Združeni arabski emirati, ali na kratko ZAE, so država v zahodni Aziji (na Bližnjem vzhodu na vzhodnem koncu Arabskega polotoka, ki na severovzhodu in vzhodu meji na Oman, na jugu in zahodu na Saudovo Arabijo, ima pa tudi morsko mejo v Perzijskem zalivu s Katarjem in Iranom.
Združeni arabski emirati so voljena monarhija, ki jo tvori federacija sedmih emiratov: Abu Dabi (glavno mesto), Dubaj, Fudžajra, Ras al Hajma, Šardža in Um al Kajvain. Vsakemu emiratu vlada emir in emirji skupaj sestavljajo Zvezni vrhovni svet. V praksi je predsednik emir Abu Dabija, emir Dubaja pa je podpredsednik in ministrski predsednik. Leta 2013 je imela država 9,2 milijonov prebivalcev, od katerih je bilo 1,4 milijonov državljanov Emiratov, 7,8 milijonov pa izseljencev.Habboush, Mahmoud. (10 October 2013) Call to naturalise some expats stirs anxiety in the UAE . Uk.reuters.com. Retrieved 10 October 2015 Leta 2020 so imeli Združeni arabski emirati prebivalstvo okrog 9,9 milijonov.
Združeni arabski emirati so bili naseljeni več kot 125.000 let. Bili so trgovsko stičišče več civilizacij, med drugim Mezopotamije, Perzije in Indije.
Državna vera je islam, uradni jezik pa arabščina. Združeni arabski emirati imajo šeste največje naftne rezerve in sedme največje zaloge zemeljskega plina na svetu.U.S. Energy Information Administration, International Energy Statistics, accessed 17 January 2019. Zajed bin Sultan Al Nahjan, vladar Abu Dabija in prvi predsednik države je nadziral razvoj Emiratov z investiranjem prihodkov od nafte v zdravstvo, šolstvo in infrastrukturo. Združeni arabski emirati imajo najbolj diverzificirano gospodarstvo med vsemi državami članicami Zalivskega sveta za sodelovanje. V 21. stoletju je država postala manj odvisna od nafte in zemeljskega plina in se gospodarsko osredotoča na turizem in posel. Vlada ne pobira dohodnine, obstaja pa davek na dobiček in leta 2018 je bil uveden 5 % davek na dodano vrednost.
Skupine za človekove pravice, kot je Amnesty International, Freedom House in Human Rights Watch so imele Združene arabske emirate za podstandardne na področju človekovih pravic, saj so državljani, ki kritizirajo režim, zaprti in mučeni, njihove družine pa nadlegovane s strani aparata državne varnosti, s primeri prisilnih izginotij. Posamezne svoboščine, kot so svoboda zbiranja, združevanja, tiska, izražanja in vere so prav tako resno zatirane.
Združeni arabski emirati veljajo za srednjo silo. So članica Združenih narodov, Arabske lige, Organizacije za islamsko sodelovanje, Organizacije držav izvoznic nafte, Gibanja neuvrščenih in Zalivskega sveta za sodelovanje. S 1. januarjem 2024 so Emirati tudi član mednarodnega gospodarskega združenja BRICS.
Zgodovina Antika
Najdeno kamnito orodje razkriva naselbino ljudi iz Afrike pred približno 127.000 leti, kamnito orodje za klanje živali, odkrito na arabski obali, pa kaže na še starejše prebivališče izpred 130.000 let. Sčasoma so se razvile živahne trgovske povezave s civilizacijami v Mezopotamiji, Iranu in civilizacijo v dolini Inda. Ta stik se je ohranil in se razširil, verjetno zaradi trgovine z bakrom iz gorovja Hadžar, ki se je začela okoli 3000 pr. n. št.. Sumerski viri govorijo o civilizaciji Magan, za katero je bilo ugotovljeno, da je obsegala sodobne ZAE in Oman.
Obstaja šest obdobij človeške poselitve z značilnim vedenjem v regiji pred islamom, ki so: obdobje Hafit od 3200 do 2600 pr. n. št., kultura Umm Al Nar od 2600 do 2000 pr. n. št. in kultura Wadi Suq od 2000 do 1300 pr. n. št. Od leta 1200 pr. n. št. do prihoda islama v vzhodni Arabiji, skozi tri značilne železne dobe in obdobje Mleiha, je bilo območje različno poseljeno s strani Ahemenidov in drugih sil, na katerem so se gradile utrjene naselbine in ekstenzivno živinoreja zahvaljujoč razvoju falaj namakalni sistem.
Islam Širjenje islama na severovzhodni del Arabskega polotoka naj bi neposredno sledilo pismu, ki ga je islamski prerok Mohamed poslal vladarjem Omana leta 630 n. št. To je pripeljalo do skupine vladarjev, ki je odpotovala v Medino, se spreobrnila v islam in nato izpeljala uspešno vstajo proti nepriljubljenim Sasanidom, ki so takrat prevladovali na obali. Po Mohamedovi smrti je novim islamskim skupnostim južno od Perzijskega zaliva grozil razpad z vstajami proti muslimanskim voditeljem. Kalif Abu Bakr je iz prestolnice Medine poslal vojsko, ki je dokončala ponovno osvojitev ozemlja (vojne Ridda) z bitko pri Dibbi, v kateri naj bi bilo izgubljenih 10.000 življenj. To je zagotovilo celovitost kalifata in združitev Arabskega polotoka pod novo nastajajočim [Rašidunski kalifat|[m kalifatom]].
Leta 637 je bil Julfar (na območju današnjega Ras Al Khaimaha) pomembno pristanišče, ki so ga uporabljali kot postojanko za islamsko invazijo na Sasanidsko cesarstvo. Območje oaze Al Ain/Buraimi je bilo znano kot Tu'am in je bilo pomembno trgovsko mesto za kamelje poti med obalo in notranjostjo Arabije.
Najzgodnejše krščansko mesto v ZAE je bilo prvič odkrito v 1990-ih, obsežen samostanski kompleks na tem, kar je danes znano kot otok Sir Bani Yas in sega v 7. stoletje. Cerkev, ki naj bi bila nestorijanska in zgrajena leta 600 n. št., se zdi, da je bila leta 750 n. št. mirno zapuščena. Tvori redko fizično povezavo z zapuščino krščanstva, ki naj bi se po trgovskih poteh razširilo po polotoku od leta 50 do 350 n. št. Vsekakor je do 5. stoletja Oman imel škofa po imenu Janez – zadnji škof Omana je bil Etienne leta 676 n. št..
Portugalsko obdobje
Surovo puščavsko okolje je povzročilo nastanek »vsestranskih plemen«, nomadskih skupin, ki so se preživljale z različnimi gospodarskimi dejavnostmi, vključno z živinorejo, poljedelstvom in lovom. Sezonska gibanja teh skupin niso vodila le do pogostih spopadov med skupinami, ampak tudi do ustanavljanja sezonskih in polsezonskih naselij in središč. Ti so oblikovali plemenske skupine, katerih imena še vedno nosijo sodobni Emirati, vključno z Bani Yas in Al Bu Falah v Abu Dabiju, Al Ainu, Livi in zahodni obali; Dhavahir, Avamir, Al Ali in Manasir v notranjosti; Šarkijin vzhodne obale; in Kavasim na severu.
S širjenjem evropskih kolonialnih imperijev so se na območju Perzijskega zaliva pojavile portugalske, angleške in nizozemske sile. Do 18. stoletja je bila konfederacija Bani Yas prevladujoča sila na večini območja, ki je danes znano kot Abu Dabi, medtem ko je severni Al Kavasim (Al Qasimi) prevladoval v pomorski trgovini. Portugalci so ohranili vpliv na obalna naselja in gradili utrdbe po krvavih osvajanjih obalnih skupnosti v 16. stoletju s strani Albuquerqueja in portugalskih poveljnikov, ki so mu sledili – zlasti na vzhodni obali pri Maskatu, Soharju in Khor Fakanu.
Južno obalo Perzijskega zaliva so Britanci poznali kot "piratsko obalo, saj so čolni federacije Al Kavasim nadlegovali ladje pod britansko zastavo od 17. do 19. stoletja. Obtožbe o piratstvu oporekajo sodobni emiratski zgodovinarji, vključno s sedanjim vladarjem Sharjaha, šejkom sultanom Al Qasimijem, v svoji knjigi iz leta 1986 Mit o arabskem piratstvu v Zalivu.
Britanske ekspedicije za zaščito svojih indijskih trgovskih poti so privedle do pohodov proti Ras Al Khaimahu in drugim pristaniščem ob obali, vključno s pohodom v Perzijskem zalivu leta 1809 in uspešnejšim pohodom leta 1819. Naslednje leto so Velika Britanija in številni lokalni vladarji podpisali pomorsko premirje, kar je povzročilo izraz Trucial States, ki je opredeljeval status obalnih emiratov. Nadaljnja pogodba je bila podpisana leta 1843 in leta 1853 je bilo dogovorjeno večno pomorsko premirje. Temu so bili dodani 'izključni sporazumi', podpisani leta 1892, s katerimi so Trucialne države postale Britanski protektorat.
Po pogodbi iz leta 1892 so se trucialni šejki strinjali, da ne bodo razpolagali z nobenim ozemljem razen Britancem in da ne bodo stopili v odnose z nobeno tujo vlado razen z Britanci brez njihovega soglasja. V zameno so Britanci obljubili, da bodo zaščitili obalo Trucial pred vsemi agresijami po morju in pomagali v primeru kopenskega napada. Britanska pomorska policija je pomenila, da so lahko flote za lovljenje biserov delovale relativno varno. Vendar pa je britanska prepoved trgovine s sužnji pomenila, da so nekateri šejki in trgovci izgubili pomemben vir dohodka.United Arab Emirates – The Economy . Library of Congress Country Studies. Retrieved 14 July 2013.
Leta 1869 se je pleme Qubaisat naselilo v Khor Al Adaidu in poskušalo pridobiti podporo Osmanov. Khor Al Adaid si je takrat lastil Abu Dabi, kar so podprli Britanci. Leta 1906 je britanski politični rezident Percy Cox pisno potrdil vladarju Abu Dabija Zayedu bin Khalifi Al Nahyanu ('Zayed Veliki'), da Khor Al Adaid pripada njegovemu šejku.
Britansko obdobje in odkritje nafte
V 19. in zgodnjem 20. stoletju je industrija biserov uspevala in prebivalcem Perzijskega zaliva zagotavljala dohodek in zaposlitev. Prva svetovna vojna je resno vplivala na industrijo, vendar je bila gospodarska depresija v poznih 1920-ih in zgodnjih 1930-ih, skupaj z izumom gojenih biserov, tista, ki je izbrisala trgovino. Ostanki trgovine so sčasoma izginili kmalu po drugi svetovni vojni, ko je nova neodvisna indijska vlada uvedla visoke davke na uvožene bisere. Upad pridobivanja biserov je povzročil izredne gospodarske težave v Trucial States.
Leta 1922 je britanska vlada zagotovila zaveze vladarjev Trucial States, da ne bo podpisovala koncesij s tujimi podjetji brez njihovega soglasja. Zavedajoč se potenciala za razvoj naravnih virov, kot je nafta, je po najdbah v Perziji (od leta 1908) in Mezopotamiji (od leta 1927) naftna družba pod britanskim vodstvom Iraq Petroleum Company (IPC) pokazala zanimanje za regijo. Anglo-perzijska naftna družba (APOC, pozneje British Petroleum ali BP) je imela 23,75-odstotni delež v IPC. Od leta 1935 so koncesije na kopnem za raziskovanje nafte podeljevali lokalni vladarji, prvo je podpisal APOC v imenu Petroleum Concessions Ltd (PCL), pridruženega podjetja IPC. APOC ni mogel sam razvijati regije zaradi omejitev sporazuma Red Line, ki je zahteval, da deluje prek IPC. Med PCL in trucialnimi vladarji so bile podpisane številne možnosti, ki so skupnostim, ki se soočajo z revščino po propadu trgovine z biseri, zagotovile koristne prihodke. Vendar je bogastvo nafte, ki so ga vladarji lahko videli iz prihodkov, ki so se zbirali v okoliških državah, ostalo nedosegljivo. Prve vrtine v Abu Dabiju je leta 1950 izvrtalo IPC-jevo operativno podjetje Petroleum Development (Trucial Coast) Ltd (PDTC) v Ras Sadru, pri čemer je bilo 4000 metrov globoko izvrtana vrtina v enem letu in izkazala se je za suho, po ogromni ceni v tistem času 1 milijon funtov.
Britanci so ustanovili razvojni urad, ki je pomagal pri nekaterih manjših dogodkih v emiratih. Sedem šejkov emiratov se je nato odločilo ustanoviti svet, ki bi medsebojno usklajeval zadeve in prevzelo razvojno pisarno. Leta 1952 so ustanovili Trucial States Council in imenovali Adija Al Bitarja, pravnega svetovalca dubajskega šejka Rašida bin Saeda Al Maktouma, za generalnega sekretarja in pravnega svetovalca sveta. Svet je prenehal delovati, ko so bili ustanovljeni Združeni arabski emirati. Plemenska narava družbe in pomanjkljiva opredelitev meja med emirati sta pogosto vodila v spore, ki so se reševali s posredovanjem ali, redkeje, s silo. Trucial Oman Scouts je bila majhna vojaška sila, ki so jo Britanci uporabljali za ohranjanje miru.