Azori ( ), uradno Avtonomna regija Azori (Região Autónoma dos Açores), je ena od dveh avtonomnih regij Portugalske (druga je Madeira). Azori so arhipelag, sestavljen iz devetih vulkanskih otokov v severnem Atlantskem oceanu, približno 1360 km zahodno od celinske Portugalske, približno 1640 km zahodno od Lizbone, približno 1500 km severozahodno od Maroka in približno 1900 km jugovzhodno od Nove Fundlandije v Kanadi.
Glavne gospodarske panoge so kmetijstvo, mlekarstvo, živinoreja, ribištvo in turizem, ki postaja glavna storitvena dejavnost v regiji. Poleg tega vlada Azorov zaposluje velik odstotek prebivalstva neposredno ali posredno v sektorju storitev in terciarnega sektorja. Glavno mesto Azorov z reginalno vlado je Ponta Delgada, sodna oblast in katoliška škofija sta ostali v zgodovinski prestolnici Angra do Heroísmo, medtem ko je bila zakonodajna skupščina Azorov umeščena v Horti. V omenjenih treh največjih mestih na otočju živi okoli polovica njegovega prebivalstva.
Azore sestavlja devet glavnih otokov in tri manjše skupine otočkov. To so Flores in Corvo na zahodu, Graciosa, Terceira, São Jorge, Pico in Faial v centru, São Miguel, Santa Maria in greben Formigas na vzhodu. Raztezajo se več kot 600 km in ležijo v smeri severozahod-jugovzhod.
Vsi otoki so vulkanskega izvora, čeprav nekateri, kot je Santa Maria, niso imeli zapisane dejavnosti, odkar so bili otoki naseljeni. Montanha do Pico, ognjenik na otoku Pico, je z 2351 m najvišja gora/vrh na Portugalskem. Če se meri od njegove baze na dnu oceana do vrha visoko nad površino Atlantika, so Azori pravzaprav ene najvišjih gora na planetu.
Podnebje na Azorih je za tako severno lokacijo zelo blago, na katero vplivajo oddaljenost od celin in Zalivski tok. Zaradi vpliva morja so temperature med letom blage. Dnevne temperature običajno nihajo med 16 ° C (61 ° F) in 25 ° C (77 ° F), odvisno od letnega časa. Temperature več kot 30 ° C ali pod 3 ° C v večjih središčih niso znane. Prav tako je na splošno mokro in oblačno.
Kultura, narečje, kulinarika in tradicija Azorov se zelo razlikuje, saj so bili nekoč nenaseljeni in oddaljeni otoki naseljeni občasno v obdobju dveh stoletij.
Zgodovina
Majhno število domnevnih hipogej, zemeljskih struktur, ki so bile izklesane v kamninah in uporabljene za pokopavanje na otokih Corvo, Santa Maria in Terceira je odkril portugalski arheolog Nuno Ribeiro, ki je domneval, da bi lahko datirale 2000 let nazaj in sicer na podlagi prisotnosti na otoku pred Portugalci . Takšne strukture bi se na Azorih lahko uporabljale za shranjevanje žit, Ribeirovi predlogi, da so morda grobišča, niso potrjeni. Podrobnega pregleda in datiranja za potrditev veljavnosti teh špekulacij ni . Ni jasno ali so te strukture naravne ali delo človeka in ali so nastale pred portugalsko kolonizacijo na Azorih v 15. stoletju. Trdna potrditev človeške prisotnosti v arhipelagu pred Portugalci še ni bila objavljena.
Odkritje
Otoki so bili znani v 14: stoletju, njihovi deli se pojavijo v Atlas Catalan. Leta 1427 je kapitan, ki je plul za Henrika Pomorščaka, morda Gonçalo Velho, morda ponovno odkril Azore, vendar to ni zanesljivo. V delu, ki ga je izdal Thomas Ashe leta 1813 (A History of Azores) , avtor identificira Flamca, Joshua Vander Berga iz Brugga, ki je pristal v arhipelagu med nevihto na poti v Lizbono. Navedel je, da so Portugalci raziskali območje in ga zahtevali za Portugalsko. Druge zgodbe omenjajo odkritje prvih otokov (otok São Miguel, otok Santa Maria in otok Terceira) s strani mornarjev v službi Henrika Pomorščaka, čeprav obstaja le malo dokumentov, ki podpirajo trditve.
Čeprav je splošno znano, da je arhipelag dobil ime po kragulju (açor v portugalščini), običajni ptici v času odkritja, je malo verjetno, da bi ta ptica na otokih gnezdila ali bi jo lovili.
Naselitev
Na Santa Mariji ni bilo velikih živali, zato so po odkritju in pred začetkom poselitve na otoku pustili ovce, da bi bodočim naseljencem zagotovili hrano. Vendar se naselitev ni zgodila takoj. Portugalski ljudje niso imeli veliko zanimanja za izoliran arhipelag, ki je tako daleč od civilizacije. Gonçalo Velho Cabral pa je potrpežljivo zbiral sredstva in naseljence naslednja tri leta (1433–1436) in odplul, da bi ustanovil kolonijo najprej na Santa Mariji in nato na São Miguel.
Naseljenci so očistili grmovje in kamnine za poljedelstvo - žito, vinsko trto, sladkorni trs in druge rastline, primerne za lokalno uporabo in tržne vrednosti. Pripeljali so domače živali, kot so kokoši, zajci, govedo, ovce, koze in prašiči ter zgradili hiše in ustanovili vasi.
Arhipelag je bil večinoma naseljen s celinske Portugalske. Portugalski naseljenci so prišli iz provinc Algarve, Minho, Alentejo in Ribatejo, pa tudi iz Madeire. São Miguel je bil prvič naseljen leta 1449, naseljenci - večinoma iz Estremadure, Alto Alentejo in Algarve na celinskem delu Portugalske, pod poveljstvom Gonçala Velha Cabrala – so pristali na mestu današnjega Povoação. Mnogi zgodnji naseljenci so bili portugalski sefardski Judje, ki so pobegnili zaradi pritiskov inkvizicije v celinski Portugalski. Leta 1522 je bila Vila Franca do Campo, takratna prestolnica otoka, uničena zaradi potresa in plazu, ubitih je bilo okoli 5000 ljudi, prestolnica pa je bila preseljena v Ponta Delgado. Mesto Vila Franca do Campo je bilo obnovljeno na prvotni lokaciji in je danes uspešno ribiško in jadralno pristanišče. Mesto Ponta Delgada je svoj status dobilo leta 1546. Od prve naselitve so se pionirji lotili kmetijstva in do 15. stoletja je Graciosa izvažal pšenico, ječmen, vino in žganje. Blago so pošiljali na Terceiro predvsem zaradi bližine otoka.
V 18. in 19. stoletju je bil Graciosa gostitelj številnih uglednih osebnosti, vključno s Chateaubriandom, francoskim pisateljem, ki je v času francoske revolucije pobegnil v Ameriko, Almeida Garretta, portugalskega pesnika, ki je obiskal strica in napisal nekaj pesmi, medtem ko je bil tam in princa Alberta iz Monaka, oceanografa iz 19. stoletja, ki je vodil več ekspedicij v vodah Azorov. Priplul je na svoji jahti Hirondelle in obiskal furna da caldeira, zabeleženo jamo z vročimi izviri. Leta 1869 je pisatelj Mark Twain objavil potovalno knjigo The Innocents Abroad, kjer je opisal svoj obisk Azorov.
Prvi sklic na otok São Jorge je bil leta 1439, vendar dejanski datum odkritja ni znan. Leta 1443 je bil otok že naseljen, toda aktivno naselje se je začelo šele s prihodom flamskega plemenitaša Wilhelma Van der Haegena. Ko je prišel v Topo, kjer je živel in umrl, je postal znan kot Guilherme da Silveira. João Vaz Corte-Real je dobil kapitanijo otoka leta 1483. Velas je postal mesto pred koncem 15. stoletja. Leta 1490 je na otokih Terceira, Pico, Faial, São Jorge in Flores živelo 2000 Flamcev. Ker je bilo tako veliko flamsko naselje, so Azori postali znani kot flamski otoki ali Flandrijski otoki. Princ Henrik Pomorščak je bil odgovoren za to naselitev. Njegova sestra Izabela Portugalska je bila poročena z vojvodo Filipom Burgundskim, katerega del je bila Flandrija. Tu so se upirali Filipovi vladavini, razširila se je bolezen in lakota. Izabela je Henrika pozvala naj dovoli, da se nekateri neposlušni Flamci naselijo na Azorih. To je odobril in jim priskrbel potrebne prevoze in blago.
Naseljevanje takrat nenaseljenih otokov se je začelo leta 1439 z ljudmi predvsem iz celinskih provinc Algarve in Alentejo. Leta 1583 je španski Filip II., kot kralj Portugalske, poslal svojo floto, da bi očistil Azore v kombinaciji večnacionalnih sil avanturistov, plačancev, prostovoljcev in vojakov, ki so poskušali ustanoviti Azore kot postajo za tekmeca, ki je bil konkurent za portugalski prestol. Po uspehu svoje flote v bitki pri Ponta Delgadi so ujete sovražnike obesili z jambore, saj jih je Filip II. štel za pirate. Nasprotniki različno prikazujejo Filipa II. kot despota ali "črno legendo" - nekakšna žalitev, ki je bila zelo uperjena proti sodobnim monarhom, ki so se ukvarjali z agresivno gradnjo imperija in evropskimi verskimi vojnami. Angleški napad na Azore leta 1589 je uspešno oropal nekatere zasidrane ladje in otoke. Ponovitev osem let kasneje ni uspela. Španija je imela Azore pod "babilonskim ujetništvom" 1580–1642. V poznem 16. stoletju so se Azori in Madeira začeli soočati s težavami o prenatrpanosti. Nekateri ljudje so se začeli izseljevati v Brazilijo.
Iberska zveza
Po smrti Henrika, portugalskega kralja-kardinala, je narod padel v dinastično krizo z različnimi kandidati za portugalsko krono Carlos Melo Bento (2008), p.34. Po razglasitvi v Santarému, je bil António, prior Crata na Azorih leta 1580 priznan (preko svojega odposlanca Antónia da Costa), toda po bitki pri Alcântari, je bil izgnan s celine. Z upravo Cipriana de Figueireda, guvernerja Terceire (ki je še naprej upravljal Terceiro v imenu nesrečnega, nekdanjega kralja Sebastiana Portugalskega), so se Azorčani upirali poskusom, da bi osvojili otoke (tudi v bitki pri Salgi). Figueiredo in Violante do Canto sta pomagala organizirati odpor na Terceiri, ki je vplival na nekatere odzive drugih otokov, tudi ker se je na drugih otokih povečala notranja politika in podpora Filipovi frakciji (vključno s São Miguelom, kjer je družina Gonçalveza da Câmara podprla španskega kandidata. Carlos Melo Bento (2008), p.36
Azori so bili zadnji del portugalskega imperija, ki so se uprli Filipovi vladavini nad Portugalsko (Macau se je uprl vsakršnemu uradnemu priznanju) in so bili vrnjeni pod portugalski nadzor s koncem Iberske zveze leta 1640, ne pa s poklicnimi vojaki, ki so bili uporabljeni v obnovitveni vojni na celini, vendar so lokalni prebivalci napadli utrjeno kastiljsko garnizijo.
Portugalska državljanska vojna Portugalska državljanska vojna (1828–1834) je imela močne posledice na Azorih. Leta 1829 so liberalci v Praia da Vitória zmagali nad absolutisti, zaradi česar je otok Terceira postal glavni sedež novega portugalskega režima, kjer je bil ustanovljen tudi Svet regentov (Conselho de Regência) Marije II..
Od leta 1868 je Portugalska izdala svoje znamke, ki so bili natisnjeni z AÇORES za uporabo na otokih. Med letoma 1892 in 1906 je izdala tudi ločene znamke za tri takratna upravna okrožja.
Od leta 1836 do 1976 je bil arhipelag razdeljen na tri okrožja, ki so bila enakovredna tistim na portugalski celini. Razdelitev je bila arbitrarna in ni sledila naravnim otoškim skupinam, temveč je odražala lokacijo vsakega okrožnega glavnega mesta na treh glavnih okrožjih (od katerih nobeno ni bilo v zahodni skupini):
Okrožje Angra do Heroísmo so sestavljali Terceira, São Jorge in Graciosa, s prestolnico Angra do Heroísmo na Terceiri. Okrožje Horta so sestavljali Pico, Faial, Flores in Corvo, s prestolnico Horta na Faialu. Okrožje Ponta Delgada so sestavljali São Miguel in Santa Maria, s prestolnico Ponta Delgada na São Miguelu.
Sodobnost Leta 1931 so se Azori (skupaj z Madeiro in Portugalsko Gvinejo) uprli Ditaduri Nacional in so jih na kratko zadržali vojaški uporniki.
Leta 1943 je med drugo svetovno vojno portugalski vladar António de Oliveira Salazar najel zračne in pomorske baze na Azorih za Veliko Britanijo. Britanci so zasedli te objekte oktobra 1943 pod kodnim imenom Operation Alacrity.
To je bila ključna prelomnica v bitki na Atlantiku, ki je omogočila RAF, letalskim silam ameriške vojske in ameriški mornarici, da zagotovijo zračno pokritost v srednjem Atlantiku. To jim je pomagalo varovati konvoje in loviti sovražne nemške podmornice.