thumb|Bojišče po Gettyjsburški bitki Ameriške državljanske vojne, 1863
Državljanska vojna je vojna med organiziranima skupinama znotraj države ali republike, ali, manj pogosto, med dvema deželama, ki sta nastali iz prejšnje enotne države.
Namen ene strani je prevzeti nadzor nad deželo ali regijo, doseči neodvisnost regije ali spremeniti politiko vladanja.
Têrmin izhaja iz latinskega izraza bellum civile, s katerim so označevali različne državljanske vojne v rimskem imperiju v 1. stoletju pr. n. št.
Državljanska vojna je konflikt visoke intenzitete, pogosto vključuje redne oborožene sile, ustanovljen in organiziran je v velikem obsegu. Državljanske vojne se lahko končajo z mnogimi invalidi, žrtvami in ogromno porabo pomembnih virov.
Državljanske vojne, ki so se pojavljale od konca druge svetovne vojne, so trajale povprečno nekaj več kot 4 leta. Državljanske vojne, ki so potekale v letih od 1900 do 1944, so trajale povprečno leto in pol. Medtem, ko je bil nivo pojavljanja novih državljanskih vojn od sredine 19. stoletja relativno stabilen, je njihovo podaljšanje vodilo do povečanega števila vojn, ki so potekale istočasno. V prvi polovici 20. stoletja istočasno ni potekalo več kot 5 vojn. Ob koncu hladne vojne je sočasno potekalo več kot 20 državljanskih vojn. Od leta 1945 so državljanske vojne povzročile 26 milijonov beguncev in smrt več kot 25 milijonov ljudi. Državljanske vojne povzročajo tudi ekonomske zlome; Somalija, Mjanmar, Uganda in Angola so primeri nacij, ki so imele obetavno prihodnost, dokler se niso znašle v državljanskih vojnah.Ann Hironaka (2005), pp. 1-2, 4-5}}
Uradna razdelitev
thumb|Bitka pri Tewkesburyju (1471) v angleški Vojni med belo in rdečo rožo
James Fearon, strokovnjak za državljanske vojne na Univerzi Stanford, definira državljansko vojno kot »nasilen konflikt v deželi, kjer se vojskujejo organizirane skupine, katerih namen je prevzeti moč nad središči v regiji, ali spremeniti vladne politike.« Ann Hironaka opredeljuje, da je ena stran v spopadu vladna. Intenziteta, pri kateri državljanska motnja postane vojna, je dogovorjena. Nekateri politični strokovnjaki definirajo kot državljansko vojno tisto, v kateri je več kot 1.000 žrtev, medtem ko drugi trdijo, da mora biti na vsaki strani vsaj 100 žrtev. Correlates of War, zbirka podatkov, ki jo uporabljajo preučevalci konfliktov, razvršča državljanske vojne glede na to, ali je zaradi vojne v enem letu umrlo več kot 1.000 ljudi. To je majhno število glede na 1 milijon mrtvih v Drugi sudanski državljanski vojni ali Kamboški državljanski vojni, izključuje pa več visoko publiciranih konfliktov, kot so bili The Troubles na Severnem Irskem in boje Afriškega nacionalnega kongresa v obdobju Apartheida v Južnoafriški republiki.
Glede na kriterij 1.000 žrtev/leto konflikta je bilo 213 državljanskih vojn v obdobju od 1816 do 1997; 104 so se zgodile v letih od 1944 do 1997. Če uporabimo omiljen kriterij 1.000 žrtev, je med 1945 in 2007 90 državljanskih vojn, od tega jih je leta 2007 potekalo 20.
Ženevska konvencija natančno ne definira têrmina »državljanska vojna«, prav tako ne določa odgovornosti strani v »oboroženem konfliktu, ki ni mednarodnega značaja«. To vključuje državljansko vojno, čeprav v besedilu ženevske konvencije ni njene točne definicije.
Komentar deklaracij je pripravil Mednarodni komite Rdečega križa.Final Record of the Diplomatic Conference of Geneva of 1949, (Volume II-B, p. 121)
Vzroki državljanskih vojn po Collier–Hoefflerjevem modelu
Strokovnjake, ki preučujejo vzroke državljanskih vojn, privlačita dve nasprotujoči si teoriji – pohlep ali zamera: ali konflikte povzroča to, kar ljudje so, pa naj bo to definirano v pojmih etničnosti, religije ali drugih družbenih pripisljivostih; ali se konflikti začnejo, ker je to v najboljšem ekonomskem interesu posameznikov ali skupin, da jih začnejo? Strokovne analize podpirajo zaključek, da so za napovedovanje pojava državljanske vojne ekonomski in strukturni dejavniki pomembnejši od dejavnikov identitete.See, for example, Hironaka (2005), pp. 9–10, and Collier, Paul, Anke Hoeffler and Nicholas Sambanis, "The Collier-Hoeffler Model of Civil War Onset and the Case Study Project Research Design," in Collier & Sambanis, Vol 1, p. 13
V začetku 21. stoletja je Svetovna banka izvedla pregledno raziskavo državljanskih vojn. Študijski okvir, ki so ga poimenovali Collier–Hoefflerjev model, je zajel 78 petletnih obdobij, ko so se v letih od 1960 do 1999 dogajale državljanske vojne. Primerjali so jih s 1167 petletnih obdobij »brez državljanskih vojn«. Zbir podatkov so analizirali z regresijsko analizo, da bi videli učinek različnih dejavnikov. Dejavniki, ki so imeli statistično signifikanten učinek na možnost, da se državljanska vojna zgodi v kateremkoli danem petletnem obdobju, so bili:Collier & Sambanis, Vol 1, p. 17
Finančne zmožnosti
thumb|right|Ekonomska odvisnost od dobrin, kot so diamanti, ki so jih izkopavali otroci v Sierra Leone, so povezani s povečanim tveganjem za državljansko vojno
Velik delež primarnih dobrin v nacionalnih izvozih pomembno poveča tveganje konflikta. Dežela na »vrhuncu nevarnosti«, katere dobrine predstavljajo 32 % bruto domačega proizvoda, imajo 22 % tveganje, da zapadejo v državljansko vojno v danem petletnem obdobju. Dežela brez izvoza primarnih dobrin ima 1 % tveganje. Po razdelitvi dežel na skupine glede na vrsto izvoza, se je razlika pokazala le med naftno in nenaftno skupino. Dežela z relativno nizko ravnjo odvisnosti od naftnega izvoza je imela malenkost nižje tveganje, medtem kot je visoka raven odvisnosti od nafte kot izvoznega sredstva imela malenkost višje tveganje za državljansko vojno kot odvisnost dežele od druge primarne dobrine. Avtorji študije razlagajo to kot rezultat enostavnosti, s katero je mogoče izkoriščati ali zavzeti primarne dobrine v primerjavi z drugimi oblikami dobrin. Lahko je zavzeti in nadzorovati izplen rudnika zlata ali naftnega polja v primerjavi s sektorjem obrti ali zdravstvenih storitev.Collier & Sambanis, Vol 1, p. 16
Drugi vir finančnih prihodkov je nacionalna diaspora, ki lahko iz tujine podpira upornike in paravojaške enote. Študija je pokazala, da je statistično zamenjavo v velikosti diaspore od najmanjše v študiji do največje rezultirala v 6-kratnem porastu v možnosti državljanske vojne.
Cena upora
thumb|left|Oboroženi prostovoljci Džihad al-Muqadasa med Palestinsko državljansko vojno 1947-1948 Višji vpis moških v srednje šole, dohodek na prebivalca in delež ekonomske rasti so imeli pomemben vpliv na zmanjševanje možnosti državljanske vojne. Specifično, odstotek moških, vključenih v srednjo šolo, ki je bil 10 % nad povprečjem, je zmanjšal možnost državljanske vojne za 3 %, medtem ko je delež rasti, višji kot 1 %, zmanjšal možnost državljanske vojne za 1 %. Študija je interpretirala te tri dejavnike kot orodja, da se ljudje odpovejo uporu. Nižja cena odpovedi uporu ga podkrepi. Z drugimi besedami, mladi moški (ti sestavljajo večino udeležencev v državljanskih vojnah) se bodo manj verjetno pridružili upornikom, če bodo izobraženi ali bodo imeli dobro plačo in bodo lahko razumno sklepali, da bodo v prihodnosti uspeli.Henrik Urdal - A CLASH OF GENERATIONS? YOUTH BULGES AND POLITICAL VIOLENCE - un.org. Retrieved 28 December 2012.
Nizek dohodek na prebivalca je bil predlagan med vzroki za zamero, kar spodbuja oborožen upor. Da bi bilo to res, bi morali pričakovati, da je ekonomska neenakost ravno tako pomemben dejavnik v uporih, vendar ni. Študija je tako zaključila, da ekonomski model cene upora bolje razloži te najdbe.
Bojne prednosti
thumb|Vojaki kitajske komunistične stranke med Sipinško bitko; Kitajska državljanska vojna, 1946
Visok delež razpršene populacije in v manjšem obsegu, prisotnost gorskega terena, sta povečala verjetnost konflikta. Oba dejavnika sta bila v prid uporu - populacijo, ki je razpršena čez mejo dežele, je težje nadzorovati kot tisto, ki je zbrana v osrednji regiji; gore nudijo teren, kjer uporniki lahko iščejo zatočišče.
Zamera
Večina trditev za zamero – teorijo, da se državljanske vojne začnejo zaradi vprašanj identitete bolj kot ekonomije - je bilo statistično nepomembnih, vključno z ekonomsko primerljivostjo, političnimi pravicami, etnično polarizacijo in religijsko frakcionalizacijo (tj. obstojem različnih religijskih skupin). Le etnična dominanca, kadar največja etnična skupina predstavlja večino populacije, poveča tveganje za državljansko vojno. Dežela, za katero je značilna etnična prevlada, ima skoraj dvojno možnost pojava državljanske vojne. Kombinirani učinki etničnih in religioznih frakcionalizacij (npr. večja je možnost, da bosta dve naključno izbrani osebi iz drugačne etnične ali religiozne skupine, manjša je možnost pojava državljanske vojne) so bili ravno tako pomembni in pozitivni, kakor dolgo se je dežela izogibala etnični nadvladi. Raziskava je to interpretirala, da se bodo manjšine bolj verjetno uprle, če bodo čutile, da so nadvladane, toda upor se bo bolj verjetno zgodil v bolj homogeni populaciji in tako bolj kohezivni za upor. Ta dva dejavnika lahko vzajemno zmanjšujeta drug drugega.Collier & Sambanis, Vol 1, p. 18
Velikost populacije
Različni dejavniki, ki prispevajo k tveganju državljanske vojne, se povečujejo z velikostjo populacije. Tveganje državljanske vojne se povečuje približno sorazmerno z velikostjo populacije dežele.
Čas
Več časa, kot je preteklo od zadnje državljanske vojne, manj verjetno je, da se bo konflikt ponovil. Raziskava ima za to dve možni razlagi: osnovano na možnosti in osnovano na zameri. Pretečeni čas lahko predstavlja depreciacijo kapitala, za katerega so se borili uporniki in tako poveča ceno obuditve konflikta. Alternativno, pretekli čas lahko predstavlja stopenjski proces ozdravitve starih sovražnikov. Študija je ugotovila, da je navzočnost diaspore bistveno znižala pozitivni učinek časa, saj so sredstva iz diaspore ponastavila depreciacijo za upornike značilnega kapitala.
Drugi vzroki
Evolucijski psiholog Satoshi Kanazawa je trdil, da je pomemben vzrok konfliktov med različnimi skupinami lahko tudi relativna razpoložljivost ženske v reprodukcijskem obdobju. Ugotovil je, da je mnogoženstvo (poliginija) zelo povečalo pogostost državljanskih vojn, vendar ne vojn med državami. Gleditsch s sodelavci ni našel odnosa med etničnimi skupinami s poliginijo in povečano pogostostjo državljanskih vojn, vendar da imajo, kjer je poligamija legalna, več državljanskih vojn. Trdi, da je misoginija boljša razlaga od poliginije. Ugotovili so, da je bilo izboljšanje pravic žensk povezano z manjšim številom državljanskih vojn in da legalna poligamija ni imela nobenega učinka na nadzorovanje pravice žensk.
Trajanje državljanskih vojn
Ann Hironaka, avtorica dela Neverending Wars, deli moderno zgodovino državljanskih vojn sledeče: pred 19. stoletjem, 19. stoletje in zgodnje 20. stoletje, pozno 20. stoletje.
V Evropi 19. stoletja je čas trajanja državljanskih vojn znatno padel, predvsem zaradi narave konfliktov kot bojev za centre moči v deželi, moči centraliziranih vlad, in navadno hitrih in odločnih intervencij drugih držav, ki so podprle vlado. Po drugi svetovni vojni je trajanje vojn preraslo norme, ki so veljale v obdobju pred 19. stoletjem, predvsem zaradi šibkosti mnogih postkolonialnih držav in intervencij glavnih sil na obeh straneh konflikta. Najbolj očitna lastnost, ki jo imajo državljanske vojne je, da se dogajajo v šibkih deželah.Hironaka, 2005, p. 28
Državljanske vojne v 19. in začetku 20. stoletja
thumb|Topničarska šola, ki so jo ustanovili antisocialisti med finsko državljansko vojno, 1918