Galicija (, ; ), znana tudi pod različico imena Galizia; Галич) je zgodovinska in geografska regija, ki obsega današnjo jugovzhodno Poljsko in zahodno Ukrajino, dolgo del Poljsko-litovske skupnosti. Zajema velik del drugih zgodovinskih regij Rdeče Rutenije (s središčem v Lvovu) in Malopoljske (s središčem v Krakovu).
Vzhodni del regije je bil v srednjem veku pod nadzorom Gališko-volinske kneževine, preden ga je leta 1352 priključila Kraljevina Poljska in postal del Rutenskega vojvodstva. Med delitvijo Poljske je bil vključen v kronsko deželo Avstrijskega cesarstva – Kraljevino Galicije in Lodomerije.
Jedro zgodovinske Galicije leži v sodobnih regijah zahodne Ukrajine: Lvovski, Ternopilski in Ivano-Frankivski oblasti blizu Galiča. V 18. stoletju so bila po razpadu Poljsko-litovske skupnosti Galiciji dodana ozemlja, ki so kasneje postala del sodobnih poljskih regij Malopoljskega vojvodstva, Podkarpatskega vojvodstva in Šlezijskega vojvodstva.
Vzhodna Galicija je v srednjem veku postala sporno ozemlje med Poljsko in Rutenijo, med prvo svetovno vojno pa sta se zanjo borili Avstro-Ogrska in Rusija, pozneje v 20. stoletju pa tudi Poljska in Ukrajina. V 10. in 11. stoletju je bilo tam ustanovljenih več mest, kot sta Volodimir in Jaroslav, katerih imeni označujeta njune povezave z velikima knezoma Kijeva, Volodimirjem Velikim in Jaroslavom Modrim. Med Galicijo in Podolijo (na vzhodu) ter med Galicijo in jugozahodno Rutenijo obstaja precejšnje prekrivanje, zlasti v čezmejni regiji (s središčem v Karpatski Ruteniji), kjer živijo različne narodnosti in verske skupine.
Izvor in različice imena
Ime regije v lokalnih jezikih je:
češko in ;
.
Nekateri zgodovinarji so domnevali, da je ime povezano s skupino ljudi traškega izvora (tj. Getov),Galicia and Lodomeria at the Encyclopedia of Ukraine ki so se v železni dobi preselili na to območje po rimski osvojitvi Dakije leta 106 n. št. in so morda skupaj z Venedi, ki so se v regijo preselili ob koncu latenskega obdobja, oblikovali lipicjsko kulturo. Lipicjska kultura naj bi nadomestila obstoječo traško halštatsko (glej traško-kimersko) in visoško kulturo. Nekateri drugi učenjaki trdijo, da ima ime Galič slovanski izvor – iz galica, kar pomeni 'gol (negozdnat) hrib' ali iz galka, kar pomeni 'kavka'.Max Vasmer points to Russian galitsa, an adjectival form meaning "jackdaw" – see Galich in Russisches Etymologisches Wörterbuch (1950–1958). (Kavka je bila kot bojni naboj prikazana v mestnem grbuHalych coat of arms: 14th century in kasneje tudi v grbu Galicije-Lodomerije.Coat of arms of Galicia-Lodomeria Vendar pa ime predhodnik grba lahko predstavlja preprosto ljudsko etimologijo). Čeprav so Rusini do leta 1221 izgnali Ogre iz Gališko-Volinije, so ogrski kralji še naprej svojim uradnim naslovom dodajali Galicijo in Lodomerijo.
Leta 1349 je med galicijsko-volinskimi vojnami poljski kralj Kazimir III. Veliki osvojil večji del Galicije in končal neodvisnost tega ozemlja. Po osvojitvi je Kazimir prevzel naslednji naslov:
V času rodbine Jageloncev (poljski kralji od 1386 do 1572) je Kraljevina Poljska oživila in obnovila svoja ozemlja. Namesto zgodovinske Galicije se je pojavilo rutensko vojvodstvo.
Leta 1526, po smrti Ludvika II. Ogrskega, so Habsburžani podedovali ogrske zahteve po naslovih Kraljevine Galicije in Lodomerije skupaj z ogrsko krono. Leta 1772 je habsburška cesarica Marija Terezija, avstrijska nadvojvodinja in ogrska kraljica, s temi zgodovinskimi trditvami upravičila svojo udeležbo v prvi delitvi Poljske. Pravzaprav ozemlja, ki jih je pridobila Avstrija, niso natančno ustrezala ozemljem nekdanje Galicije-Volinije – Ruski imperij je prevzel nadzor nad Volinijo na severovzhodu, vključno z mestom Volodimir-Volynski (Włodzimierz Wołyński) – po katerem je bila Lodomerija poimenovana. Po drugi strani pa je velik del Malopoljske – današnji Nowy Sącz in Przemyśl (1772–1918), Zamość (1772–1809), Lublin (1795–1809) in Krakov (1846–1918) – postal del avstrijske Galicije. Poleg tega, kljub dejstvu, da so avstrijske zahteve izhajale iz zgodovinske ogrske krone, »Galicija in Lodomerija« nista bili uradno dodeljeni Ogrski, po avstrijski pogodbi leta 1867 pa se je ozemlje znašlo v Cislajtaniji.
Uradno ime novega avstrijskega ozemlja je bilo Kraljevina Galicija in Lodomerija z vojvodinama Oświęcim in Zator. Po ustanovitvi Svobodnega mesta Krakov leta 1846 je bilo razširjeno na Kraljevino Galicije in Lodomerije ter na Veliko vojvodstvo Krakov z vojvodinama Auschwitz in Zator.
Vsaka od teh entitet je bila formalno ločena; kot take so bile navedene v avstrijskih cesarskih nazivih, vsaka pa je imela svoj značilen grb in zastavo. Za upravne namene pa so tvorile eno samo provinco. Vojvodini Oświęcim in Zator sta bili majhni zgodovinski kneževini zahodno od Krakova, na meji s prusko Šlezijo. Lodomerija je pod imenom Volinija ostala pod oblastjo Ruskega imperija – glej Volinska gubernija.
Zgodovina
V rimskih časih so območje naseljevala različna plemena s keltsko-germansko mešanico, vključno s keltskimi plemeni Lugi, Kotini, Vandali in Goti (Prževorska in Puhovska kultura). Med obdobjem preseljevanja ljudstev so na območje vdrle različne nomadske skupine.Tadeusz Sulimirski, The Sarmatians, vol. 73 in series "Ancient People and Places", London: Thames & Hudson, 1970. Vzhodnoslovanska plemena Beli Hrvati in Tiverci so območje obvladovala od 6. stoletja do priključitve Kijevski Rusiji v 10. stoletju.
V 12. stoletju je nastala Kneževina Galicija, ki se je konec stoletja združila s sosednjo kneževino Volinjo v Gališko-volinsko kneževino. Galicija in Volinija sta bili prvotno dve ločeni kneževini Rurikidov, ki sta bili na podlagi rotacije dodeljeni mlajšim članom Kijevske dinastije. Linija kneza Romana Velikega Volodimirja je imela v lasti Kneževino Volinija, linija Jaroslava Osmomysla pa Kneževino Galicija. Galicija-Volinija je nastala po smrti zadnjega gališkega kneza Vladimirja II. Jaroslaviča leta 1198 ali 1199 (in brez priznanega dediča po očetovi liniji); Roman je pridobil kneževino Galicijo in združil ozemlja v eno državo. Romanovi nasledniki so večinoma uporabljali Galič (Galicija) kot oznako za svoje združeno kneževino. V Romanovem času sta bili glavni mesti Galicije-Volinije Galič in Volodimir. Leta 1204 je Roman v zavezništvu s Poljsko zavzel Kijev, podpisal mirovno pogodbo z Ogrskim kraljestvom in vzpostavil diplomatske odnose z Bizantinskim cesarstvom.Roman Mstyslavych – Encyclopaedia of Ukraine
Leta 1205 se je Roman obrnil proti svojim poljskim zaveznikom, kar je privedlo do konflikta z Leškom Belim in Konradom Mazojskim. Roman je bil ubit v bitki pri Zawichostu (1205), Galicija-Volinija pa je vstopila v obdobje upora in kaosa ter postala prizorišče rivalstva med Poljsko in Ogrsko. Ogrski kralj Andrej II. se je imenoval rex Galiciæ et Lodomeriæ, kar v latinščini pomeni »kralj Galicije in Vladimirja [v Voliniji]«, naziv, ki ga je kasneje sprejela Habsburška hiša. V kompromisnem sporazumu, sklenjenem leta 1214 med Ogrsko in Poljsko, je bil prestol Galicije-Volinije dodeljen Andrejevemu sinu, Kolomanu Galicijskemu.
Leta 1352, ko je bila kneževina razdeljena med Poljsko in Veliko litovsko kneževino, je ozemlje postalo podrejeno poljski kroni. Z Lublinsko unijo leta 1569 sta se Poljska in Litva združili v Poljsko-litovsko državo, ki je obstajala 200 let, dokler je leta 1772 niso osvojile in razdelile Rusija, Prusija in Avstrija v delitvi Poljsko-litovske države. Jugovzhodni del nekdanje Poljsko-litovske skupnosti je bil dodeljen habsburški cesarici Mariji Tereziji, katere birokrati so ga poimenovali Kraljestvo Galicije in Lodomerije po enem od nazivov ogrskih knezov, čeprav so se njegove meje le približno ujemale z mejami nekdanje srednjeveške kneževine.Larry Wolff, The Idea of Galicia: History and Fantasy in Habsburg Political Culture (Stanford University Press, 2012), p. 1 Neformalno znana kot Galicija, je postala največja, najbolj naseljena in najsevernejša provinca avstrijskega cesarstva. Po letu 1867 je bila del avstrijske polovice Avstro-Ogrske, vse do razpada monarhije ob koncu prve svetovne vojne leta 1918.
Med prvo svetovno vojno so se v Galiciji na vzhodni fronti prve svetovne vojne odvijali hudi boji med silami Ruskega imperija in centralnih sil. Ruske sile so leta 1914 zavzele večino regije, potem ko so v kaotični bitki na meji v prvih mesecih vojne premagale avstro-ogrsko vojsko.Buttar, Prit. Collision of Empires: The War on the Eastern Front in 1914. Oxford, UK; New York, NY: Osprey Publishing, 2016. Spomladi in poleti 1915 jih je izrinila skupna nemško-avstro-ogrska ofenziva.
Leta 1918 je Zahodna Galicija postala del obnovljene Republike Poljske, ki je vključila Lemkovsko-rusinsko republiko. Lokalno ukrajinsko prebivalstvo je razglasilo neodvisnost Vzhodne Galicije kot kratkotrajne Zahodnoukrajinske ljudske republike. Med poljsko-sovjetsko vojno so Sovjeti poskušali v Vzhodni Galiciji ustanoviti marionetno državo Galicijsko SSR, vendar so ozemlje nato osvojili Poljaki.
Riški mirovni sporazum iz leta 1921 je potrdil status Galicije kot dela Druge poljske republike. Čeprav nekateri ukrajinski nacionalisti tega nikoli niso sprejeli kot legitimnega, je bila ta pogodba ratificirana na Konferenci veleposlanikov 14. marca 1923"Language legislation", in Encyclopedia of Ukraine (University of Toronto Press, 1993)"Chronicle: A Political Chronicle of Poland", in The Slavonic Review, Volume 2 (University of London, 1923-24) p. 169 in mednarodno priznana 15. maja 1923.French: Les Alliés reconnaissent à la Pologne la possession de la Galicie, Chronologie des civilisations, Jean Delorme, Paris, 1956.
Ukrajinci iz vzhodne Galicije in sosednje pokrajine Volinije so predstavljali približno 12 % prebivalstva Poljske republike in so bili njena največja manjšina. Ker je bila politika poljske vlade diskriminatorna do manjšin, so se napetosti med poljsko vlado in ukrajinskim prebivalstvom stopnjevale, kar je sčasoma privedlo do nastanka militantne podzemne Organizacije ukrajinskih nacionalistov. Konflikti v Galiciji in Voliniji med Poljaki in Ukrajinci so se med drugo svetovno vojno okrepili, s spopadi med Poljsko domovinsko armado (AK), Ukrajinsko uporniško armado (UPA), nemškim Wehrmachtom in sovjetskimi partizani. Ti konflikti so vključevali medsedbojne poboje Poljakov in Ukrajincev v Volinji in v vzhodni Galiciji. Po vojni so sledile prisilne deportacije Ukrajincev iz novega vzhoda Poljske in tudi znotraj ukrajinskega dela Galicije v Sibirijo.
Geografija Galicija meri 79.215 km², v njej živi 8 milijonov prebivalcev, predvsem Poljakov, Ukrajincev, Judov in drugih etničnih skupin. Na zahodu Galicijo omejuje zgornji tok reke Visle, proti vzhodu pa polagoma prehaja v Ukrajino in Bukovino. Reka San jo deli na zahodno Galicijo, ki spada k Poljski in na vzhodno Galicijo, ki spada k Ukrajini. Glavne reke so: zgornji pritoki Visle, Buga, Dnestra in Pruta. V tej prehodni pokrajini med »Zahodom« in »Vzhodom« so zgodovinsko pomembna mesta, kot so: Krakov, Lvov, Przemyśl in Tarnov.
Ljudje
Leta 1773 je imela Galicija približno 2,6 milijona prebivalcev v 280 mestih in tržnih krajih ter približno 5500 vaseh. Bilo je skoraj 19.000 plemiških družin s 95.000 člani (približno 3 % prebivalstva). Kmetje so predstavljali 1,86 milijona, več kot 70 % prebivalstva. Majhno število jih je bilo polno zaposlenih kmetov, vendar je daleč največ (84 %) imelo le majhna posestva ali pa sploh nič posesti.