Tunizija

Tunizija (), Uradno Republika Tunizija (, ) je arabska država ob Sredozemskem morju na severnoafriški obali. Je del Magreba in pokriva površino 165.000 kvadratnih kilometrov. Njen najsevernejši del, rt Angela, je tudi najsevernejša točka Afrike. Njeno glavno mesto je Tunis. Je najvzhodnejša in najmanjša med tremi atlaškimi državami (Maroko, Alžirija, Tunizija). Meji na Alžirijo (s svojo zahodno mejo), Libijo (s svojo vzhodno in južno mejo) in Sredozemsko morje (na severu in vzhodu). Tunizija si deli tudi morsko mejo z Italijo prek otokov Sicilija in Sardinija na severu ter z Malto na vzhodu. Štirideset odstotkov dežele zasedajo obronki puščave Sahare, preostalo območje pa razmeroma rodovitna zemlja in lahko dostopne obale. Ta območja so igrala pomembno vlogo že v antičnem času, iz česar posebno izstopa feničanska kolonija Kartagina, pa tudi kot žitnica za kasnejše rimske koloniste. Ime Tunis naj bi izviralo iz berberskega jezika, pomenilo pa naj bi rtič. Leta 2024 je imela Tunizija okoli 12 milijonov prebivalcev.

Etimologija Beseda Tunisia izhaja iz imena Tunis, osrednjega urbanega središča in glavnega mesta sodobne Tunizije. Sedanja oblika imena z latinsko pripono -ia se je razvila iz francoskega imena , ki je običajno povezano z berberskim korenom , prepisanim kot , kar pomeni 'položiti' ali 'taboriti'. Včasih je povezano tudi s kartažansko boginjo Tanith (ali Tunit), in starodavnim mestom Tynes.

Francoska izpeljanka je bila z manjšimi spremembami sprejeta v nekaterih evropskih jezikih, s čimer je bilo uvedeno posebno ime za označevanje države. Drugi jeziki so ime pustili nedotaknjeno, na primer ruski Tunís in španski . V tem primeru se isto ime uporablja tako za državo kot za mesto, tako kot pri arabskem , in le po kontekstu je mogoče opaziti razliko.

Zgodovina

Antika

Kmetijske metode so dosegle dolino Nila iz območja rodovitnega polmeseca okoli leta 5000 pr. n. št. in se razširile v Magreb okoli leta 4000 pr. n. št. Kmetijske skupnosti na vlažnih obalnih ravnicah osrednje Tunizije so bile takrat predniki današnjih berberskih plemen.

V antiki so verjeli, da so Afriko prvotno naseljevali Getulci in Libijci, oba nomadski ljudstvi. Po besedah ​​rimskega zgodovinarja Salustija je polbog Herkul umrl v Španiji, njegova večjezična vzhodna vojska pa je ostala, da se naseli v deželi, nekateri pa so se preselili v Afriko. Perzijci so odšli na zahod in se poročili z Getulci ter postali Numidijci. Medijci so se naselili in bili znani kot Mauri, kasneje Mavri.Banjamin Isaac, The Invention of Racism in Classical Antiquity, Princeton University Press, 2013 p.147

Numidijci in Mavri so pripadali rasi, iz katere izvirajo Berberi. Prevedeni pomen besede Numidian je nomad in ljudje so bili dejansko polnomadski vse do vladavine Masinisse iz plemena Massyli.

Na začetku zapisane zgodovine so Tunizijo naseljevala berberska plemena. Njeno obalo so Feničani naselili že v 12. stoletju pred našim štetjem (Bizerte, Utica). Mesto Kartagino so Feničani ustanovili v 9. stoletju pred našim štetjem. Legenda pravi, da je Didona iz Tira, ki je danes v Libanonu, mesto ustanovila leta 814 pred našim štetjem, kot ga je pripovedoval grški pisatelj Timaj iz Tauromeniuma. Naseljenci Kartagine so svojo kulturo in vero prinesli iz Fenicije, ki je danes v Libanonu in sosednjih območij.

Po seriji vojn z grškimi mestnimi državami Sicilije v 5. stoletju pred našim štetjem se je Kartagina povzpela na oblast in sčasoma postala prevladujoča civilizacija v zahodnem Sredozemlju. Kartažani so častili panteon bližnjevzhodnih bogov, vključno z Baalom in Tanito. Tanitin simbol, preprosta ženska figura z iztegnjenimi rokami in dolgo obleko, je priljubljena ikona, ki jo najdemo na starodavnih najdiščih. Ustanovitelji Kartagine so ustanovili tudi Tofet, ki je bil v rimskih časih spremenjen.

Kartažanska invazija na Italijo pod vodstvom Hanibala med drugo punsko vojno, eno od serije vojn z Rimom, je skoraj ohromila vzpon rimske moči. Po koncu druge punske vojne leta 202 pr. n. št. je Kartagina še 50 let delovala kot odvisna država Rimske republike.Apijan. The Punic Wars. livius.org

Po obleganju Kartagini, ki se je začela leta 149 pr. n. št. med tretjo punsko vojno, je Rim leta 146 pr. n. št. osvojil Kartagino. Po osvojitvi so Rimljani Kartagino preimenovali v Afriko in jo vključili kot provinco.

Berberski škof Donat Magnus je bil ustanovitelj krščanske skupine, znane kot donatisti. V 5. in 6. stoletju (od 430 do 533 n. št.) so germanski Vandali napadli in vladali kraljestvu v severozahodni Afriki, ki je vključevalo današnji Tripoli. Regijo so v letih 533–534 n. št., med vladavino cesarja Justinijana I., zlahka ponovno osvojili vzhodni Rimljani pod vodstvom generala Belizarja,Bury, John Bagnell (1958) History of the Later Roman Empire from the Death of Theodosius I. to the Death of Justinian, Part 2, Courier Corporation. pp.124–148 kar je pomenilo začetek 165-letne dobe bizantinske vladavine.

Srednji vek

Nekje med drugo polovico 7. stoletja in začetkom 8. stoletja so v regiji potekala arabska muslimanska osvajanja. Ustanovili so prvo islamsko mesto v severozahodni Afriki, Kairouan. Tam je bila leta 670 n. št. zgrajena mošeja Uqba ali Velika mošeja v Kairouanu. Ta mošeja je najstarejše in najprestižnejše svetišče na muslimanskem Zahodu z najstarejšim stoječim minaretom na svetu; velja tudi za mojstrovino islamske umetnosti in arhitekture. V tem času se je začela arabska migracija v Magreb.

Regija je bila v celoti zavzeta leta 695, leta 697 jo je ponovno zavzelo Bizantinsko cesarstvo, a jo je leta 698 trajno izgubilo. Prehod iz latinsko govoreče krščanske berberske družbe v muslimansko in večinoma arabsko govorečo družbo je trajal več kot 400 let (enakovreden proces v Egiptu in rodovitnem polmesecu je trajal 600 let) in je povzročil dokončno izginotje krščanstva in latinščine v 12. ali 13. stoletju. Večina prebivalstva ni bila muslimanska do precej poznega 9. stoletja; velika večina je bila v 10. stoletju. Tudi nekateri tunizijski kristjani so se izselili; nekateri bogatejši člani družbe so to storili po osvojitvi leta 698, druge pa so normanski vladarji sprejeli na Sicilijo ali v Italijo v 11. in 12. stoletju – logična destinacija zaradi 1200 let trajajoče tesne povezave med regijama.Jonathan Conant (2012). Staying Roman, Conquest and Identity in Africa and the Mediterranean, 439–700. Cambridge University Press. pp. 358–378.

Arabski guvernerji Tunisa so ustanovili dinastijo Aglabidov, ki je vladala Tuniziji, Tripolitaniji in vzhodni Alžiriji od 800 do 909. Tunizija je cvetela pod arabsko oblastjo, ko so bili zgrajeni obsežni sistemi za oskrbo mest z vodo za gospodinjstva in namakanje, kar je spodbujalo kmetijstvo (zlasti pridelavo oljk). Ta blaginja je omogočala razkošno dvorno življenje in jo je zaznamovala gradnja novih palačnih mest, kot sta al-Abbasiya (809) in Raq Adda (877).

Po osvojitvi Kaira so Fatimidi Tunizijo in dele vzhodne Alžirije prepustili lokalnim Ziridom (972–1148). Ziridska Tunizija je cvetela na številnih področjih: kmetijstvo, industrija, trgovina ter versko in posvetno izobraževanje. Upravljanje poznejših ziridskih emirjev je bilo zanemarljivo, politična nestabilnost pa je bila povezana z upadom tunizijske trgovine in kmetijstva.

Plenjenje tunizijskih pohodov s strani Banu Hilal, bojevitega arabskega plemena, ki so ga egiptovski Fatimidi spodbudili k zavzetju severozahodne Afrike, je podeželsko in mestno gospodarstvo v regiji še bolj upadlo. Posledično je regija doživela hitro urbanizacijo, saj so lakote izpraznile podeželje, industrija pa se je preusmerila iz kmetijstva v manufakture. Arabski zgodovinar Ibn Khaldun je zapisal, da so zemljišča, ki so jih opustošili osvajalci Banu Hilal, postala popolnoma sušna puščava.

Glavna tunizijska mesta so v 12. stoletju osvojili Normani na Siciliji pod Afriškim kraljestvom, vendar so bili po osvojitvi Tunizije s strani Almohadov v letih 1159–1160 Normani evakuirani na Sicilijo. Skupnosti tunizijskih kristjanov so v Nefzaoui še obstajale do 14. stoletja. Almohadi so sprva vladali Tuniziji prek guvernerja, običajno bližnjega sorodnika kalifa. Kljub ugledu novih gospodarjev je bila država še vedno neukrotljiva, z nenehnimi izgredi in boji med meščani ter potujočimi Arabci in Turki, pri čemer so bili slednji podložniki muslimanskega armenskega pustolovca Karakuša. Tunizijo so med letoma 1182 in 1183 ter ponovno med letoma 1184 in 1187 zasedli Ajubidi.

Največja grožnja almohadski vladavini v Tuniziji so bili Banu Ganija, sorodniki Almoravidov, ki so iz svojega oporišča na Majorki poskušali obnoviti almoravidsko oblast nad Magrebom. Okoli leta 1200 jim je uspelo razširiti svojo oblast nad celotno Tunizijo, dokler jih leta 1207 niso uničile almohadske čete. Po tem uspehu so Almohadi za guvernerja Tunizije postavili Walida Abu Hafsa. Tunizija je ostala del almohadske države do leta 1230, ko se je sin Abu Hafsa razglasil za neodvisnega.

Med vladavino dinastije Hafsidov so bili iz njihove prestolnice Tunisa vzpostavljeni plodni trgovinski odnosi z več krščanskimi sredozemskimi državami. Konec 16. stoletja je obala postala piratska trdnjava.

Osmanska Tunizija

V zadnjih letih dinastije Hafsidov je Španija zavzela številna obalna mesta, vendar jih je Osmansko cesarstvo ponovno zavzelo.

Prva osmanska osvojitev Tunisa se je zgodila leta 1534 pod poveljstvom Hajredina Barbarosse paše, mlajšega brata Oruča Reisa, ki je bil kapudan paša osmanske flote med vladavino Sulejmana Veličastnega. Vendar pa so Osmani šele po končni osmanski ponovni osvojitvi Tunisa od Španije leta 1574 pod kapudan pašo Uluč Ali Reisom trajno pridobili nekdanji hafsidski Tunis in ga obdržali do francoske osvojitve Tunizije leta 1881.

Sprva pod turško oblastjo iz Alžira je Osmanska porta kmalu za Tunis neposredno imenovala guvernerja, imenovanega paša, ki so ga podpirale janičarske sile. Kmalu pa je Tunizija dejansko postala avtonomna provinca pod lokalnim begom. Pod turškimi guvernerji, begi, je Tunizija dosegla praktično neodvisnost. Dinastija begov Husein, ustanovljena leta 1705, je trajala do leta 1957. Ta razvoj statusa je Alžir občasno neuspešno izpodbijal. V tem obdobju so bili upravni sveti, ki so nadzorovali Tunizijo, večinoma sestavljeni iz tuje elite, ki je še naprej vodila državne posle v turškem jeziku.

Napade na evropsko ladjevje so izvajali gusarji, predvsem iz Alžira, pa tudi iz Tunisa in Tripolija, a po dolgem obdobju upadanja napadov je naraščajoča moč evropskih držav končno prisilila k njihovemu koncu.

Epidemije kuge so Tunizijo pustošile v letih 1784–1785, 1796–1797 in 1818–1820.

V 19. stoletju so se tunizijski vladarji zavedali nenehnih prizadevanj za politične in socialne reforme v osmanski prestolnici. Tuniški beg je nato, po lastni presoji, a pod vplivom turškega zgleda, poskušal izvesti modernizacijsko reformo institucij in gospodarstva. Tunizijski mednarodni dolg je postal neobvladljiv. To je bil razlog ali pretveza, da so francoske sile leta 1881 vzpostavile protektorat.

Francoski protektorat Tunizija (1881–1956)

Leta 1869 je Tunizija razglasila bankrot in mednarodna finančna komisija je prevzela nadzor nad njenim gospodarstvom. Leta 1881 so Francozi pod pretvezo tunizijskega vdora v Alžirijo napadli z vojsko približno 36.000 mož in prisilili tuniškega bega Muhameda III. as-Sadika, da se strinja s pogoji Bardske pogodbe iz leta 1881. S to pogodbo je Tunizija uradno postala francoski protektorat, kljub nasprotovanju Italije. Evropska naselja v državi so bila aktivno spodbujana; število francoskih kolonistov se je povečalo s 34.000 leta 1906 na 144.000 leta 1945. Leta 1910 je bilo v Tuniziji tudi 105.000 Italijanov.