Butan (Dzongkha འབྲུག་ཡུལ Dru Ü, ʈʂɦu yː) uradno Kraljevina Butan, je mala gorska država v južni Aziji v himalajskem pogorju med Indijo na jugu, vzhodu, zahodu in Kitajsko na severu. Na zahodu jo ločuje od Nepála indijska zvezna država Sikim; proti jugu jo od Bangladeša ločujeta indijski zvezni državi Asam in Zahodna Bengalija. Največje butansko mesto, ki je tudi glavno mesto, je Thimphu.
Ime države, Druk Yul, pomeni '»dežela grmečega zmaja', saj za grom tam pravijo, da je zvok renčanja zmajev. Vodja države Kraljevine Butan se imenuje Druk Gjalpo (dzongkha: འབྲུག་རྒྱལ་པོ་ ), dobesedno druk – zmajski ali 'kralj Butana'.
Butan je prva država na svetu, ki je namesto bruto domačega proizvoda (BDP), kot merilo napredka uvedla bruto dodano srečo (BDS). Bloomberg Businessweek je, na osnovi globalne primerjave leta 2006, Butan uvrstil med najsrečnejše države v Aziji oziroma kot osmo najsrečnejšo državo na svetu. Leta 2016 pa je World Happiness Report, ki ga objavljajo Združeni narodi, uvrstil Butan kot 84. najsrečnejšo državo.
Butan ima zelo raznoliko pokrajino in podnebje, saj ima na jugu subtropske ravnine, na severu pa Himalajsko pogorje, kjer nekateri vrhovi presegajo 7000 m nadmorske višine. Država se razprostira na okoli 46.500 km² leta 1997 ali 38.394 km² leta 2002. Državna religija v Butanu je Vadžrajana budizem. Po oceni iz leta 2015 šteje cca 770 tisoč prebivalcev, ki so večinsko Budisti. Hinduizem je druga največja religija."Bhutan." World Almanac & Book Of Facts (2008): 752–753. Academic Search Premier. Web. 8 December 2011.
Z vidika politične ureditve je Butan naredil leta 2008 pomembno spremembno od absolutistične monarhije k ustavni monarhiji in izvedel prve večstrankarske parlamentarne volitve.Wolf, Siegfried, "Bhutan's Political Transition", Applied Political Science of South Asia, 2 July 2013 Poleg tega da je Butan član Združenih narodov, je tudi član Južnoazijskega združenja za regionalno sodelovanje (South Asian Association for Regional Cooperation - SAARC), tako da je aprila 2010 gostil 16. vrh SAARC.
Zgodovina
Kamnito orodje, orožje, sloni in ostanki velikih kamnitih struktur dokazujejo, da je bil Butan poseljen že 2000 let pr. n. št. Zgodovinarji postavljajo tezo, da je država Lhomon (pomensko, 'južni mrak'), ali Monyul ('Temna dežela', v povezavi z Monpaji, domorodnim ljudstvom Butana) verjetno obstajala v obdobju med 500 pr. n. št. in 600 n. št. Imena Lhomon Tsendenjong (dežela sandalovine) in Lhomon Khashi ali Južni Mon (dežela štirih pristopov), so bila najdena v starih Butanskih in Tibetanskih kronikah.
Budizem se je v Butanu prvič pojavil v 7. stoletju. Tibetanski kralj Songcen Gampo (vladal 627–649), spreobrnjenec v budizem, ki je dejansko razširil svoj imperij na Sikim in Butan,Sailen Debnath, Essays on Cultural History of North Bengal, ISBN 978-81-86860-42-7; & Sailen Debnath, The Dooars in Historical Transition, ISBN 978-81-86860-44-1 je ukazal izgradnjo dveh budističnih templjev pri Bumtangu v osrednjem Butanu in v Kjiču (blizu Para) v dolini Paro. Budizem se je širil po letu 746 v času vladavine kralja Sindhu Rāja (tudi Künjom; Sendha Gjab; Čakar Gjalpo), izgnan indijski kralj, ki je ustanovil vladavino v Bumtangu pri palači Čakar Guto.
Velik del zgodnje butanske zgodovine je dokaj nejasen, saj je bila večina zapisov uničena v požaru, ki je leta 1827 opustošil starodavno prestolnico Punakha. Do 10. stoletja je bil politični razvoj Butana močno pod vplivom njegove verske zgodovine. Razvile so se različne podsekte budizma, ki so jih podpirali različni mongolski vojaški poveljniki. Po padcu dinastije Yuan v 14. stoletju, so se ti vojaški poveljniki bojevali med seboj za prevlado na političnem in verskem področju, kar je sčasoma do 16. stoletja vodilo k prevladi Sekte Drukpa (sekta Rdečih kap).
Do zgodnjega 17. stoletja je Butan predstavljal mozaik manjših sprtih fevdov, dokler jih ni združil tibetanski lama in vojaški voditelj Ngavang Namgjal, ki je pred verskim preganjanjem pobegnil iz Tibeta. Za obrambo dežele pred ponavljajočimi vpadi Tibetancev je Namgjal zgradil mrežo neprepustnih dzongov ali trdnjav in razglasil zakonik Tsa Yig kar je pomagalo, da je lokalne oblastnike podredil centralni kontroli. Mnogo teh trdnjav še vedno obstaja in so aktivni verski centri in centri regijskega upravljanja. Portugalska jezuita Estêvão Cacella in João Cabral sta bila prva dokumentirana obiskovalca Butana iz Evrope na njuni poti v Tibet. Srečala sta šabdrunga Ngavang Namgjala, mu predstavila strelno orožje, smodnik in teleskop ter mu ponudila usluge pri njegovi vojni proti Tibetu, vendar je ta slednje odklonil. Po osemmesečnem postanku je Cacella pisal dolgo pismo iz samostana Čeri (Chagri), v katerem poroča o svojem potovanju. To je redek dokument, ki poroča o šabdrungu (je bil naslov, ki se je uporabljal pri sklicevanju na velike lame v Tibetu).
Potem ko je Ngavang Namgjal umrl leta 1651, so dejstvo o njegovi smrti tajili celih 54 let. Po njegovi smrti leta 1651 je Butan sledil njegovi želji po »dualnem sistemu vladavine«. To je pomenilo delitev vladavine na civilnega administrativnega vodjo, Druk Desija ali Deb Raja in verskega vodjo, Je Khenpo. Po tem obdobju konsolidacije je Butan spet zašel v notranje spore in dejanski in formalni vladarji Butana so se hitro menjavali.
Leta 1711 je Butan šel v vojno proti Mogulskemu imperiju in njihovemu Subedarju, ki je na jugu ponovno ustanovil kraljevino Kuč Behar. Po kaosu, ki je nastopil, je Tibet leta 1714 neuspešno napadel Butan.
V 18. stoletju je Butan napadel in zasedel kraljevino Kuč Behar na jugu. Leta 1772 je Kuč Behar pozval Britansko vzhodnoindijsko družbo naj mu pomaga in izgnal Butance ter kasneje leta 1774 sam napadel Butan. Po mirovnem sporazumu je moral Butan pristati na vrnitev meje pred letom 1730. Sklenjen mir je bil v naslednjih sto letih potem večkrat kršen, ko je občasno prihajalo do spopadov na meji z Britanci. Spopadi so privedli do Duarske vojne (1864–65), spopad za kontrolo področja Duars. Po zgubljeni vojni je Butan z Britanci podpisal sporazum v mestu Sinčula. Kot del vojne odškodnine so Britaniji odstopili Duars in v zameno dobili rento 50.000 Rs. Sporazum je končal sovražnosti med Britansko Indijo in Butanom.
Leta 1870 je prišlo do državljanske vojne med rivalskima dolinama Paro in Trongsa, ki je omogočila vzpon Ugjena Vangčuka, guvernerja (penlop) iz Tongsaja. Iz svoje močne baze v centralnem Butanu je Ugjen Vangčuk porazil svoje politične sovražnike in v letih 1882–85 po več državljanskih vojnah in uporih, združil deželo.
Pomembna prelomnica za Butan je leto 1907, ko je bil Ugjen Vangčuk soglasno izbran za dednega kralja dežele na skupščini vodilnih budističnih menihov, vladnih uradnikov in vodij pomembnih družin. Britanska vlada je novo monarhijo takoj priznala in 1910 z njo podpisala pogodbo iz Punake, o subsidiarnem zavezništvu, ki je Britancem prinesla kontrolo nad butansko zunanjo politiko, kar je pomenilo, da je bil Butan obravnavan kot indijska kneževina. To ni imelo pravega učinka, saj je Butan zgodovinsko zadržan do sosedov, kakor tudi ni vplivalo na odnose s Tibetom. Ko je nova Indijska unija 15. avgusta 1947 postala neodvisna od Združenega kraljestva, je bil Butan med prvimi, ki je priznal Indijo. Leta 1949 je bila podpisana pogodba, podobno kot leta 1910, po kateri je namesto Velike Britanije kontrolo nad zunanjimi odnosi dobila Indija.
Kralj Džigme Dordži Vangčuk je leta 1953 vzpostavil zakonodajni organ države – 130-člansko nacionalno skupščino. Nato je leta 1965 ustanovil kraljevi posvetovalni svet in leta 1968 uvedel vlado. Butan je leta 1971 postal član Združenih narodov. Leta 1972, je Džigme Singdže Vangčuk pri svojih šestnajstih letih na prestolu nasledil umrlega očeta Dordži Vangčuka.
6. novembra 2008 je bil 28-letni Džigme Kesar Namgjel Vangčuk, najstarejši sin kralja Džigme Singdže Vangčuka, okronan za kralja.
Geografija
Butan leži na južnih pobočjih vzhodnega dela Himalaje, med Tibetansko avtonomno regijo in severno od indijskih držav Sikim, Zahodna Bengalija, Asam in Arunačal Pradeš. Leži med zemljepisno širino 26 ° S in 29 ° S, ter dolžino 88 ° V in 93 ° V. Zemljišče je sestavljeno predvsem iz strmih in visokih gora, ki jih križa mreža hitrih rek, ki tvorijo globoke doline, preden se izlivajo na indijske ravnice. Nadmorska višina se dviga od 200 m ob južnem vznožju do več kot 7000 m. Ta velika geografska raznolikost v kombinaciji z enako raznolikimi podnebnimi razmerami prispeva k izredni biotski raznovrstnosti in ekosistemom Butana.
Severna regija Butana je sestavljena iz loka vzhodnega himalajskega alpskega grmičevja in travnikov, ki segajo do ledeniških gorskih vrhov z izredno mrzlim podnebjem na najvišjih vzpetinah. Večina vrhov na severu je nad 7000 m nad morsko gladino; najvišja točka v Butanu je Gangkhar Puensum s 7570 m, ki ima lastnost, da je najvišja nepreplezana gora na svetu. Najnižja točka, na 98 m v dolini eke Drangme Čhu, kjer reka prečka mejo z Indijo. Vode, ki jih napajajo snežne reke v gorskih dolinah na tem območju vsebujejo pašnike za živino, za katero skrbi redka populacija pastirjev nomadov.
Pogorje Črne gore v osrednji regiji Butana tvorijo prelomnico med dvema glavnima rečnima sistemoma: Mo Ču (Mo Chhu) in Drangme Ču (Drangme Chhu). Vrhovi v Črnih gorah se gibljejo med 1500 in 4925 m nad morsko gladino, hitro tekoče reke pa so v nižjih gorskih območjih izrezale globoke soteske. Gozdovi osrednjih butanskih gora sestavljajo vzhodno himalajske subalpske gozdove iglavcev v višjih legah in vzhodne himalajske širokolistne gozdove na nižjih vzpetinah. Gozdovi osrednje regije zagotavljajo večino butanske lesne proizvodnje. Torsa, Raidak, Sankoš in Manas so glavne reke Butana, ki tečejo skozi to regijo. Večina prebivalstva živi v osrednjih višavjih.
Na jugu je hribovje Šivalik (Shiwalik, tudi pogorje Churia) pokrito z gostimi himalajskimi subtropskimi listnatimi gozdovi, aluvialne nižinske doline in gore do okoli 1500 m nad morsko gladino. Podnožje se spušča v subtropsko ravnico Duars. Večina Duarsa leži v Indiji, a se 10 do 15 km širok pas razširi v Butan. Butanski Duars je razdeljen na dva dela: severni in južni Duars.
Severni Duars, ki se naslanja na vznožje Himalaje, ima razgiban teren in suho, porozno zemljo z gosto vegetacijo in je bogata z divjadjo. Južni Duars ima zmerno rodovitno zemljo, težko savansko travo, gosto, mešano džunglo in sladkovodne izvire. Gorske reke, ki se hranijo s taljenjem snega ali monsunskim dežjem, se zlivajo v reko Bramaputro v Indiji. Podatki, ki jih je objavilo ministrstvo za kmetijstvo, so pokazali, da je država pokrita z gozdovi na 64 % površine.
Podnebje Podnebje v Butanu je odvisno od višine, od subtropskega na jugu do zmernega v višavju in polarnega podnebja, s celoletnim snegom na severu. Butan doživlja pet različnih letnih časov: poletje, monsun, jesen, zimo in pomlad. Zahodni Butan ima močnejše monsunsko deževje, južni Butan ima vroče vlažno poletje in hladne zime, srednji in vzhodni Butan je zmeren in suh kot zahod, s toplimi poletji in hladnimi zimami.
Biodiverziteta
Butan je podpisal Konvencijo iz Ria o biološki raznovrstnosti 11. junija 1992 in postal pogodbenica konvencije 25. avgusta 1995. Pozneje je pripravil nacionalno strategijo in akcijski načrt za biotsko raznovrstnost z dvema revizijama, zadnjo od teh pa je konvencija prejela 4. februarja 2010.
Živalstvo
Butan je bogat s primati, z redkimi vrstami, kot je zlati langur (Trachypithecus geei). Zabeležena je bil tudi različen asemski makak, ki ga nekateri organi obravnavajo kot novo vrsto, Macaca munzala.