Teheran (perzijsko: تهران Tehrān) je glavno mesto in največje mesto Irana ter administrativno središče Teheranske pokrajine. Nahaja se ob južnem vznožju gorovja Elburs. Z okoli 8,24 milijonov prebivalci (leta 2012), v metropolitanskem območju pa okoli 14 milijonov, je največje urbano območje v zahodni Aziji, je glavno izobraževalno in industrijsko središče države. Njegova industrija temelji na usnju, predelavi tobaka, cementa, živil itd.
V celotni iranski zgodovini je bil Teheran 32-krat prestolnica Irana, skupaj približno 220 let. Čeprav je neuradnih jezikov veliko, kar približno 99 % prebivalstva razume in govori perzijsko.
Zgodovina Najstarejša arheološka nahajališča v okolici Teherana datirajo v mlajšo kameno dobo okoli 6000 pr. n. št., to pa pomeni da gre za enega najstarejših iranskih mest skupaj s Suzo, Yazdom in Ekbatanom (Hamadanom) in da je bil naseljen tudi pred prihodom arijskih (indoiranskih) plemen. Eno teh nahajališč je grič Češme-Ali (Alijev vodnjak), na katerem je od 1eta 1934 do 1936, v sodelovanju Univerzitetnega muzeja Pennsylvanije in Bostonskega muzeja lepih umetnosti, izkopaval slavni arheolog Erich Friedrich Schmidt. Številne najdbe predvsem lončenine so danes razstavljene v muzejih Irana, Čikaga in Filadelfije. Ostala pomembna nahajališča iz tega obdobja so še 3000 let stara trdnjava Gebri iz zgodnjega arijskega obdobja v sklopu katere je obstajalo tudi zoroastrsko pokopališče ter Kajtarija in Darus severozahodno od današnjega mesta.Adle, Charyar (1992.), str. 19.-20.
Pomembno zgodovinsko mesto na področju sodobnega Teherana je bilo znano kot Raj, etimološko povezano s staro Perzijo kot Avestan, Raḡā, Tora.Chahryar Adle, Bernard Hourcade, "Téhéran: capitale bicentenaire", Institut français de recherche en Iran, 1992. p. 22 Mesto je bilo glavno področje iransko govorečih Medijcev in Ahemenidov. Raj je bilo zelo pomembno mesto v medijskem in ahemenidskem obdobju iranske zgodovine. Bilo je na pomembni poti, ki je povezovala Ekbatan (Hamadan) na zahodu in Tus (blizu Mašhada) na vzhodu, preko mesta so vodile vse karavane, ki so povezovale zahodni Iran in Mezopotamijo z vzhodom in Kitajsko, ter Arijo, Arahozijo in Indijo na jugovzhodu. Poleg tega je bilo mesto s potmi ob robnih delih puščave Dasht-e Kavĩr povezano s Parsom na jugu, tri planinske poti preko Elbursa pa so ga povezovale s Kaspijskim jezerom na severu.Minorsky, Vladimir (2005.)
Raj je bil zoroastrsko središče Medijskega cesarstva, o religioznem pomenu pa pričajo tudi potopisi arabskega zemljepisca Jakuta, ki skoraj 2000 let kasneje piše, da je bilo mesto sedež zoroastrskih svečenikov Maga. Raj omenjajo tudi v ahemenidskih epigrafskih napisih perzijskega vladarja Dareja Velikega v Behistunu, kjer piše kako je Darej leta 521 pr. n. št. poslal vojsko iz Raja na pomoč očetu Histaspu proti vstajnikom v vzhodni satrapiji Partiji. Okoli dve stoletji kasneje se je skozi Raj pred Aleksandrom umikal poslednji ahemenidski vladar Darej III. Kodoman. Helenistični zgodovinar Duris iz Samosa je zapisal, da je mesto prizadel potres. Mesto je obnovil selevkidski vladar Selevk I. Nikator in ga za kratek čas imenoval Europos, v partskem obdobju je bil imenovan Arsakija in bil poletna prestolnica partskih vladarjev. Zemljepisec Izidor iz Haraksa piše, da je bilo mesto najmočnejša trdnjava v vsej Mediji. Raj je naveden tudi v Bibliji stare zaveze o Tobiji in Juditi, kar priča o tem, da so Judje morda naseljevali mesto v 7. stoletju pr. n. št.
V času Sasanidov je bil Raj prestolnica iranske plemiške rodbine Mihran iz katere prihaja Bahram Čobin (Bahrām-e Tschūbīn), general in uzurpator sasanidskega prestola koncem 6. stoletja. Zadnji sasanidski vladar Jezdegerd III. iz Raja je 641 leta izdal svoj zadnji razglas narodu preden je odšel v Horasan, mesto pa prepustil Čobinovemu vnuku Sijavahši, ki je vodil neuspešno obrambo proti arabski invaziji. Mesto je bilo med obleganjem zrušeno zaradi povračilnih ukrepov, nov namestnik Faruhan pa ga je dal kmalu obnoviti. Žensko svetišče Bibi Šahrban v modernem delu Teherana povezujejo z Jezdegerdovo hčerjo, ki je po tradiciji postala soproga Huseina ibn Alija, tretjega šiitskega imama. Verjetno je bilo svetišče v starem veku posvečeno zoroastrski boginji Anahiti, po prihodu islama pa spremenilo funkcijo.
V začetku islamskega obdobja iranske zgodovine je bil Raj mesto številnih spopadov med lokalnimi Perzijci in arabskim kalifatom. Najbolj znana osebnost tega časa je Harun al-Rašid, abasidski kalif rojen leta 763 v Raju. Njegov razkošni dvor povezujejo z zgodbami iz Tisoč in ene noči. Kasneje so se bojevale tudi lokalne iranske dinastije med seboj, končno pa so prišli Oguzi, ki so na Iranskem višavju osnovali dinastijo Seldžukov. Najpomembnejši seldžuški vladar Togrul beg je Raj izbral za svojo prestolnico, po njegovi smrti pa so mu postavili 20-metarski stolp, ki je ohranjen do danes.
Po številnih zgodovinskih vzponih in padcih, je bil Raj v letu 617 n. št. porušen. Populacija Raja naj bi pred invazijo Mongolov štela okoli 500.000 ljudi.
Teheran je bil znan kot majhna vas že v 9. stoletju. Bagdadski zgodovinar Al-Katib al-Bagdadi v svojih zapisih navaja, da je leta 874 ali 884 v palestinskem mestu Askalānu umrl znanstvenik z imenom Ḥammād al-Ṭehrāni al-Rāzi, katerega priimek kaže na toponimsko poreklo.glej: al-Bagdadi, Al-Katib (11. st.), str. 271. in Karimān, Ḥosayn (1976.), str. 12.-15.. Najstarejši zapis v katerem je Teheran zapisan kot naselje je Farsname (Knjiga o Perziji)Balhi, Ibn (1921.), str. 134., delo iranskega znanstvenika Ibn Balhija iz Horasana napisano med letoma 1108 in 1116. Podrobnejši opisi Teherana se pojavljajo v začetku 13. stoletja v zapisih številnih popotnikov na Svilni cesti. Najpomembnejši med njimi je bil arabski zemljepisec Jakut al-Hamavi, ki sicer ni bil v Teheranu ampak leta 1220 v sosednjem Raju. Jakut opisuje Teheran kot večji trg (arab. karijaton kabiraton), ki se sestoji iz dvanajst četrti (arab. maḥala). Teheran je bil poznan po proizvodnji sadja in zelenjave, ter po trogloditskih naseljih na pobočjih gora. Poljedelstvo je temeljilo na uporabi gnojil in namakanju s pomočjo kanatov (posebnih vodnih naprav, ki so poznane in delujejo še danes).
Preobrazba Teherana iz vasi v pomembno mesto je bila posledica uničujoče mongolske invazije leta 1228, ko je bila večina iranskih mest poškodovana. Hamd-Alah Mostavfi, zgodovinar in zemljepisec iz ilkanatskega časa, je okoli leta 1340 opisal Teheran kot važno mestece (perz. kaṣaba-je moʿtabar).Mostavfi, Hamd-Alah (1915.), str. 60. V naslednjih nekaj sto letih je Teheran postal pomemben gospodarski center okoliške regije. Ilkanidski zapisi iz let 1284 do 1294 govorijo o mestu koto »Teheran pri Raju«.
Ruy Gonzáles de Clavijo, veleposlanik španskega kralja Henrika III. Kastiljskega, je bil verjetno prvi Evropejec, ki je obiskal Teheran in se v njem ustavil v juliju 1404, medtem ko je potoval v Samarkand (zdaj v Uzbekistanu) glavno mesto Timurja, ki je Iranu vladal v tistem času.Gonzáles de Clavijo, Ruy (1859.), str. 98. V tem času je bilo mesto Teheran neutrjeno. V mestu je bila kraljeva palača in dve znameniti stavbi (v eni od njih je živel Timurjev nečak). Natančne meje timuridskega mesta v današnjem Teheranu se lahko rekonstruirajo zahvaljujoč ohranjenosti imamzada (šiitskih grobnic-svetišč) in pokopališča iz tega obdobja.Adle, Charyar (1992.), str. 32.-33. Jugovzhodna meja Teherana je bila približno pri kupoli imamzade Sajeda Ismaila, zgrajena pred letom 1481 o čemer priča zapis na lesenih vratih mavzoleja (najstarejši očuvan datum v mestu). Severozahodna meja je bila pri imamzadu Jahje, datira pred letom 1231, timuridska palača je bila še bolj severozahodno, vendar pa še v okviru Teheranske utrdbe oziroma na mestu današnje palače Golestan. Skrajna jugozahodna točka je bila imamzad Sajeda Nasr al-Dina, ki je bila zgrajena v 15. stoletju, četrta, to je jugovzhodna točka je pri Zaidovi imamzadi iz leta 1497, na kateri je danes teheranski bazar. Približna površina timuridskega Teherana je znašala en kvadratni kilometer.Karimān, Ḥosayn (1976.) in Mostafavi, Sayyed Mohammad Taqi (1952.),
V letih 1755 in 1759 je zandijski vladar Karim-kan naročil zgraditi palačo in vladni urad, ki bi omogočil, da bi Teheran razglasil za svoje glavno mesto, vendar je kasneje preselil svojo vlado v Širaz. Po njegovi smrti in državljanski vojni postane Teheran v lasti kadžarske dinastije. Muhamed-han zmagoslavno vkoraka v Teheran 12. marca 1786 in mesto razglasi za svojo novo prestolnico. Ob koncu 18. stoletja se mesto od časov Safavidov ni preveč spremenilo. Francoski entomolog in potopisec Guillaume-Antoine Olivier opisuje Teheran iz leta 1797 kot mesto s 15.000 prebivalci in 3000 vojaki na površini 7,5 km², od tega polovica predstavljajo stavbe ostanek pa vrtovi, sadovnjaki in parki.
Pod vladavino Fat-Ali Šaha (1797 – 1834) se je mesto začelo razvijati. Zgradil je »Stolpe vetra« (perz. Emarat-e Badgir) in »Marmorni prestol« (perz. Taht-e Marmar), v okviru bazarja pa »Šahovo mošejo« (perz. Masjed-e šah). Začel je graditi stavbe Negar Hane in Lalezar, ki pa jih ni dokončal. Njegov sin Muhamed-šah (1834 – 1848) je nadaljeval z novimi gradnjami imamzad in mošej, in ostal v spominu kot prvi iranski vladar, ki je začel širiti mesto izven njegovega obzidja. Leta 1868 je v znotraj teheranskega obzidja živelo 155.736 prebivalcev. Največje spremembe nastajajo v času vladavine Nasrudin-šaha (1848 – 1896), ki je podrl obzidje in zgradil novo, ki je obsegalo 19,2 km in imelo obliko nepravilnega oktagona, v mesto pa se je prišlo skozi dvanajst monumentalnih in enakomerno razporejenih mestnih vrat okrašenih s keramiko. Nasrudin-šah je rekonstruiral številne teheranske stavbe, zgradil nove kanate za oskrbo z vodo, porušil je stare četrti zaradi izgradnje prometne mreže širokih mestnih ulic in avenij. Bil je povezan s francoskim urbanistom Haussmannom, ki je istočasno vodil program obnove v Parizu. Ena od največjih gradenj je bila velika orožarna (perz. Tuphāne) dimenzij 275 x 137 m. Zadnja leta njegove vladavine, koncem 19. stoletja, se je Teheran razprostiral na površini od 18,25 km² z bazarjem kot središčem mesta. V neposredni bližini sta bili cesarska palača in stavba sodišča. V začetku 20. stoletja je v mestu živelo okoli 250.000 ljudi, v glavnem izven obzidja.
Teheran na prehodu iz 19. v 20. stoletjee:
V letih 1920 do 1930 je Reza šah Pahlavi mesto obnovil. Verjel je, da morajo biti starodavne stavbe kot so palača Golestan, Takieh-ye Dowlat, trg Toopkhaneh, mestne utrdbe in stara trdnjava, del sodobnega mesta. Velik del zgodovinskih stavb pa je bilo porušenih in na njihovem mestu zgrajene banke, policija in druge upravne stavbe ter široke ulice.
Med drugo svetovno vojno so v mesto vstopili sovjetski in britanski vojaki. Teheran je gostil Teheransko konferenco leta 1943, ki so se je udeležili ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt, sovjetski premier Stalin in britanski premier Winston Churchill.
Pod vladavino šaha Mohammad Reza Pahlavi se je Teheran spremenil v sodobno mesto, šah je imel mnogo ambicioznih projektov in zamislili za naslednja desetletja. Večina teh projektov se je nadaljevala tudi po islamski revoluciji leta 1979, ko je urbanizacija dosegla svoj vrhunec, nova vlada pa začela številne nove projekte, kot na primer Borj-e Milad (Teheranski stolp).
V času iransko-iraške vojne v letih 1980-88, je bil tarča ponavljajočih raketnih in zračnih napadov.
Zemljepis Lega