Shizofrenija je duševna motnja, za katero sta značilna razpad miselnih procesov in šibka čustvena odzivnost."Schizophrenia" Concise Medical Dictionary. Oxford University Press, 2010. Oxford Reference Online, prepaid subscription. Pogosti simptomi so med drugim neurejenost misli in blodnje (na primer preganjalne oziroma paranoidne), prisluhi, otopela čustva in pomanjkanje motivacije. Shizofrenija povzroča velike družbene in zaposlitvene težave. Simptomi se navadno pojavijo v zgodnji odrasli dobi, s splošno pojavnostjo 0,3−0,7 %. Diagnoza temelji na opaženem vedenju in pripovedi osebe.
Dejavniki, ki prispevajo k nastanku shizofrenije, so dedni vzroki, zgodnje okolje ter psihološki in socialni procesi. Nekatere snovi (zdravila, droge) povzročajo simptome ali jih poslabšajo. Zaradi številnih možnih kombinacij simptomov so razpravljali, ali gre pri diagnozi za eno samo motnjo ali pa za spekter sindromov. Kljub izvoru naziva iz grških korenov »skhizein«, razdeliti in »phrēn«, razum pri shizofreniji ne gre za »razcepljeno« ali »multiplo osebnost«, kot javnost motnjo pogosto napačno razume. Nasprotno, izraz pomeni »razcep mentalnih funkcij«, ki ga znaki motnje kažejo.
Temelj zdravljenja shizofrenije so antipsihotična zdravila, ki predvsem zmanjšujejo dejavnost dopaminskih receptorjev. Pomembno dopolnilo zdravljenja sta tudi psihoterapija ter poklicna in socialna rehabilitacija. V hujših primerih − ko gre za ogrožanje sebe in drugih − je lahko nujna neprostovoljna hospitalizacija, vendar je bolnišnično zdravljenje zdaj krajše in manj pogosto, kot je bilo nekdaj.
Motnja v prvi vrsti vpliva na sposobnost mišljenja, vendar običajno prispeva tudi h kroničnim vedenjskim in čustvenim težavam. Osebe s shizofrenijo imajo pogosto motnje, kot so depresija in anksiozne motnje. Življenjska pojavnost za motnje zaradi zlorabe drog je skoraj 50 %. Socialne težave, kot so dolgotrajna brezposelnost, revščina in brezdomstvo, so pogoste. Povprečna pričakovana življenjska doba je pri osebah s to duševno motnjo od 12 do 15 let krajša kot pri osebah brez nje. To je posledica povečanih zdravstvenih težav in zvišane verjetnosti za samomor (okoli 5 %).
Simptomi Osebe s shizofrenijo lahko doživljajo halucinacije (največ poročajo o prisluhih), imajo blodnje (pogosto so bizarne ali preganjalne narave) in motnje govora. Slednje se lahko kažejo kot popolna izguba zmožnosti pogovora, kot tvorba ohlapno povezanih stavkov in v hudih primerih kot shizofazija (»besedna solata«). Umik iz družbe, zapuščenost v oblačenju in osebni higieni ter izguba motivacije in razsodnosti so ravno tako pogosti znaki shizofrenije.Carson VB (2000). Mental health nursing: the nurse-patient journey W.B. Saunders. ISBN 978-0-7216-8053-8. p. 638. Pogosto je opaziti vzorec čustvenih težav, na primer pomanjkanje odzivnosti. Okrnjena družbena kognitivnost in znaki paranoidnosti sta spremljajoča pojava shizofrenije; običajno pride do socialne izolacije. Prav tako pogosto pride do težav v delovnem in dolgoročnem spominu, v izvršilnih funkcijah in v hitrosti obdelave podatkov. V enem od neobičajnih tipov motnje lahko oseba kaže znake katatonije: je nema, ostaja negibna v nenavadnih položajih ali pa je brez razloga vznemirjena. Približno 30 do 50 % oseb s shizofrenijo se motnje ne zaveda − svojega stanja ali zdravljenja zanj ne sprejemajo. Zdravljenje lahko do neke mere vpliva na to, ali se oseba stanja zave. Osebe s shizofrenijo pogosto težko dojemajo čustva, kot jih izraža človeški obraz.
Pozitivni in negativni simptomi Shizofrenija se pogosto opisuje na osnovi pozitivnih in negativnih (ali deficitarnih) simptomov. Med pozitivne simptome štejemo znake, ki jih osebe brez motnje običajno ne kažejo, so pa prisotni pri osebah s shizofrenijo. Mednje spadajo blodnje, neurejene misli in govor, halucinacije tipa, sluha, pa tudi voha in okusa, ki se običajno obravnavajo kot manifestacije psihoze.Kneisl C. and Trigoboff E. (2009). Contemporary Psychiatric- Mental Health Nursing. 2nd edition. London: Pearson Prentice Ltd. p. 371 Halucinacije so tipično povezane z vsebino blodnje. Pozitivni simptomi se običajno dobro odzivajo na zdravila.American Psychiatric Association. Task Force on DSM-IV. (2000). Diagnostic and statistical manual of mental disorders: DSM-IV-TR. American Psychiatric Pub. ISBN 978-0-89042-025-6. p. 299
Negativni simptomi so primanjkljaji normalnih čustvenih odzivov ali drugih miselnih procesov; na zdravila se slabše odzivajo. Pogosti negativni simptomi so ravnodušni izrazi ali zadušeno čustvovanje, revnost govora, nezmožnost doživljanja veselja, pomanjkanje želje po stiku z ljudmi in pomanjkanje motivacije. Negativni simptomi bolj kot pozitivni slabšajo kakovost življenja, funkcionalno sposobnost in povečujejo obremenjenost bližnjih. Osebe z bolj izraženimi negativnimi simptomi so bile pred pojavom motnje pogosto slabo prilagodljive in njihov odziv na zdravila je pogosto omejen.
Pojav motnje Pozna adolescenca in zgodnja odraslost sta najpogostejši obdobji, ko se shizofrenija pojavi, saj gre za kritična leta v socialnem in poklicnem razvoju ravnokar odraslega človeka. Pri 40 % moških in 23 % žensk z diagnozo shizofrenije se motnja pojavi pred starostjo 19 let. Da bi se zmanjšale s shizofrenijo povezane razvojne motnje, so se zadnje čase številne raziskave ukvarjale z odkrivanjem in zdravljenjem motnje v njeni prodromalni fazi, t. j. pred njenim nastopom. Motnjo so uspeli napovedati tudi do 30 mesecev pred pojavom simptomov. Pri osebah, pri katerih pride do razvoja shizofrenije, se lahko v prodromalni fazi pojavijo prehodni ali samoomejujoči psihotični in nespecifični simptomi, kot so umikanje iz družbe, razdražljivost, disforija in nerodnost.
Vzroki Pri razvoju shizofrenije so pomembni genetski in okoljski dejavniki. Osebe z družinsko anamnezo shizofrenije, ki imajo prehodno psihozo, imajo 20−40 % možnosti, da se jim motnjo diagnosticira eno leto kasneje.
Genetski vplivi Ocene dednosti se med seboj razlikujejo, ker je težko ločiti učinke genetike in okolja; navaja se povprečje 0,80. Največje tveganje za razvoj shizofrenije predstavlja sorodstvo z osebo s shizofrenijo v prvem kolenu (tveganje je 6,5 %), več kot 40 % enojajčnih dvojčkov z bratom ali sestro, ki ima shizofrenijo, je prizadetih. Če je prizadet eden od staršev, je tveganje približno 13 %, če sta prizadeta oba, je tveganje skoraj 50 %.
Verjetno so vpleteni številni geni, vsak od njih vpliva le malo in njihova pot prenosa in način izražanja sta neznana. Predlagali so številne kandidatne gene, določene variacije v številu kopij, gen NOTCH4 in lokacije histonskih beljakovin. Z motnjo povezujejo tudi številne asociacije na nivoju genoma, kot je cinkov prst 804A. Zdi se, da se genetski vzroki za shizofrenijo in bipolarno motnjo prekrivajo. Vse jasneje postaja, da genetska arhitektura shizofrenije vključuje tako pogoste kot tudi neobičajne variacije.
Ob predpostavki dednosti se evolucijska psihologija sprašuje, kako je prišlo do razvoja genov, ki povečujejo verjetnost za psihozo, saj je motnja z evolucijskega vidika maladaptivna. Ena od idej je, da so geni vpleteni v razvoj jezika in človeške narave; za zdaj pa gre pri tej in pri podobnih idejah le za hipoteze.
Vplivi okolja Okoljski dejavniki, ki se povezujejo z razvojem shizofrenije, so med drugim bivalno okolje, uporaba drog in predporodni stresni dejavniki. Zdi se, da slog starševstva ni zelo vpliven, čeprav gre osebam, ki so jih starši podpirali, bolje kot tistim, katerih starši so bili kritični ali sovražni. Življenje v urbanem okolju, tako med otroštvom kot v odrasli dobi, podvaja tveganje za shizofrenijo, četudi se upošteva uporabo drog, etnično skupino in velikost družbene plasti. Med pomembne dejavnike spadata tudi družbena osamitev in priseljevanje v zvezi s socialno stisko, rasno diskriminacijo, družinsko disfunkcijo, brezposelnostjo in slabimi stanovanjskimi razmerami.
Uporaba drog Približno polovica obolelih za shizofrenijo uživa droge ali pretirava s pitjem alkohola. Amfetamin, kokain in v manjši meri alkohol lahko povzročijo psihoze, ki kažejo shizofreniji zelo podobno sliko. Čeprav na splošno nikotina ne prištevajo med vzroke motnje, ga osebe s shizofrenijo uživajo (kadijo) v veliko večji meri kot splošna populacija.
Zloraba alkohola lahko občasno povzroči razvoj kronične psihotične motnje zaradi ponavljajoče se odtegnitve snovi. Uživanje alkohola z zgodnejšim pojavom psihoze ni povezano.
Pomemben delež oseb s shizofrenijo uživa marihuano za blaženje simptomov motnje. Marihuana lahko prispeva k shizofreniji, sama po sebi pa je ne more povzročiti; raba marihuane ni ne nujen, ne zadosten razlog za razvoj nobene od oblik psihoze. Zgodnja izpostavljenost kanabisu možganov, ki se še razvijajo, povečuje tveganje za shizofrenijo, pri čemer pa je težko kvantificirati, kolikšno je povečanje tveganja. Le majhen delež oseb, ki zgodaj začenjajo z uživanjem marihuane za zabavo, razvije v odraslem obdobju shizoafektivno motnjo. Prisotnost določenih genov ali že obstoječe psihopatološko stanje pri prizadeti osebi lahko povečata tveganje. Višji odmerki in večja pogostost uporabe so kazalniki za povečano tveganje kroničnih psihoz. Tetrahidrokanabinol (THC) in kanabidiol (CBD) imata nasprotujoče si učinke; CBD je antipsihotik z zaščitnimi lastnostmi za živce in preprečuje negativne učinke THC-ja.
Druga mamila lahko osebe s shizofrenijo uporabljajo kot sredstvo za spopadanje z depresijo, tesnobo, dolgočasjem in osamljenostjo.
Razvojni dejavniki Dejavniki, kot so hipoksija in okužbe, stres in nedohranjenost matere med nosečnostjo, lahko povzročijo rahlo povečanje tveganja za shizofrenijo kasneje v življenju. Za osebe z diagnozo shizofrenije je bolj verjetno, da so se rodili pozimi ali spomladi (vsaj na severni polobli), kar je lahko posledica povečane izpostavljenosti virusom in utero. Povečanje tveganja znaša okoli 5 do 8 %.
Mehanizmi Mnogokrat so že poskušali pojasniti povezavo med spremembami v delovanju možganov in shizofrenijo. Najpogostejša je dopaminska hipoteza, po kateri je vzrok za psihozo v možganih, ki napačno sprožanje dopaminergičnih nevronov interpretirajo napačno.
Psihološki mehanizmi Razvoj in obstoj shizofrenije so povezali z mnogimi psihološkimi mehanizmi. Pri osebah z diagnozo in pri osebah s povečano verjetnostjo za motnjo so ugotovili kognitivni zamik, posebno kadar so bili pod stresom in v negotovih položajih. Nekatere kognitivne funkcije morda odražajo globalne nevrokognitivne primanjkljaje, kot je izguba spomina, spet druge pa so morda povezane s konkretnimi težavami in izkušnjami.
Nedavne ugotovitve kažejo, da se številni posamezniki z diagnozo shizofrenije kljub otopelemu videzu čustveno odzivajo, še posebno na stresne ali negativne dražljaje; te vrste občutljivost lahko povzroči ranljivost osebe za simptome ali motnjo. Nekateri podatki kažejo, da lahko vsebina prividov in psihotičnih izkušenj odraža čustvene vzroke za motnje in da njihovo doživljanje lahko vpliva na simptomatiko. Uporaba varnega vedenja, s katerim naj bi se izognili navideznim grožnjam, lahko prispeva h kroničnemu značaju zablod. Še en dokaz več za vlogo psiholoških mehanizmov so učinki psihoterapije na simptome shizofrenije.
Nevrološki mehanizmi thumb|Funkcionalna preiskava z magnentno resonanco (fMRI) in druge metode radiologije možganov omogočajo raziskave razlik v aktivnosti možganov oseb s shizofrenijo. Področja, ki so bila aktivnejša pri zdravih kot pri osebah s shizofrenijo, so prikazana v oranžni barvi.