Bolgarija uradno Republika Bolgarija je država v jugovzhodni Evropi. Leži na vzhodnem delu Balkana neposredno južno od reke Donave in zahodno od Črnega morja. Bolgarija na jugu meji na Grčijo in Turčijo, na zahodu na Srbijo in Severno Makedonijo ter na severu na Romunijo. Njeno glavno in največje mesto je Sofija, druga večja mesta so Plovdiv, Varna in Burgas.
Ena najzgodnejših družb v deželah današnje Bolgarije je bila karanovska kultura (6500 pr. n. št.). V 6. do 3. stoletju pred našim štetjem je bila regija bojišče za stare Tračane, Perzijce, Kelte in Makedonce; stabilnost je prišla, ko je Rimsko cesarstvo osvojilo regijo leta 45 n. št.. Po razpadu rimske države so se plemenski vdori v regijo nadaljevali. Okoli 6. stoletja so ta ozemlja naselili zgodnji Slovani. Bolgari pod vodstvom Asparuha so napadli iz dežel stare Velike Bolgarije in v poznem 7. stoletju trajno vdrli na Balkan. Ustanovili so Prvo bolgarsko cesarstvo, ki ga je Bizantinsko cesarstvo zmagovito priznalo s pogodbo leta 681 našega štetja. Obvladovalo je večino Balkana in z razvojem cirilice pomembno vplivalo na slovanske kulture. Prvo bolgarsko cesarstvo je trajalo do začetka 11. stoletja, ko ga je bizantinski cesar Bazilij II. osvojil in razbil. Uspešen bolgarski upor leta 1185 je ustanovil Drugo bolgarsko cesarstvo, ki je doseglo vrhunec pod Ivanom Asenom II. (1218–1241). Po številnih izčrpavajočih vojnah in fevdalnih sporih je cesarstvo razpadlo in leta 1396 za skoraj pet stoletja padlo pod osmansko oblast.
Po rusko-turški vojni 1877–1878 je nastala tretja in sedanja bolgarska država, ki je leta 1908 razglasila neodvisnost od Osmanskega cesarstva. Veliko etničnih Bolgarov je ostalo zunaj meja nove države, kar je podžgalo iredentistična čustva, ki so privedla do več konfliktov s sosedami in zavezništva z Nemčijo v obeh svetovnih vojnah. Leta 1946 je Bolgarija postala socialistična republika in ena izmed držav vzhodnega bloka. Vladajoča komunistična partija se je po revolucijah leta 1989 odpovedala monopolu nad oblastjo in dovolila večstrankarske volitve. Bolgarija je nato prešla v demokracijo.
Od sprejetja demokratične ustave leta 1991 je Bolgarija unitarna parlamentarna republika z visoko stopnjo politične, upravne in gospodarske centralizacije. Bolgarija ima gospodarstvo z visokim dohodkom in tržnim gospodarstvom, ki je del evropskega enotnega trga in v veliki meri temelji na storitvah, sledijo pa proizvodnja in rudarstvo ter kmetijstvo. Na državo je vplivala njena vloga tranzitne države za zemeljski plin in naftovode ter njena strateška lega ob Črnem morju. Zunanje odnose Bolgarije sta oblikovala njena geografska lega in sodobno članstvo v Evropski uniji in zvezi NATO.
Etimologija Ime Bolgarija izhaja iz Bolgarov, plemena turškega izvora, ki je ustanovilo Prvo bolgarsko cesarstvo. Njihovo ime ni povsem razumljeno in ga je težko izslediti prej kot v 4. stoletju našega štetja, vendar je verjetno izpeljano iz prototurške besede bulģha ('mešati', 'stresti') in njena izpeljanka bulgak ('upor', 'nered'). Pomen se lahko nadalje razširi na 'upornik', 'spodbujati' ali 'proizvajati stanje nereda' in tako v izpeljanki 'motilci'. Plemenske skupine v Notranji Aziji s fonološko podobnimi imeni so bile pogosto opisane s podobnimi izrazi, kot so bili Buluoji, sestavni del skupin Pet barbarov, ki so bili v 4. stoletju prikazani kot oboje: 'mešana rasa' in 'povzročitelji težav'.
Zgodovina Prazgodovina in antika
Ostanki neandertalcev izpred približno 150.000 let ali srednjega paleolitika so nekatere od najzgodnejših sledi človekove dejavnosti na ozemlju sodobne Bolgarije. Tam najdeni ostanki Homo sapiensa so datirani ok. 47.000 let pred sedanjostjo. Ta rezultat predstavlja najzgodnejši prihod sodobnega človeka v Evropo. kultura Karanovo je nastala ok. 6500 pr. n. št. in je bila ena od več neolitskih družb v regiji, ki so uspevale s kmetijstvom. Kultura Varna iz bakrene dobe (5. tisočletje pr. n. št.) je zaslužna za izum metalurgije zlata. Povezani zaklad Varnske nekropole vsebuje najstarejši zlati nakit na svetu s približno starostjo več kot 6000 let. Zaklad je bil dragocen za razumevanje družbene hierarhije in stratifikacije v najzgodnejših evropskih družbah.
Tračani, ena od treh primarnih skupin prednikov sodobnih Bolgarov, so se pojavili na Balkanskem polotoku nekaj časa pred 12. stoletjem pr. n. št.. Tračani so blesteli v metalurgiji in so Grkom dali Orfejeve in Dionizijske kulte, vendar so ostali plemenski in brez države. Perzijsko Ahemenidsko cesarstvo je osvojilo dele današnje Bolgarije (zlasti vzhodno Bolgarijo) v 6. stoletju pr. n. št. in obdržalo nadzor nad regijo do leta 479 pr. n. št.. Invazija je postala katalizator tračanske enotnosti in večina njihovih plemen se je združila pod kraljem Teresom, da bi leta 470. pr. n. št. oblikovala Odriško kraljestvo. Leta 341 pr. n. št. ga je oslabil in vazaliziral Filip II. Makedonski, v 3. stoletju so ga napadli Kelti in leta 45 n. št. končno prišli pod Rimsko cesarstvo.
Do konca 1. stoletja našega štetja je bila rimska vladavina vzpostavljena nad celotnim Balkanskim polotokom in krščanstvo se je v regiji začelo širiti okoli 4. stoletja. Gotsko Sveto pismo - prvo knjigo v germanskem jeziku - je okoli leta 381 ustvaril gotski škof Ulfila v današnji severni Bolgariji. Regija je prišla pod bizantinski nadzor po padcu Rima leta 476. Bizantinci so bili vpleteni v dolgotrajno vojno proti Perziji in niso mogli braniti svojega balkanskega ozemlja pred vpadi barbarov. To je Slovanom omogočilo vstop na Balkanski polotok kot roparji, predvsem preko območja med Donavo in gorovjem Balkana, znanega kot Mezija. Postopoma je notranjost polotoka postala država Južnih Slovanov, ki so živeli v demokraciji. Slovani so asimilirali delno helenizirane, romanizirane in gotizirane Tračane na podeželju.
Prvo bolgarsko cesarstvo
Kmalu po slovanskem vdoru so Mezijo ponovno napadli, tokrat Bolgari pod kanom Asparuhom. Njihova horda je bila ostanek stare Velike Bolgarije, izumrle plemenske konfederacije, ki je bila severno od Črnega morja v današnji Ukrajini in južni Rusiji. Asparuh je napadel bizantinska ozemlja v Meziji in leta 680 osvojil tamkajšnja slovanska plemena. Leta 681 je bila podpisana mirovna pogodba z Bizantinskim cesarstvom, ki je pomenila ustanovitev Prvega bolgarskega cesarstva. Bolgarska manjšina je tvorila tesno povezano vladajočo kasto.
Naslednji vladarji so krepili bolgarsko državo v 8. in 9. stoletju. Krum je uvedel pisni zakonik in zaustavil večji bizantinski vdor v bitki pri Pliski, v kateri je bil ubit bizantinski cesar Nikifor I. Logotet. Boris I. Bolgarski je leta 864 odpravil poganstvo v korist vzhodnega pravoslavnega krščanstva. Spreobrnitvi je sledilo bizantinsko priznanje bolgarske cerkve in sprejetje cirilice, ki se je razvila v prestolnici Preslav. Skupni jezik, vera in pisava so okrepili centralno oblast in postopoma zlili Slovane in Bolgare v enotno ljudstvo, ki je govorilo en sam slovanski jezik. Zlata doba se je začela med 34-letno vladavino Simeona Velikega, ki je nadziral največjo ozemeljsko širitev države.
Po Simeonovi smrti je bila Bolgarija oslabljena zaradi vojn z Ogri in Pečenegi ter širjenja bogomilstva. Preslav je leta 971 po zaporednih ruskih in bizantinskih vpadih zavzela bizantinska vojska. Cesarstvo si je za kratek čas opomoglo od napadov pod Samuilom, vendar se je to končalo, ko je bizantinski cesar Bazilij II. leta 1014 premagal bolgarsko vojsko pri Ključu. Samuil je umrl kmalu po bitki, in do leta 1018 so Bizantinci osvojili Prvo bolgarsko cesarstvo. Po osvojitvi je Bazilij II. preprečil upore tako, da je ohranil oblast lokalnega plemstva, ga vključil v bizantinsko birokracijo in aristokracijo ter razbremenil njihove dežele obveznosti plačevanja davkov v zlatu, namesto tega pa je dovolil davek v naravi. Bolgarski patriarhat je bil zmanjšan na nadškofijo, vendar je ohranil svoj avtokefalni status in svoje škofije.
Drugo bolgarsko cesarstvo
Bizantinska notranja politika se je po Bazilijevi smrti spremenila in izbruhnila je vrsta neuspešnih uporov, največjega je vodil Peter Deljan. Avtoriteta imperija je padla po katastrofalnem vojaškem porazu pri Manzikertu proti seldžuškim zavojevalcem, dodatno pa so ga motile križarske vojne. To je preprečilo bizantinske poskuse helenizacije in ustvarilo plodna tla za nadaljnji upor. Leta 1185 sta plemiča iz dinastije Asen Ivan Asen I. in Peter IV. Bolgarski organizirala veliko vstajo in uspela ponovno vzpostaviti bolgarsko državo. Ivan Asen in Peter sta postavila temelje Drugega bolgarskega cesarstva s prestolnico v Trnovem.
Kalojan, tretji od asenskih monarhov, je svojo oblast razširil na Beograd in Ohrid. Priznal je duhovno nadoblast papeža in od papeškega legata prejel kraljevo krono. Imperij je dosegel svoj vrhunec pod Ivanom Asenom II. (1218–1241), ko so se njegove meje razširile vse do obale Albanije, Srbije in Epira, medtem ko sta trgovina in kultura cvetela. Vladavino Ivana Asena je zaznamoval tudi odmik od Rima v verskih zadevah.
Rodbina Asen je izumrla leta 1257. Sledili so notranji spopadi ter nenehni bizantinski in madžarski napadi, ki so Mongolom omogočili vzpostavitev suverenosti nad oslabljeno bolgarsko državo. Leta 1277 je svinjski pastir Ivajlo vodil velik kmečki upor, ki je pregnal Mongole iz Bolgarije in ga za kratek čas postavil za cesarja. Leta 1280 so ga strmoglavili fevdalni veleposestniki, katerih frakcijski spopadi so povzročili, da je Drugo bolgarsko cesarstvo do 14. stoletja razpadlo na majhna fevdalna gospostva. Te razdrobljene krhke države – dva cesarstva v Vidinu in Trnovem ter Despotat Dobrudža – so postale lahek plen nove grožnje, ki je prihajala z jugovzhoda: Osmanskih Turkov.
Osmanska vladavina
Osmane so Bizantinci v štiridesetih letih 13. stoletja zaposlili kot plačance, kasneje pa so sami postali osvajalci. Sultan Murat I. je Bizantincem leta 1362 vzel Adrianopel; leta 1382 je padla Sofija, leta 1388 pa še Šumen. Osmani so osvojitev bolgarskih dežel zaključili leta 1393, ko je bilo Trnovo oplenjeno po trimesečnem obleganju in bitki pri Nikopolju, ki je povzročila padec Vidinskega cesarstva leta 1396. Sozopol je bil leta 1453 zadnja bolgarska naselbina, ki je padla. Bolgarsko plemstvo je bilo pozneje odstranjeno, kmetje pa so bili zasužnjeni pod osmanskimi gospodarji, medtem ko je velik del izobražene duhovščine pobegnil v druge države.
Bolgari so bili podvrženi visokim davkom (vključno z devširmejem ali krvnim davkom), njihova kultura je bila zatrta in doživeli so delno islamizacijo. Osmanske oblasti so ustanovile versko upravno skupnost, imenovano Rum Millet, ki je upravljala vse pravoslavne kristjane ne glede na njihovo etnično pripadnost. Večina lokalnega prebivalstva je nato postopoma izgubila izrazito narodno zavest in se identificirala le z vero. Duhovščina, ki je ostala v nekaterih izoliranih samostanih, je ohranila svojo etnično identiteto in ji omogočila preživetje v oddaljenih podeželskih območjih ter v bojeviti katoliški skupnosti na severozahodu države.
Ko je osmanska moč začela pešati, sta habsburška Avstrija in Rusija v bolgarskih kristjanih videli potencialne zaveznike. Avstrijci so najprej podprli vstajo v Trnovem leta 1598, nato drugo leta 1686, Čiprovsko vstajo leta 1688 in nazadnje Karpošev upor leta 1689. Rusko cesarstvo se je s pogodbo iz Küçük Kaynarca leta 1774 uveljavilo tudi kot zaščitnik kristjanov v osmanskih deželah.