Belorúščina (belorusko беларуская мова / biełaruskaja mova ) je vzhodnoslovanski jezik, ki ga večinoma govorijo Belorusi v Belorusiji, v vzhodni Poljski in sosednjih državah ter beloruski izseljenci po svetu.

Slovensko ime beloruščina izhaja iz prečrkovanja ruskega imena države (Белоруссия, Белару́сь (Bjelorussija, Belarus), belorusko ime se glasi Biełaruś).

Zgodovina

Beloruščina je zelo zgodaj izoblikovala svojo pisno in tudi knjižno zvrst, ker je bila od 14. stoletja uradni jezik Velike litovske kneževine. Stara knjižna beloruščina se je ohranila v številnih obsežnih, slogovno raznovrstnih in dodelanih književnih in polknjiževnih delih, verskih besedilih ter posebno mnogih državnih dokumentih.

Sveto pismo je za prvo belorusko tiskano izdajo prevedel Francišak Skaryna in jo po delih objavil v Pragi med letoma 1517 in 1519.

Največji in najpomembnejši spomeniki stare knjižne beloruščine so Litovski statuti ali Zakoniki Velike litovske kneževine, ki so nastali v letih 1529, 1566 in 1588. Vsak od njih je vseboval po več sto strani, njihov namen pa je bil kodificirati in poenotiti pravo, ki bi veljalo za vse državljane na celotnem ozemlju kneževine. Za razliko od starih jezikov drugih pretežno pravoslavnih slovanskih narodov, ki uporabljajo cirilico, je vpliv cerkvene slovanščine na jezik Litovskih zakonikov razmeroma majhen, opazijo pa se vplivi drugih jezikov: poljščine in celo latinščine, saj so se avtorji zakonikov v marsičem zgledovali po rimskem pravu, kar je pustilo sledove tudi v jeziku.

Od polovice 16. stoletja naprej se je beloruščina kot uradni in knjižni jezik postopoma umikala v prid poljščine in leta 1696 so jo s Sejmom prepovedali.Beloruščina - članek v VSE. Potem, ko je leta 1795 Veliko litovsko kneževino in v njenem okviru Belorusijo anektiral Ruski imperij, ki je poskušal nasilno rusificirati javno življenje v deželi, posledično je izročilo starega knjižnega jezika skoraj popolnoma izumrlo.

Sodobna beloruščina Sodobni beloruski knjižni jezik je nastal konec 19. stoletja na osnovi ljudskih govorov, in sicer osrednjega narečja širše okolice Minska. Prvi ga je leta 1918 kodificiral Branisłaŭ Taraškievič v svoji Beloruski slovnici za šole. Potem, ko sta leta 1921 belorusko ozemlje razdelili medse II. Republika Poljska in Sovjetska zveza, je Narodni Komite sovjetske Belorusije leta 1933 kodificiral konkurenčen knjižni jezik.

Samostojna Belorusija Po osamosvojitvi 1991 je podpora beloruščini rasla, nekaj let se je njeno uporabo aktivno spodbujalo. 1994 je bila priznana kot edini uradni jezik Belorusije. Po izvolitvi Aleksandra Lukašenka leta 1994 se je položaj beloruščine močno poslabšal. V 4 letih je v Minsku delež otrok, ki so bili poučevani v beloruščini padel s 58,6% na 4,8%. Do leta 2001 večina večjih mest ni več imelo šol v beloruščini. 1996 je ruščina postala enakovreden uradni jezik ter po spremembah ustave postala glavni jezik administracije, šol ter poslovnega sveta. Stanje beloruščine je bilo primerjano z irščino, ki ima prav tako nizek status v svoji domovini.A. Maldzis. Introduction // Belarus – Éire. Belarus – Ireland. Беларусь – Iрландыя. Беларусь – Ирландия: Матэрыялы навуковага семінара "Беларуска-ірландскія гістарычна-культурныя сувязі". Minsk, 2000. P. 15.

Beloruska knjižna jezika sta dobila imeni po svojih kodifikatorjih: starejša varianta se imenuje taraškievica (po Taraškieviču), novejša pa narkamaŭka (po okrajšavi Nar-Kam = Narodni Komite). Čeprav imata oba za sistemsko osnovo isto narečno skupino, ima taraškievica nekaj tipično zahodnobeloruskih značilnosti in nekatere sistemske polonizme, medtem ko je narkamaŭka nekoliko bližja vzhodnobeloruskim narečjem in tudi ruščini. Trenutno je v Republiki Belorusiji uradno priznana samo narkamaŭka, čeprav večina uglednih pisateljev, glasbenih skupin, neodvisnih časopisov, nevladnih organizacij in vse politične stranke, ki nasprotujejo diktaturi Aleksandra Lukašenka, uporabljajo taraškievico.

Diskriminacija in zatiranje beloruščine

Pod Lukašenkom se je belorusko govoreča manjšina v Belorusiji večkrat pritožila nad diskriminacijo. Organizacije za promoviranje beloruščine so bile večkrat tarče napadov ruskih neonacističnih skupin v Belorusiji.

Staršem več preprek ovira dostop do izbrazbe svojih otrok o beloruščini. Od 2016 v Belorusiji ni več univerz v beloruščini. Belarusian language in Belarus: state status or scenery? , DW.com (22 February 2016) 2014 je Lukašenko v svojem nagovoru narodu rekel, da bo izguba beloruščine bila izguba dela zgodovine države.

V cenzusu 2019 je približno 60% populacije beloruščino navedlo kot svoj materinski jezik, vendar v vsakodnevnem življenju jo je uporabljalo le približno 25%. Uporaba beloruščine je v večjih mestih Belorusije redka. Leta 2011 je na državnih TV kanalih beloruščina bila v uporabi le 1,7% časa. Beloruska poetinja Valžina Mort je trdila, da je beloruščina zasmehovana kot »vaški« jezik in je v Belorusiji obravnavana kot neuporabna. Trdila je tudi, da Lukašenkova vlada govorce beloruščine obravnava kot nasprotnike. Po velikih protestih proti Lukašenku leta 2020 in 2021 je vlada zatrla več pisateljev in umetnikov, ki so uporabljali beloruščino ter ukinjenih je bilo več organizacij, ki spodbujajo njeno uporabo. Beloruske abecede

Beloruščina se je od začetka svoje pisane zgodovine zapisovala v cirilici, od 16. stoletja naprej pa čedalje več tudi v posebni različici latinice imenovani lacinka (belorusko łacinka). Po vključitviji vzhodne in osrednje Belorusije v Sovjetsko zvezo leta 1921 je uradna pisava postala cirilica, medtem ko sta se v zahodni Belorusiji, ki je bila do druge svetovne vojne del II. Republike Poljske, vzporedno uporabljali obe pisavi. Potem, ko je bila leta 1945 večina beloruskega ozemlja priključena Sovjetski socialistični republiki Belorusiji v okviru Sovjetske zveze, je tradicija beloruske latinice praktično izumrla. Z neodvisnostjo Belorusije so se pojavile težnje po obuditvi stare pisave, vendar jo dandanes uporablja le malo ljudi.

V preteklih stoletjih so Tatari, ki so se naselili na območju Belorusije, za zapisovanje beloruščine uporabljali tudi arabsko pisavo.

Beloruska cirilska abeceda ima 32 črk. Z razliko od ruske azbuke ne pozna И, Щ in Ъ, ima pa dve drugi črki - І in Ў (). Poleg tega ima še dve enoglasni črki ДЖ in ДЗ. (in opcionalna Ґґ).

cirilica А а Б б В в Г г Ґ ґ Д д Е е Ё ё Ж ж З з І і Й й К к Л л latinica A a B b V v H h G g D d Je je, ie Jo jo, io Ž ž Z z I i J j K k Ł łarabska p. __ ب و ه غ د __ __ ژ ض __ ى ق ل cirilica М м Н н О о П п Р р С с Т т У у Ў ў Ф ф Х х Ц ц Ч ч Ш ш latinica M m N n O o P p R r S s T t U u Ŭ ŭ F f Ch ch C c Č č Š š arabska p. م ن __ پ ر ص ط __ و ف ح __ چ ش cirilica Ы ы Ь ь Э э Ю ю Я я Дз дз Дзь дзь Дж дж Зь зь Ль ль Нь нь Сь сь Ць ць latinica Y y __ E e Ju ju, iu Ja ja, ia Dz dz Dź dź Dž dž Ź ź L l Ń ń Ś ś Ć ć arabska p. __ __ __ __ __ __ __ ج ز ل ن ث س

Glasoslovje

Fonološki sestav knjižne beloruščine in večine ljudskih govorov vsebuje 44 fonemov. Med njimi je 6 samoglasnikov in 38 soglasnikov.

Samoglasniki

Beloruščina ima šest samoglasniških fonemov: i y u e o a Samoglasniki [i], [a], [u] se izgovarjajo približno enako, kot ustrezni samoglasniki v knjižni slovenščini. Samoglasnika [e] in [o] sta srednje ozka, njun izgovor je nekje na sredi med slovenskim ozkim [é] in širokim [ê] oz. ozkim [ó] in širokim [ô]. Visok samoglasnik [y] je glas med [i] in [u], izgovarja se z nezaokroženimi ustnicami in s privzdignjenim srednjim delom jezika (v nasprotju z [ü]-jem iz nekaterih drugih jezikov, ki ima sicer podobno karakteristiko, a se izgovarja sprednje in z zaokroženimi ustnicami).

Nekateri samoglasniški fonemi beloruščine se nikoli ne pojavljajo v določenih položajih.

[y] nikoli ne stoji na začetku besede ne za mehkimi soglasniki.

[o] se v domačih besedah ohranja samo v naglašenih zlogih, sicer ga zamenja [a] (t. i. akanje), npr. tvój = slov. "tvój" proti tvajá "tvôja".

[e] se v domačih besedah ohranja samo v naglašenih zlogih, od nenaglašenih pa le takrat, kadar sledi mehkim soglasnikom razen v prvem zlogu pred naglasom; sicer ga zamenja [a], npr. réki "reke" (I. mn.) proti raká 'reka' (I. ed.).

V beloruščini dolžina/kračina samoglasnikov nima nikakršnega pomena pri razločevanju pomenov besed. Po navadi so naglašeni samoglasniki nekoliko daljši od nenaglašenih, čeprav se to razmerje pogosto obrne v ekspresivnih, čustveno zaznamovanih povedih.

Soglasniki

Beloruščina se odlikuje po razmeroma bogatem soglasniškem sistemu, ki ga sestavlja kar 38 soglasnikov (za primerjavo: knjižna slovenščina jih ima 22, standardna angleščina 25, francoščina pa le 17). Spodnja razpredelnica prikazuje soglašniski sestav beloruščine v slavistični fonetični pisavi.

zvočnikinezvočnikitrdi_łrnmv (ŭ)p bf _t dc ʒč ʒˇs zš žk gx ɣmehkijl´_n´m´v´p´ b´f´ __ _c´ ʒ´_ _s´ z´_ _k´ _x´ ɣ´

Glas [ŭ] je položajna različica (alofon) fonema [v], ki se kakor v slovenščini pojavlja pred soglasniki in na koncu besede, npr. travá = slo. "trava" proti tráŭ "trav". Za razliko od slovenščine, v beloruščini zapisovanju tega alofona služi posebna črka <Ŭ ŭ> / <Ў ў>.

Glas [ł] (v latinici zapisovan <Ł ł>, v cirilici pa <Л л> razen pred t. i. prejotiranimi samoglasniki) je zelo trdo izgovorjen l; glas [l´] (zapisovan <L l> / <Ль ль> ali <Л л> + prejotirani samoglasnik) pa je njegova mehka ustreznica.

Glas [ʒ] (zapisovan <Dz dz> / <Дз дз>) zaznamuje zveneči par glasu /c/, kakršnega pozna slovenščina v besedi Kocbek.

Glas [ʒˇ] (zapisovan <Dž dž> / <Дж дж>) se izgovarja nekoliko trše kot slovensko dvočrkje <dž>.

Glas [x] (zapisovan <Ch ch> / <Х х>) se izgovarja kot slovenski <h>. Glas [ɣ] (zapisovan <H h> / <Г г>) je zveneč mehkonebni pripornik, nekoliko podoben <g>-ju, kakor ga izgovarjajo v primorskem narečju slovenskega jezika.

Mehki soglasniki se od trdih razlikujejo po tem, da se pri njihovi izgovorjavi dodatno srednji del jezika privzdigne proti trdemu nebu, kakor da bi hkrati izgovarjali ustrezni trdi soglasnik in [j], ki se zlijeta v en sam glas.

Od mehkih soglasnikov samo [j], [l´], [n´], [c´], [ʒ´], [s´] in [z´] lahko stojijo v vseh položajih v besedi: pred samoglasniki, pred drugimi soglasniki in na koncu besede. Ostali mehki soglasniki ([m´], [v´], [p´], [b´], [f´], [k´], [x´] in [ɣ´]) se lahko pojavijo samo pred samoglasniki.

Dve enaki soglasniški črki, ki stojita ob sebi, zaznamujeta en sam glas, in sicer dolg soglasnik. Za razliko od dolžine samoglasnikov opravlja dolžina soglasnikov razločevalno vlogo, npr. baranica [baraníca] "ovčja koža" proti baranicca [baraníc:a] 'braniti se'.

Naglas

Naglašen je lahko katerikoli zlog v besedi: prvi (výbrać "izbrati"), sredinski (čytáješ "bereš") ali zadnji (hałavá "glava"). Naglasno mesto lahko služi razločevanju med besedami npr. kása "blagajna" proti kasá "lasje", ali med različnimi oblikami iste besede, npr. płacíć "plačati" proti płácić "(on) plača".

Premene

Ena značilnosti beloruskega glasovnega sistema so številne in pogoste premene v osnovah besed, ki opravljajo skoraj enako pomembno vlogo pri razločevanju med posameznimi oblikami iste besede kot končnice. Tako npr. imenovalnik ednine besede, ki pomeni "jezero", se glasi vóziera, imenovalnik množine iste besede pa ima obliko azióry, tako da sta osnovi teh oblik dokaj različni: edninska vózier- in množinska aziór-. A to še ne pomeni, da ima ta beseda nepravilno sklanjatev. Prav nasprotno: vse premene v njeni osnovi so integralen del beloruskega glasovnega sistema, so torej pravilo in ne njegova kršitev.

V beloruščini ločimo več vrst glasovnih premen.

Neobstojna o in a. Ta samoglasnika v zadnjem zlogu osnove nekaterih besed izginjata, kadar se osnovi doda neničta končnica ali obrazilo, ki se začenja na samoglasnik. V naglašenem zlogu neobstojni samoglasnik je [o], v nenaglašenem pa [a].

piasók "pesek" proti pa piaskú "po pesku" siábar "prijatelj" proti ad siábra "od prijatelja"