Maribor

Máribor () je mesto na Štajerskem v Republiki Sloveniji. Z 98.000 stalnimi prebivalci (2026) je drugo največje slovensko mesto ter sedež Mestne občine Maribor. Mesta občina Maribor šteje 114.301 prebivalcev (2025). Velja za gospodarsko, finančno, upravno, izobraževalno, kulturno, zdravstveno, trgovsko in turistično središče celotne severovzhodne Slovenije. Je središče Podravske statistične regije in vzhodne kohezijske regije; od 2026 pa je tudi sedež enega ministrstva (za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj).

V Mariboru je sedež druge največje in obenem druge najstarejše slovenske univerze, Univerze v Mariboru (ustanovljene 1975), privatne univerze Alme Mater in ene izmed dveh rimskokatoliških nadškofij in metropolij na ozemlju Slovenije, kakor tudi Upravne enote Maribor in enega izmed štirih višjih sodišč v Sloveniji. Maribor ima drugi Univerzitetni klinični center v državi, po novem s posebnim urgentnim centrom. Ponaša se tudi z drugim največjim mednarodnim letališčem (Letališče Edvarda Rusjana) v državi.

Maribor leži na 274,7 m nadmorske višine, 15° 39' 12" zemljepisne dolžine in 46° 33' 39" zemljepisne širine. Ima nadvse ugodno lego na križišču pomembnih evropskih poti, ob reki Dravi, med Pohorjem na jugu, Kozjakom na zahodu in Slovenskimi goricami na vzhodu, med Dravsko dolino in Dravskim poljem. Najbližje vzpetine na severu mesta so Kalvarija (375 m), Mestni vrh (347 m), Piramida (386 m) ter Samotni bor (426 m), na severovzhodu Stolni vrh (383 m) in Meljski hrib (398 m), nekoliko v ozadju na severu še Samotni bor (426 m), proti zahodu mdr. Brestrniški vrh (489 m) in Lucijin breg (525 m) nad Kamnico, severneje pa Sveti Urban (597 m) na stičišču Kobanskega/Kozjaka in Slovenskih goric.

Maribor se kot lokacija gradu v znanih virih prvič omenja leta 1164, kot naselje 1209, kot mesto pa 1254. Zaradi ugodne strateške lege se je hitro razvijal, še zlasti v 19. stoletju in do 20. stoletja postal pomembno industrijsko središče z lego ob železniški progi. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je Maribor zapadel v gospodarsko krizo zaradi zapiranja tovarn.

Leta 2000 je bil Maribor Alpsko mesto leta, leta 2012 Evropska prestolnica kulture in Evropsko splavarsko mesto, leta 2013 pa Evropska prestolnica mladih.

Ime left|thumb|175px|Priložnostna znamka Pošte Slovenije ob 750-letnici prve omembe mesta

Območje današnjega Maribora je bilo v začetku 12. stoletja del mejne grofije frankovske države. Da bi nadzorovali vhod v Dravsko dolino pred madžarskimi vpadi so na današnji Piramidi postavili trdnjavo, grad, ki se v dokumentih prvič omenja 20. oktobra 1164 kot castrum Marchburch. Ime izvira iz pojma grad v marki, oziroma v nemščini Burg in der Mark ali Markpurg, Markburg in kasneje Marburg. Vendar pa je grad verjetno stal že pred datumom, saj se Bernard Mariborski, mejni grof Podravske krajine iz rodu Spanheimov, s predikatom Mariborski omenja že leta 1124.Curk, J. (1983). Str. 149.

Leta 1209 je Maribor v listini vojvode Leopldi VI. Babenberžana omenjen kot trg (forum) Marchpurch. V listini z dne 4. decembra 1254 se Maribor prvič omenja kot mesto (civitatem) Marpurg. Vse do začetka 19. stoletja je mesto imelo le eno, nemško ime Marburg, ki so ga Slovenci popačili v Marprok, tudi Morpoh.

Da ne bi prihajalo do zamenjav z nemškim mestom Marburg, ki leži v Hessnu ob reki Lani (Marburg an der Lahn), so v 19. stoletju začeli zapisovati ime mesta kot Marburg an der Drau (nemško za Marburg na Dravi).

Prvi zapis slovenskega imena Maribor je delo Stanka Vraza, in sicer v pismu Ljudevitu Gaju 10. novembra 1836. Vraz je ime preprosto priredil iz nemškega Marburga tako, da je obdržal prvi del besede Mar, nemški burg pa spremenil v slovenski bor – in sicer po zgledu, kakor so Nemci iz Branibora izpeljali Brandenburg. Sprva je sicer uporabljal obliko Marbor, kasneje pa dosledno le Maribor. Po letu 1838 so pričeli ime Maribor uporabljati tudi Vrazovi prijatelji. Zaradi odpora predvsem med Slovenci je borba za uveljavitev imena trajala naslednjih 25 let. Šele leta 1861, ko je tedanji državni poslanec Lovro Toman, politik in pesnik, avtor prvega slovenskega necenzuriranega tiska, izdal pesem Mar i bor ter dal imenu tudi pomen, se je ime uveljavilo med Slovenci. Slovensko geslo mesta je tako postalo Mar i bor – mar mi je i(in) bor-im se za to mesto.

Zgodovina right|thumb|250px|Maribor, Georg Matthäus Vischer, Styriae Ducatus Fertilissimi Nova Geographica Descriptio, bakrorez, Gradec 1678

Najstarejša poselitev

Najstarejši doslej znani sledovi poselitve mariborskega okoliša segajo v pozno 5. tisočletje pr. n. št., v čas, ko se je porajala bakrena doba. Ob gradnji mariborske obvoznice pri Radvanju so bile odkrite ostaline naselbine večjega obsega iz druge polovice 44. do 42. stoletja pr. n. št. Sledi naselbine iz približno istega časa so bile odkrite tudi v neposredni bližine cerkve v Spodnjih Hočah. Tudi za arheološka izkopavanja pod Meljskim hribom pri Malečniku se predpostavlja, da so iz istega časa. Keramične najdbe povezujejo vse tri naselbine z lasinjsko kulturo.

Pod Meljskim hribom pri Malečniku je časovno naslednja arheološko izpričana poselitev mariborskega okoliša, ki sodi v čas druge četrtine oz. sredine 4. tisočletja pr. n. št. Pripadala je Retz-Gajary kulturi, poimenovani tudi kot kultura keramike z brazdastim vrezom.

Do intenzivnejše poselitve mariborskega okoliša je prišlo ob koncu 3. tisočletja pr. n. št., z nastopom zgodnje bronaste dobe. V ta čas sodi vrček iz Smoletove ulice.

V pozni bronasti dobi, tj. v 13.–12. stoletju pr. n. št., v dobi kulture žarnih grobišč, ki je zajela skorajda vso evropsko celino, je prišlo do ponovne poselitve mariborskega okoliša. Iz tega obdobja je znana najdba iz Pekla pri Košakih.

Okoli leta 1000 pr. n. št. so se naselili ob Dravi med Ormožem in Rušami novi priseljenci. Ob Mladinski ulici je bilo iz tega obdobja odkrito žarno grobišče, ki izstopa zaradi bogatih grobnih pridatkih, predvsem po orožju kot so bronasti sulični osti, sekira in umetelno izdelani noži. Druga znana nekropola se je nahajala na Pobrežju.

Z nastopom nove dobe – železne dobe in z njo halštatske kulture so se pojavile višinske naselbine. Takšna je bila poštela, v ustnem izročilu znana tudi kot staro mesto. Opuščena je bila sredi ali proti koncu 6. stoletja in ponovno poseljene v poznolatenskem obdobju ob koncu 1. oz. 2. stoletja.

V času rimske antične vladavine je v ravnici ob vznožju Pohorja od Ruš preko Radvanja, Betnave, Bohove, Hoč in Slivnice zrasla vrsta zaselkov in večjih kmetij, villae rusticae.

Prva omemba

Mesto se je razvilo ob reki Dravi, zlasti na levem bregu pod tamkajšnjim gradom. Prva omemba gradu sega v leto 1164. Grad se je imenoval Marchburg, kar v prevodu pomeni grad v marki (marka je bila obmejna grofija). Tedanji grad je stal na hribu Piramida, tik nad mestom.

Naselbina ni nastala pod samo trdnjavo; prvič zaradi pristave pod gradom in drugič zaradi močno zamočvirjenega jugozahodnega območja. Naselbina je nastala vzdolž današnje Koroške ceste z iztekom v današnji Glavni trg, na katerem sta se srečali pomembni poti iz Koroške proti Ptuju in iz Ljubljane proti Gradcu.

Prva omemba naselja Maribor je iz leta 1204. Omenjen je trg, ki stoji ob gradu. Leta 1254 je trg dobil mestne pravice. Z zmago Rudolfa Habsburškega nad Otokarjem II. leta 1278 se je začelo mesto naglo razvijati. Maribor je kljuboval obleganjem Matije Korvina leta 1480 in 1481 ter obleganjem Otomanskega cesarstva leta 1532 in 1683.

Mesto je ostalo pod oblastjo Habsburške monarhije vse do leta 1918.

Judovska skupnost thumb|right|250px|Židovski stolp in sinagoga V srednjem veku je bilo mesto center judovske skupnosti v tem območju. Prva omemba mariborskih judov sega v leto 1277, ko so zapisali, da živijo v judovskem getu. Geto je bil lociran v jugovzhodnem delu mesta in je na vrhuncu obsegal veliko število ulic in del mestnega centra, prav tako del glavnega trga. V getu je bila sinagoga, judovsko pokopališče in Talmudska šola. Skupnost je bila najpomembnejša okoli leta 1410. Po letu 1450 so se okoliščine dramatično spremenile zaradi povečane konkurence, v povezavi s takratno ekonomsko krizo je bil to hud udarec za njihovo ekonomsko moč. Z dekretom Maksimilijana I. leta 1496 so morali zapustiti mesto, podobno kakor po vsej Sloveniji. Omejitve za bivanje in delovanje judov so ostale vse do leta 1861.

V Mariborski sinagogi je deloval sloviti rabin Israel Isserlein, ki je bil glavni rabin za Koroško, Štajersko in Kranjsko. Večino življenja je preživel v Mariboru.

Mariborska sinagoga, v kateri zdaj domuje Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, je ena najstarejših še ohranjenih sinagog v Evropi in ena od dveh (druga je v Lendavi) še ohranjenih v Sloveniji.

V mestu so še danes spomeniki in poimenovanja, ki spominjajo na judovsko skupnost, med drugim Židovska ulica in Židovski stolp.

Zgodnje 20. stoletje

Maribor je bil do druge svetovne vojne najhitreje razvijajoče se mesto v državi. Prevladovali so industrijski obrati v Melju, kjer še danes stoji veliko pomembnih industrijskih obratov. A med drugo svetovno vojno, ko ga je zavzel okupator, so ga zavezniški bombniki bombardirali, da je postal eno najbolj uničenih mest v Jugoslaviji, saj je bilo porušenih kar 47 % vseh stavb. Večino nastale škode so uspeli popraviti šele leta 1950.

Druga svetovna vojna Glavni članek: Druga svetovna vojna na Slovenskem

Po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je nemška vojska že 8. aprila zasedla Maribor. Kot večina severne Slovenije je pripadel nemški okupacijski coni. 26. aprila 1941 je Maribor obiskal Adolf Hitler, vodja Nemškega rajha. V Mariborskem gradu se je sestal z mariborskim nacističnim vodstvom, nato si je ogledal porušeni Stari most. Maribor je bil poleg Pariza edino mesto izven meja Nemškega rajha, ki ga je Hitler osebno obiskal po zasedbi. 28. aprila 1941 je na zborovanju Sturmabteilung v Mariboru guverner Štajerske Siegfried Uiberreither dejal, da mu je Hitler že pred okupacijo dal ukaz: »Napravite mi to deželo spet nemško!» (Machen Sie mir dieses Land wieder deutsch!).Pogosto je zmotno prepričanje, da je Hitler ta stavek izjavil v govoru med obiskom Maribora 26. aprila 1941. Hitler v Mariboru sploh ni imel govora, ta stavek je znan le posredno iz Uiberreitherjeve izjave. Isto navodilo naj bi prejel tudi guverner Koroške Franz Kutschera.Tone Ferenc: Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945, str. 142