Nikaragva, uradno Republika Nikaragva (), je največja država v Srednji Ameriki. Na severu meji na Honduras, na Karibe na vzhodu, Kostariko na jugu in Tihi ocean na zahodu. Glavno in največje mesto države je Managua, ki je bilo leta 2015 ocenjeno kot tretje največje mesto v Srednji Ameriki. Šestmilijonsko večetnično prebivalstvo Nikaragve vključuje prebivalce mesticev, domorodcev, evropske in afriške dediščine. Glavni jezik je španščina. Staroselska plemena na Moskitski obali govorijo svoje jezike in angleščino.
Regijo, ki so jo prvotno naseljevale različne avtohtone kulture že od antičnih časov, je v 16. stoletju osvojil Španski imperij. Od Španije se je Nikaragva osamosvojila leta 1821. Moskitska obala je sledila drugačni zgodovinski poti, saj so jo v 17. stoletju kolonizirali Angleži in je kasneje prišla pod britansko oblast. Leta 1860 je postala avtonomno ozemlje Nikaragve, njen najsevernejši del pa je bil leta 1960 prenesen na Honduras. Od osamosvojitve je Nikaragva prestala obdobja političnih nemirov, diktature, okupacije in fiskalne krize, vključno z nikaragovsko revolucijo v 60. in 70. letih 20. stoletja ter kontrarevolucijo v 70-ih.
Mešanica kulturnih tradicij je ustvarila veliko raznolikost v folklori, kulinariki, glasbi in literaturi, zlasti slednji, glede na literarne prispevke nikaragovskih pesnikov in pisateljev, kot je Rubén Darío. Znana kot »dežela jezer in vulkanov« je Nikaragva tudi dom biosfernega rezervata Bosawás, drugega največjega deževnega gozda v Ameriki. Zaradi biotske raznovrstnosti, toplega tropskega podnebja in aktivnih vulkanov je Nikaragva vse bolj priljubljena turistična destinacija. Nikaragva je soustanovila Združene narode in je tudi članica Gibanja neuvrščenih, Organizacije ameriških držav, Bolivarske zveze za narode naše Amerike (Alba) in Skupnosti Latinske Amerike in karibskih držav.
Etimologija Obstajata dve prevladujoči teoriji o tem, kako je nastalo ime Nicaragua. Prvi je, da so si ime skovali španski kolonisti na podlagi imena Nicarao, ki je bil poglavar ali cacique močnega domorodnega plemena, na katerega je naletel španski konkvistador Gil González Dávila med svojim vstopom v jugozahodno Nikaragvo leta 1522. Ta teorija meni, da je bilo ime Nicaragua sestavljeno iz Nicarao in agua (špansko za 'voda'), kar se nanaša na dejstvo, da sta v državi dve veliki jezeri in več drugih vodnih teles. Vendar pa je bilo od leta 2002 ugotovljeno, da je pravo ime cacique Macuilmiquiztli, kar je v jeziku nahuatl pomenilo 'Pet smrti' in ne Nicarao.
Druga teorija pravi, da ime države izvira iz katere koli od naslednjih besed nahuatl: nic-anahuac, kar je pomenilo 'Anahuac je prišel tako daleč' ali 'Nahuajci so prišli tako daleč' ali 'tisti, ki prihajajo iz Anahuaca so prišli tako daleč' ; nican-nahua, kar je pomenilo 'tu so Nahua'; ali nic-atl-nahuac, kar je pomenilo 'tukaj ob vodi' ali 'obdan z vodo'.
Zgodovina
Predkolumbovska zgodovina
Paleoameričani so prvi naselili območje, ki je danes znano kot Nikaragva, že leta 12.000 pred našim štetjem. V kasnejših predkolumbovskih časih so bili avtohtoni prebivalci Nikaragve del vmesnega območja med mezoameriško in andsko kulturno regijo ter pod vplivom istmo-kolumbovskega območja. Osrednjo regijo Nikaragve in njeno karibsko obalo so naseljevale etnične skupine, ki govorijo makro-čibčansko, kot so Miskito, Rama, Mayangna in Matagalpas. Združili so se v Srednji Ameriki in se selili v in iz današnje severne Kolumbije in bližnja območja. Prehranjevali so se predvsem z lovom in nabiralništvom, pa tudi z ribolovom in poljedelstvom.
Konec 15. stoletja je zahodno Nikaragvo poseljevalo več staroselcev, ki so bili po kulturi povezani z mezoameriškimi civilizacijami Aztekov in Majev, po jeziku pa z mezoameriškim jezikovnim območjem., interpretation of statement: "the native peoples were linguistically and culturally similar to the Aztec and the Maya" Chorotega so bile etnične skupine, ki so govorile mangue in so prispele v Nikaragvo iz današnje mehiške zvezne države Chiapas nekje okoli leta 800 n. št. Ljudstvo Nicarao je bilo veja plemena Nahuas, ki je govorilo narečje Nawat in je prav tako prišlo iz Chiapasa okoli leta 1200 n. št. Pred tem so bili Nicaraos povezani s tolteško civilizacijo. Tako Chorotegas kot Nicaraos izvirajo iz mehiške doline Cholula in so migrirali proti jugu. Tretja skupina, Subtiabas, je bilo oto-manguejsko ljudstvo, ki se je preselilo iz mehiške zvezne države Guerrero okoli leta 1200 n. št. Poleg tega so bile v Nikaragvi s trgovino povezane kolonije, ki so ustanovili Azteki v 14. stoletju.
Špansko obdobje (1523–1821)
Leta 1502 je Krištof Kolumb na svojem četrtem potovanju postal prvi Evropejec, za katerega je znano, da je dosegel današnjo Nikaragvo, ko je plul jugovzhodno proti Panamski ožini. Kolumb je raziskoval Moskitsko obalo ob atlantski strani Nikaragve, vendar ni naletel na avtohtono ljudstvo. 20 let pozneje so se Španci vrnili v Nikaragvo, tokrat v njen jugozahodni del. Nikaragvo je prvi poskusil osvojiti konkvistador Gil González Dávila, ki je prispel v Panamo januarja 1520. Leta 1522 se je González Dávila podal na območje, ki je kasneje postalo departma Rivas v Nikaragvi. Tam je naletel na staroselsko pleme Nahua, ki ga je vodil poglavar Macuilmiquiztli, čigar ime se je včasih napačno imenovalo Nicarao ali Nicaragua. Glavno mesto plemena je bila Quauhcapolca. González Dávila se je pogovarjal z Macuilmiquiztlijem zahvaljujoč dvema domorodnima tolmačema, ki sta se naučila špansko in ju je pripeljal s seboj. Po raziskovanju in zbiranju zlata v rodovitnih zahodnih dolinah so González Dávila in njegovi možje napadli in pregnali Chorotega, ki jih je vodil poglavar Diriangén. Španci so poskušali spreobrniti plemena v krščanstvo; Macuilmiquiztlijevo pleme je bilo krščeno, vendar je bil Diriangén odkrito sovražen do Špancev. Zahodna Nikaragva, na pacifiški obali, je postala pristanišče in ladjedelniški objekt za galeone, ki so pluli po vodah med Manilo na Filipinih in Acapulcom v Mehiki.Making the First Global Trade Route: The Southeast Asian Foundations of the Acapulco–Manila Galleon Trade, 1519-1650 (Page 163) Citing Andre Gschaedler, "Mexico and the Pacific, 1540 - 1565: The Voyage of Villabos and Legazpi and the Preparations Made for Them," (Ph.D. dissertation, Columbia University, 1954), 40.
Prve španske stalne naselbine so bile ustanovljene leta 1524. Tistega leta je konkvistador Francisco Hernández de Córdoba ustanovil dve glavni nikaragovski mesti: Granado ob jezeru Nikaragva in nato León, zahodno od jezera Managua. Córdoba je kmalu zgradila obrambo za mesta in boril proti vdorom drugih konkvistadorjev. Córdoba je bil kasneje javno obglavljen, ker se je uprl svojemu nadrejenemu Pedru Ariasu Dávili. Córdobova grobnica in ostanki so bili odkriti leta 2000 v ruševinah León Viejo.
Neodvisna Nikaragva od 1821 do 1909
Akt o neodvisnosti Srednje Amerike je septembra 1821 razpustil generalno kapitanijo Gvatemale in Nikaragva je kmalu postala del Prvega mehiškega imperija. Julija 1823, po strmoglavljenju mehiške monarhije marca istega leta, se je Nikaragva pridružila novoustanovljenim Združenim provincam Srednje Amerike, državi, pozneje znani kot Zvezna republika Srednje Amerike. Nikaragva je leta 1838 dokončno postala neodvisna republika.
Za prva leta neodvisnosti je bilo značilno rivalstvo med liberalno elito Leóna in konservativno elito Granade, ki se je pogosto sprevrglo v državljansko vojno, zlasti v 40. in 50. letih 19. stoletja. Managua je leta 1852 dosegla nesporno premoč kot glavno mesto države, da bi ublažila rivalstvo med obema sprtima mestoma. Po začetku (1848) kalifornijske zlate mrzlice je Nikaragva zagotovila pot za potnike iz vzhodnih Združenih držav, da so potovali v Kalifornijo po morju, preko reke San Juan in Nikaragovskega jezera. Povabili so jih liberalci leta 1855 da bi se pridružil njihovemu boju proti konservativcem, se je ameriški pustolovec in filibuster William Walker po izvedbi farsičnih volitev leta 1856 postavil za predsednika Nikaragve; njegovo predsedovanje je trajalo manj kot eno leto. Vojaške sile Kostarike, Hondurasa, Salvadorja, Gvatemale in same Nikaragve so se leta 1857 združile, da bi pregnale Walkerja iz Nikaragve, kar je prineslo tri desetletja konservativne vladavine.
Velika Britanija, ki je Moskitsko obalo zahtevala kot protektorat od leta 1655, je to območje leta 1859 dodelila Hondurasu, preden ga je leta 1860 prenesla na Nikaragvo. Moskitska obala je ostala avtonomno območje do leta 1894. José Santos Zelaya, predsednik Nikaragve od 1893 do 1909 se je pogajal o vključitvi Moskitske obale v Nikaragvo. V njegovo čast je regija postala Departma Zelaya.
V poznem 19. stoletju so Združene države in številne evropske sile razmišljale o različnih načrtih za povezavo Tihega oceana z Atlantikom z izgradnjo prekopa čez Nikaragvo.
Okupacija Združenih držav (1909–1933) Leta 1909 so ZDA podprle sile, ki so se uprle predsedniku Zelayi. Motivi ZDA so vključevali razlike glede predlaganega Nikaragovskega prekopa, potencial Nikaragve za destabilizacijo regije in Zelayine poskuse, da bi uredil tuji dostop do nikaragovskih naravnih virov. 18. novembra 1909 so bile ameriške vojaške ladje poslane na območje, potem ko je bilo po ukazu Zelaye usmrčenih 500 revolucionarjev (vključno z dvema Američanoma). ZDA so intervencijo utemeljile s trditvijo, da ščitijo življenja in lastnino ZDA. Zelaya je kasneje istega leta odstopil.
Avgusta 1912 je predsednik Nikaragve Adolfo Díaz od vojnega sekretarja generala Luisa Mene zahteval odstop zaradi strahu, da vodi upor. Mena je pobegnil iz Manague s svojim bratom, načelnikom policije Manague, da bi začel upor. Potem ko so Menine čete zajele parne čolne ameriškega podjetja, je ameriška delegacija prosila predsednika Díaza, naj zagotovi varnost ameriških državljanov in lastnine med uporom. Odgovoril je, da ne more, in prosil ZDA, naj posredujejo v konfliktu.
Ameriški marinci so okupirali Nikaragvo od leta 1912 do 1933, razen v devetmesečnem obdobju, ki se je začelo leta 1925. Leta 1914 je bila podpisana pogodba Bryan–Chamorro, ki je ZDA dala nadzor nad predlaganim prekopom prek Nikaragve, kot tudi najemnine za morebitno obrambo kanalov. Po odhodu ameriških marincev je še en nasilen spopad med liberalci in konservativci leta 1926 povzročil vrnitev ameriških marincev.
Od leta 1927 do 1933 je uporniški general Augusto César Sandino vodil dolgotrajno gverilsko vojno proti režimu in nato proti ameriškim marincem, s katerimi se je boril več kot pet let. Ko so Američani leta 1933 odšli, so ustanovili Guardia Nacional (nacionalna garda), združeno vojaško in policijsko silo, ki so jo izurili in opremili Američani in je bila zasnovana tako, da je zvesta interesom ZDA.
Ko so se ameriški marinci januarja 1933 umaknili iz Nikaragve, sta Sandino in novoizvoljena administracija predsednika Juana Bautiste Sacase dosegla dogovor, da bo Sandino prenehal s svojimi gverilskimi dejavnostmi v zameno za amnestijo, dodelitev zemlje za kmetijsko kolonijo in ohranitev oboroženega skupina 100 mož za eno leto. Vendar pa je Somoza García zaradi naraščajoče sovražnosti med Sandinom in direktorjem nacionalne garde Anastasio Somoza García ter strahu pred oboroženim nasprotovanjem Sandina ukazal njegov atentat. Sacasa je Sandina povabil na večerjo in na podpis mirovne pogodbe v predsedniški hiši v noči na 21. februar 1934. Ko je zapustil predsedniško hišo, so Sandinov avto ustavili vojaki nacionalne garde in ga ugrabili. Kasneje tisto noč so Sandina umorili vojaki nacionalne garde. Kasneje je bilo umorjenih na stotine moških, žensk in otrok iz Sandinove kmetijske kolonije.
Dinastija Somoza (1927–1979)