Kraljevina Danska (krajše le Danska) je najstarejša, površinsko najmanjša in najgosteje poseljena nordijska država, ki leži v Skandinaviji v severni Evropi na polotoku vzhodno od Baltskega morja in jugozahodno od Severnega morja. Vključuje tudi številne otoke severno od Nemčije, na katero meji tudi po kopnem, in Poljske, poleg teh pa še ozemlja na Grenlandiji in Ferskih otokih, ki so združena pod dansko krono, čeprav uživajo samoupravo. Le četrtina teh otokov je naseljena. Danska je s slabimi 6 milijoni prebivalcev druga najbolj naseljena nordijska država (za sosednjo Švedsko), po gostoti prebivalstva pa je prva med nordijskimi in baltskimi deželami, saj s površino okoli 43.000 km2 le nekaj več kot dvakrat presega Slovenijo. Danska je izrazito ravninska s komaj 170,86 metrov visoko najvišjo vzpetino Møllehøj, najdaljša reka pa je Gudenå, dolga 176 km, ki se izliva v Randers fjord.
Zgodovina Med skandinavskimi državami, ki imajo številne skupne kulture in zgodovinske značilnosti ima kraljevina Danska posebno mesto. Zaradi naravnega prehoda z evropskega kopnega na Skandinavski polotok je pomemben most med državami srednje in severne Evrope. Hkrati je tudi most med Severnim in Baltskim morjem in s tem med Atlantskim oceanom in Baltskim morjem, ki odpira pot daleč v celinsko vzhodno Evropo. Čeprav je Danska majhna in je vedno imela malo prebivalcev, je občasno bila središče politične tvorbe, ki je segala od Nordkapa do Labe, od Grenlandije do Estonije in je vrh tega imela kot kolonialna država trgovska oporišča na Karibskem otočju, v zahodni Afriki in Indiji.
Odnosi Danske z njenimi sosedami na severu in jugu niso bili nikoli tako dobri kot zdaj. V preteklosti se je namreč kar pogosto vojskovala z njimi. Pred danskimi Vikingi so od 9. stoletja do sredine 11. stoletja trepetali na vseh zahodnoevropskih obalah. Zaradi roparskih pohodov je trpelo zlasti prebivalstvo na Britanskem otočju pa tudi v Franciji, Portugalski in celo Italiji.
Prazgodovina
Najzgodnejše arheološke najdbe na Danskem segajo v medledeno obdobje Eem od 130.000 do 110.000 pred našim štetjem. Danska je bila naseljena okoli leta 12.500 pr. n. št., poljedelstvo pa je očitno od leta 3900 pr. n. št. Skandinavsko bronasto dobo (1800–600 pr. n. št.) na Danskem so zaznamovale grobne gomile, ki so pustile obilico najdb, vključno z lurami in Trundholmsko sončno kočijo.
Med predrimsko železno dobo (500 pr. n. št. – 1 n. št.) so se domorodne skupine začele seliti na jug in prvi plemenski Danci so prišli v državo med predrimsko in germansko železno dobo v rimski železni dobi (leto 1–400). Rimske province so vzdrževale trgovske poti in odnose z domačimi plemeni na Danskem, kjer so našli rimske kovance. Dokazi o močnem keltskem kulturnem vplivu izvirajo iz tega obdobja na Danskem in v večjem delu severozahodne Evrope in se med drugim odražajo v najdbi Gundestrupskega kotla.
Plemenski Danci so prišli z vzhodnih danskih otokov (Zelandija) in Skanije ter so govorili zgodnjo obliko severnogermanskega jezika. Zgodovinarji verjamejo, da so pred njihovim prihodom večino Jutlandije in najbližjih otokov poselila plemena Jutov. Juti so se sčasoma preselili v Veliko Britanijo, nekateri kot plačanci britonskega kralja Vortigerna, in dobili so jugovzhodna ozemlja Kenta, otok Wight in druga območja, kjer so se naselili. Kasneje so jih absorbirali ali etnično očistili invazivni Angli in Sasi, ki so oblikovali Anglosase. Preostalo jutiško prebivalstvo v Jutlandiji se je asimiliralo z naseljenimi Danci.
Kratka opomba zgodoinarja Jordana o Dancih v Getici (De origine actibusque Getarum - Izvor in dejanja Getov [Gotov]) naj bi bila zgodnja omemba Dancev, ene od etničnih skupin, iz katerih izvirajo sodobni Danci. Obrambne strukture Danevirke so bile zgrajene v fazah od 3. stoletja naprej, sam obseg gradbenih prizadevanj leta 737 našega štetja pa pripisujejo nastopu danskega kralja. Nova runska abeceda je bila prvič uporabljena približno v istem času v kraju Ribe, najstarejše mesto na Danskem, je bilo ustanovljeno okoli leta 700 našega štetja.
Vikingi in srednji vek thumb|left|200px|Danski Vikingi, slika iz 12. stoletja.
Od 8. do 10. stoletja je bila širša skandinavska regija izvor Vikingov. Kolonizirali so, plenili in trgovali po vseh delih Evrope. Danski Vikingi so bili najbolj dejavni na vzhodnem in južnem Britanskem otočju ter v zahodni Evropi. Naselili so se v delih Anglije (znanih kot Danelaw) pod kraljem Svenom Vilobradim leta 1013 in v Franciji, kjer je bilo Dancem in Norvežanom dovoljeno, da se naselijo v tem, kar je kasneje postalo Normandija, v zameno za zvestobo Robertu I. z Rollom kot prvim vladarjem. Nekaj anglosaških penijev iz tega obdobja so našli na Danskem.*
Danska se je v poznem 8. stoletju v veliki meri utrdila in njeni vladarji se v frankovskih virih dosledno imenujejo kralji (reges). Pod vladavino Gudfreda leta 804 je dansko kraljestvo morda vključevalo vse dežele Jutlandijo, Skanijo in danske otoke, razen Bornholma.
Obstoječa danska monarhija ima svoje korenine nazaj do Gorma Starejšega, ki je svojo vladavino vzpostavil v začetku 10. stoletja. Kot potrjujejo runski kamni iz Jellinga, je Dance okoli leta 965 pokristjanil Harald Modrozobi, Gormov sin. Menijo, da je Danska postala krščanska iz političnih razlogov, da je ne bi napadlo Sveto rimsko cesarstvo. Sveto rimsko cesarstvo, vzhajajoča krščanska sila v Evropi, je bilo pomemben trgovinski partner Dancev. Kot sredstvo za odvračanje od te grožnje je Harald okoli Danske zgradil šest trdnjav, imenovanih Trelleborg, in zgradil še Danevirke. V začetku 11. stoletja je Knut Veliki zmagal in s skandinavsko vojsko za skoraj 30 let združil Dansko, Anglijo in Norveško.
V visokem in poznem srednjem veku je Danska vključevala tudi Skåneland (območja Skanija, Halland in Blekinge v današnji južni Švedski) in danski kralji so vladali danski Estoniji, pa tudi vojvodinama Schleswig in Holstein. Večina slednjih dveh zdaj tvori deželo Schleswig-Holstein v severni Nemčiji.
Leta 1397 je Danska sklenila personalno unijo z Norveško in Švedsko, združeno pod kraljico Margareto I. Vse tri države naj bi bile v uniji obravnavane kot enakopravne. Vendar Margareta celo od začetka morda ni bila tako idealistična – obravnavala je Dansko kot očitno 'starejšo' partnerico unije.Lauring, Palle (1960) A History of the Kingdom of Denmark, Host & Son Co.: Copenhagen, p. 108. Tako se velik del naslednjih 125 let skandinavske zgodovine vrti okoli te zveze, pri čemer se je Švedska večkrat prekinila in ponovno osvojila. Vprašanje je bilo iz praktičnih razlogov rešeno 17. junija 1523, ko je švedski kralj Gustav Vasa osvojil mesto Stockholm. Protestantska reformacija se je v 1530-ih letih razširila v Skandinavijo in po državljanski vojni med grofovimi fevdi se je Danska leta 1536 spreobrnila v luteranstvo. Kasneje istega leta je Danska sklenila unijo z Norveško.
Zgodnja moderna zgodovina (1536–1849)
Potem ko se je Švedska dokončno odcepila od personalne unije, je Danska večkrat poskušala ponovno prevzeti nadzor nad svojo sosedo. Kralj Kristijan IV. je napadel Švedsko v kalmarski vojni 1611–1613, vendar ni uspel doseči svojega glavnega cilja, da bi jo prisilil k vrnitvi v unijo. Vojna ni privedla do ozemeljskih sprememb, vendar je bila Švedska prisiljena plačati vojno odškodnino v višini 1 milijona srebrnih riksdalerjev Danski, znesek, znan kot odkupnina Älvsborg. Kralj Kristijan je s tem denarjem ustanovil več mest in trdnjav, predvsem Glückstadt (ustanovljen kot tekmec Hamburgu) in Christianio. Po navdihu Nizozemske vzhodnoindijske družbe je ustanovil podobno dansko podjetje in načrtoval, da bi Cejlon razglasil za kolonijo, vendar je podjetju le uspelo pridobiti Tranquebar na indijski Koromandski obali. Velike kolonialne težnje Danske so vključevale nekaj ključnih trgovskih postaj v Afriki in Indiji. Medtem ko danske trgovske postojanke v Indiji niso bile pomembne, je igrala pomembno vlogo v zelo donosni atlantski trgovini s sužnji prek svojih trgovskih postojank v Fort Christiansborgu v Osuju v Gani, prek katerih se je trgovalo z 1,5 milijona sužnjev. Medtem ko se je danski kolonialni imperij vzdrževal s trgovino z drugimi velikimi silami in nasadi, je pomanjkanje virov nazadnje povzročilo njegovo stagnacijo.
V tridesetletni vojni je Kristijan poskušal postati vodja luteranskih držav v Nemčiji, vendar je v bitki pri Lutteri doživel hud poraz. Posledica tega je bila, da je katoliška vojska pod vodstvom Albrechta von Wallensteina lahko napadla, okupirala in oropala Jutlandijo, s čimer je Dansko prisilila, da se je umaknila iz vojne. Danska se je uspela izogniti ozemeljskim koncesijam, vendar je bilo posredovanje kralja Gustava Adolfa v Nemčiji videti kot znak, da je vojaška moč Švedske v porastu, medtem ko je vpliv Danske v regiji upadal. Švedska vojska je leta 1643 vdrla v Jutlandijo in leta 1644 zahtevala Skanijo. V pogodbi iz Brømsebra leta 1645 je Danska predala Halland, Gotland, zadnje dele danske Estonije in več provinc na Norveškem.
Danski kralj Friderik III. je leta 1657 videl priložnost, da razdre Brømsebrsko pogodbo, in je Švedski, ki je bila globoko vpletena v drugo severno vojno (1655–1660), napovedal vojno in vkorakal v Bremen-Verden. To je privedlo do velikega danskega poraza, ko je vojska švedskega kralja Karla X. Gustava osvojila Jutlandijo in po švedskem pohodu čez zamrznjene Danske prelive zasedla Funen in velik del Zelandije, preden je februarja 1658 podpisala mir v Roskildu, ki je Švedski dal nadzor nad Skanijo, Blekinge, Bohuslän, Trøndelag in otokom Bornholm. Karel X. Gustav je hitro obžaloval, da ni uničil Danske, in avgusta 1658 začel drugi napad na Dansko, osvojil večino danskih otokov in začel dve leti trajajoče obleganje Københavna. Kralj Friderik III. je dejavno vodil obrambo mesta, zbiral državljane, da so prijeli za orožje, in odbil švedske napade. Obleganje se je končalo po smrti Karla X. Gustava leta 1660. V mirovnem dogovoru, ki je sledil, je Danska uspela ohraniti svojo neodvisnost in ponovno prevzeti nadzor nad Trøndelagom in Bornholmom. Friderik III., ki je po vojni dosegel veliko priljubljenost, je to izkoristil za razpustitev volilne monarhije v korist absolutne monarhije, ki je na Danskem trajala do leta 1848.
Danska je v skanski vojni (1675–1679) poskušala ponovno prevzeti nadzor nad Skanijo, vendar ji ni uspelo. Po veliki severni vojni (1700–1721) je Danska uspela ponovno prevzeti nadzor nad deli Schleswiga in Holsteina, ki jima je vladala hiša Holstein-Gottorp v pogodbi iz Frederiksborga leta 1720 oziroma pogodbe iz Carskega sela leta 1773. Danska je v zadnjih desetletjih 18. stoletja močno napredovala zaradi svojega nevtralnega statusa, ki ji je omogočal trgovanje z obema stranema v številnih sodobnih vojnah. V napoleonskih vojnah je Danska trgovala s Francijo in Združenim kraljestvom ter se pridružila Ligi oborožene nevtralnosti z Rusijo, Švedsko in Prusijo. Britanci so to imeli za sovražno dejanje in so leta 1801 in 1807 napadli København, pri čemer so v enem primeru odnesli dansko floto, v drugem pa požgali velike dele danske prestolnice. To je privedlo do tako imenovane dansko-britanske vojne s topniškimi čolni. Britanski nadzor nad vodnimi potmi med Dansko in Norveško se je izkazal za katastrofalnega za gospodarstvo unije in leta 1813 je Danska–Norveška bankrotirala.
Unija je bila razpuščena s Kielskim sporazumom leta 1814; danska monarhija se je »nepreklicno in za vedno« odrekla zahtevam po Kraljevini Norveški v korist švedskega kralja. Danska je obdržala posesti Islandije (ki je obdržala dansko monarhijo do leta 1944), Ferskih otokov in Grenlandije, vse pa je stoletja upravljala Norveška. Poleg nordijskih kolonij je Danska še naprej vladala danski Indiji od 1620 do 1869, danski Zlati obali (Gana) od 1658 do 1850 in danski Zahodni Indiji od 1671 do 1917.
Ustavna monarhija (1849–danes)