sličica|330px|Štart dirke Formule 1 za Avtomobilistično dirkanje (tudi znan kot avtomobilsko dirkanje ali avtošport) je šport, ki vsebuje dirkanje avtomobilov.
Zgodovina Zametki dirk Avtomobilistične dirke so se pojavile kmalu po iznajdbi prvih uspešnih bencinskih avtomobilov. Prvo organizirano tekmovanje je potekalo 27. aprila 1887, priredil ga je Monsieur Fossier, glavni urednik pariške revije Le Vélocipède. Potekalo je na dvokilometrski progi od mostu Neuilly do Bois de Boulogne. Zmagal je Georges Bouton iz tovarne De Dion-Bouton v avtomobilu, ki ga je izdelal skupaj z Julesom-Albertom de Dionom, toda ker je bil edini prijavljeni tekmovalec, ni šlo za pravo dirko.
Drugo tekmovanje z le enim dirkačem je potekalo leta 1891, ko sta Auguste Doriot in Louis Rigoulot iz Peugeota nastopila z bencinskim dirkalnikom Type 3 Quadricycle na kolesarski dirki Pariz–Brest–Pariz. Ko sta dosegla Brest, je bil zmagovalni kolesar Charles Terront že nazaj v Parizu. Za javno predstavitev zanesljivosti in zmogljivosti Quadricycla je Armand Peugeot prepričal organizatorja Pierra Giffarda iz revije Le Petit Journal, da je uporabil mrežo nadzornikov in sodnikov za zbiranje zanesljivih poročil o dirki. Predvidene razdalje dirke 1200 km še nikoli ni prevozilo motorizirano vozilo, saj je bila približno trikrat daljša od rekorda Leona Serpolleta postavljenega na relaciji Pariz-Lyon.
Pariz–Rouen 1894 23. julija 1894 je pariška revija Le Petit Journal organizirala, kot velja danes, prvo avtomobilistično dirko na svetu, Pariz-Rouen. Športni dogodki so bila že dobro preizkušena oblika reklamiranja in pospeševanja prodaje. Urednik revije Pierre Giffard je dirko označil kot »tekmovanje za ne-vprežene kočije« (), ki »niso nevarne, so enostavne za vožnjo in poceni med potovanjem«. Zaradi tega je zabrisana meja med vzdržljivostjo dirko, reklamnim dogodkom in hitrostno dirko. Na dirko sta se prijavila sto dva tekmovalca, štartnina je znašala deset frankov.
Devetinšestdeset avtomobilov se je udeležilo petdeset kilometrske kvalifikacijske dirke, na podlagi katere so določilu udeležence glavne dirke med Parizom in Rouenom v dolžini 127 km. Prijavljeni dirkalniki so bil od resnih proizvajalcev Peugeot, Panhard in De Dion, vse do amaterskih lastnikov; na dirko se jih je uvrstilo le petindvajset.
Štart dirke je bil na Porte Maillotu, nadaljevala se je skozi Bois de Boulogne. Grof Jules-Albert de Dion je prvi pripeljal v Rouen po šestih urah in 48 minutah s povprečno hitrostjo 19 km/h. Sledili so mu Albert Lemaître (Peugeot) z zaostankom 3:30, Doriot (Peugeot) 16:30, René Panhard (Panhard) 33:30 in Émile Levassor (Panhard) 55:30. Uradna zmagovalca dirke sta bila Peugeot in Panhard, saj so avtomobile ocenjevali glede na njihovo hitrost, vodljivost in varnost. De Dionov parni avtomobil je potreboval kurjača, kar je bilo prepovedano.
Zgodnje dirke Tudi dirko Pariz–Bordeaux–Pariz junija 1895 nekateri označujejo za prvo avtomobilistično dirko, kljub dirki Pariz–Rouen leto prej. Zmagal je Émile Levassor z avtomobilom Panhard-Levassor 1205 cm³. Progo dolgo 1.178 km je odpeljal v šestih urah in 47 minutah ter končal šest ur pred drugouvrščenim. Vseeno je bil uradni zmagovalec Paul Koechlin s Peugeotom. Devet od dvaindvajsetih dirkačev je doseglo cilj..
Prva ameriška dirka je Chicago Times-Herald, ki je potekala 28. novembra 1895. Medijska pozornost je vzbudila ameriški javni interes za avtomobile. Proga dolga 87,48 km je potekala od južnega dela mesta mimo jezera do Evanstona in nazaj. Zmagal je Frank Duryea v desetih urah in 23 minutah ter premagal ostalih pet nastopajočih.Profile of Frank Duryea, Historic Racing
Prvo stalno dirkaško prizorišče je bila Nica, kjer je marca 1897 potekal »Teden hitrosti«. Za popolnitev prireditve so iznašli več tipov dirkanja, tudi gorske dirke (Nice – La Turbie), šprinte in dirke v pospeševanju.
Mednarodno tekmovanje, kjer so se med sabo borile države, ne posamezniki, se je začelo z dirko Gordon Bennet Cup.
Pariški umetnik Ernest Montaut je z ženo Marguerite dokumentiral hitro spreminjajoči obraz motoriziranega transporta v Evropi. Izdelala sta veliko število plakatov in grafik, objavljenih v Mabileau et Cie, ki so prikazovale dirke avtomobilov, letal, zrakoplovov in gliserjev. Te slike pomenijo velik doprinos k zgodovini transporta, še posebej dirkanja.
Dirke med mesti
Ker je Francija prevladovala po proizvodnji avtomobilov in dirkanju, je francoski avtomobilistični klub ACF priredil večje število mednarodnih dirk, običajno so potekale med Parizom in drugim večjim mestom, v Franciji ali druge v Evropi. Zelo uspešne zgodnje evropske reli dirke so se nehale leta 1903, ko se je Marcel Renault smrtno ponesrečil pri Angoulêmu na dirki Pariz-Madrid. Zaradi devetih smrtnih žrtev med dirkači in gledalci je francoska vlada ustavila dirko pri Bordeauxu in prepovedala dirkanje na odprtih cestah.
Leta 1906 sta bili ustanovljeni Targa Florio (93 milj po sicilskih cestah) in v kraju Le Mans prva Velika nagrada. Slednje se je udeležilo 32 dirkačev na 105 km dolgi progi, ki so jo pretekli povprečno šestkrat dnevno. Skupnih 1260 km je prvi pretekel Madžar Ferenc Szisz na dirkalniku Renault.
Leta 1907 je potekala dirka Peking - Pariz v dolžini okoli 16.000 km preko enega najtežjih terenov. Tekmovalo je pet avtomobilov, zmagal je princ Scipione Borghese z Italo (7.433 cm³, 35/45 KM).
Najdaljša avtomobilistična dirka v zgodovini, ki se je končala v Parizu, je bila dirka New York-Pariz leta 1908. Šest ekip iz Francije, Italija, Nemčije in ZDA je tekmovalo, v Pariz pa so se pripeljale tri ekipe. Zmagal je George Schuster s Thomas Flyerjem, ki je 35.500 km dolgo pot končal v 169-ih dneh.
Prva namenska dirkališča
Angleško dirkališče Brooklands v Surreyu je prvo namensko zgrajeno dirkališče na svetu, odprto je bilo junija 1907. Dolgo je bilo 4,43 km z betonsko površino in nagnjenima ovinkoma. Leta 1939 je bilo zaradi vojne zaprto, zaradi poškodb med vojno pa ni nikdar več gostilo dirk.
Leta 1909 je bilo zgrajeno dirkališče Indianapolis Motor Speedway v ZDA, leta 1922 Autodromo Nazionale Monza v Italiji, leta 1925 Circuit de Spa-Francorchamps v Belgiji in leta 1927 Nürburgring v Nemčiji.
1910–1950
Med letoma 1925 in 1927 je potekalo prvo organizirano dirkaško prvenstvo, Svetovno konstruktorsko prvenstvo, v katerem so tekmovali konstruktorji dirkalnikov na štirih ali petih dirkah v sezoni. V tridesetih letih so se na dirkah pojavili prvi namenski dirkalniki, ne več le avtomobili višjega cenovnega razreda. Alfa Romeo, Auto Union, Bugatti, Delage, Delahaye in Mercedes-Benz so pričeli izdelovati aerodinamično učinkovite dirkalnike s superkompresorskimi motorji prostornine do 450 kW. Med letoma 1931 in 1939 je potekalo Evropsko avtomobilistično prvenstvo, ki je v prvenstvo povezalo od tri do pet najpomembnejših dirk sezone. Med letoma 1928 in 1930 ter 1934 in 1936 je bila največja dovoljena masa dirkalnikom omejena na 750 kg, danes pravila določajo najmanjšo dovoljeno maso. Za zmanjševanje mase dirkalnikov so uporabljali različne zlitine aluminija, po legendi naj bi Mercedesovi dirkalniki dobil vzdevek Srebrne puščice, ko so z aluminijaste šasije dirkalnikov odstranili barvo za zmanjšanje teže. Prva dirka NASCAR je potekala leta 1949.
Od leta 1950 Po drugi svetovni vojni se je začelo Svetovno prvenstvo Formule 1, dirke športnih avtomobilov pa so se uveljavile kot posebna serija in od leta 1953 FIA organizira prvenstvo. NASCAR je začel s prvenstvom Grand National leta 1950. Do sredine šestdesetih let so dovolili izboljšave dirkalnikov za varnost in boljšo zmogljivost, zato je od serijskih avtomobilov ostala le še šasija. Leta 1962 je FIA začasno nadomestila prvenstvo športnih avtomobilov prvenstvo GT.Denis Jenkinson, Automobile Year Book Of Sports Car Racing, 1982 V šestdesetih letih se je zmanjšalo število dirk na pesku, ker so asfaltirali večje število nekdaj peščenih dirkališč.Fielden, Greg, "NASCAR Cleans Up", Speedway Illustrated, September 2004.
V petdesetih in šestdesetih letih so se v Evropi in ZDA pojavili hibridni dirkalniki z evropsko šasijo in ameriškimi motorji, od prvih dirkalnikov Allard do Lotus 19 in AC Cobra. Kombinacija večinoma angleških šasij in ameriških motorjev V8 je dala zagon novi seriji Can-Am v šestdesetih in sedemdesetih letih. V seriji, ki je potekala v ZDA in Kanadi, so lahki prototipni športni avtomobili z močnimi serijskimi motorji dosegali hitrosti nad 300 km/h. GT4 in GT5 je postala prevladujoča oblika dirk športnih avtomobilov od leta 1976, prototipni dirkalniki so bili v zatonu, le Porsche 936 je še naprej zmagoval na dirki 24 ur Le Mansa. Leta 1972 se je začelo moderno obdobje serije NASCAR s formatom 31-48 dirk na sezono.
V Evropi je FIA prevzela skoraj nespremenjena pravila ACO GTP za prvenstvo športnih avtomobilov kategorije C, kjer so nastopali visoko tehnološki prototipi z zaprtimi šasijami. FIA je kategorijo C želela spremeniti v dvosedežni format Formule 1, s podobnimi pravili, razdaljami in koledarjem dirk. Svetovno prvenstvo turnih avtomobilov kategorije A se je začelo leta 1987 kot konkurenčna serija prvenstva ETCC. FISA je reli razdelila v tri razrede, razred N za serijske avtomobile, razred A za predelane serijske avtomobile in razred B za predelane športne avtomobile. Razred B je FIa uvedla leta 1982 kot zamenjavo za predhodna razreda 4 in 5. Začela se je vzdržljivostna serija Le Mans Series, s prototipnimi dirkalniki in avtomobili GT.
Kategorije Formula
Najbolj znana različica enosedežnih dirk je Formula 1, ki se odvija v obliki vsakoletnega svetovnega prvenstva za dirkače in konstruktorje.
V enosedežnih dirkalnikih so kolesa odkrita, dirkalniki pa so opremljeni z aerodinamičnimi prednjimi in zadnjimi krilci, ki povzročajo podtlak in s tem povečujejo stik dirkalnika s podlago. V Evropi in Aziji so serije dirkalnikov z odprtimi kolesi poimenovane »Formula«, s primernim hierarhičnim dodatkom. V Severni Ameriki se izraz »Formula« ne uporablja. Serije lahko potekajo po svetovnem formatu (kot Formula 1), regionalnem formatu (kot Evropska Formula 3) ali državnem formatu (kot Nemška Formula 3).
Glavno prvenstvo formul v Severni Ameriki se uradno imenuje IndyCar Series, za dirkalnike pa se uporablja izraz »Indy cars«. Prvenstvo je v sedanji obliki nastalo konec leta 2007 z združitvijo konkurenčnih prvenstev Indy Racing League (IRL) in Champ Car (do leta 2003 znano kot CART). Dirkalnike trenutno proizvaja italijansko podjetje Dallara, dobavitelja motorjev pa sta Chevrolet in Honda. Dirkalniki so podobni kot v Formuli 1, le manj sofisticirani in z več tehnološkimi omejitvami zaradi zmanjšanja stroškov. Najbolj znana dirka prvenstva IndyCar Series je Indianapolis 500, ki tradicionalno poteka konec maja.
Druga pomembnejša mednarodna enosedežna dirkaška serija je GP2 (pred tem Formula 3000 in Formula 2). Regionalne dirkaške serije so Formula Nippon in Formula V6 Asia v Aziji ter World Series by Renault, Formula 3, Formula Palmer Audi in Formula Atlantic drugje. Leta 2009 je FIA obudila Svetovno prvenstvo Formule 2. Državne serije najpogosteje vključujejo Formulo 3, Formulo Renault, Formulo Ford ali Formulo BMW.
Ena od serij enosedežnih dirkalnikov je tudi karting, kjer se na majhnih stezah dirka s poceni in majhnimi dirkalniki. Veliko trenutno najboljših dirkačev je svojo kariero začelo v kartingu. Formula Ford je nekdaj predstavljala najbolj priljubljeno enosedežno serijo za mlade dirkače po kartingu, zdaj je to vlogo prevzela Formula BMW, ker so dirkalniki bolj podobni Formuli 1.
Študenti na kolidžih in univerzah lahko sodelujejo v enosedežni seriji preko tekmovanja Formula SAE, ki vsebuje dizajn in izdelavo enosedežnega dirkalnika ter dirkanje z njim. Tovrstno tekmovanje hkrati spodbuja ekipni duh ter reklamira motošport in inženirstvo.
Decembra 2005 je FIA potrdila serijo Superleague Formula, ki se je začela leta 2008 in v kateri so moštva v lastni znanih športnih klubov, kot sta AC Milan in Liverpool F.C..
Turni avtomobili