Slovenska osamosvojitvena vojna ali vojna za Slovenijo, znana tudi kot desetdnevna vojna je potekala med 27. junijem, ko Jugoslovanska ljudska armada napade neodvisno Slovenijo, in 7. julijem 1991. Uvod v vojno se je sicer zgodil vsaj že z majskimi dogodki v Pekrah pri Mariboru in s smrtjo civilista Josefa Šimčika, vojna pa se je formalno sklenila konec oktobra 1991, ko je moral zadnji jugoslovanski, in s tem zadnji tuji vojak zapustiti ozemlje slovenske države. Policijske sile in slovenska Teritorialna obramba so med vojno uspešno onemogočile večjo agresijo Jugoslovanske ljudske armade. Z Brionsko deklaracijo je bilo uveljavljeno premirje in Slovenija je za tri mesece zamrznila osamosvojitvene procese. Zvezno predsedstvo je 18. julija 1991 sprejelo sklep, da se enote JLA v treh mesecih umaknejo iz Slovenije.
Predhodni incidenti Jugoslovanska ljudska armada je prvič oboroženo nastopila proti slovenski Teritorialni obrambi (TO) oktobra 1990, ko je zasedla Republiški štab Teritorialne obrambe v Ljubljani. Navzlic pritiskom JLA je Teritorialna obramba v maju 1991 začela z usposabljanjem nabornikov v dveh učnih centrih: na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru. 23. maja je JLA, na podlagi zaigranega incidenta v Pekrah, poskušala priti do vojaških obveznikov.
Potek osamosvojitvene vojne Opis poteka se naslanja na zapise brigadirja Janeza J. Švajncerja, dostopne na strežniku Urada vlade RS za informiranje ter Zveze veteranov vojne za Slovenijo.
Sreda, 26. junija Slovenska skupščina je ustavni zakon o samostojnosti sprejela 25. junija 1991, na mejnih prehodih so bile jugoslovanske table in zastave zamenjane s slovenskimi in postavljeni mejni prehodi proti Hrvaški. Isti večer se je v Beogradu sestal Zvezni izvršni svet. Sprejel je odlok o zavarovanju državnih meja v Sloveniji, s čimer sta imeli JLA in zvezna policija odprto pot za oborožen nastop proti Sloveniji.
Vojaško-policijski nastop je bil v prvi fazi uperjen proti slovenskim mejam in letališču Brnik. Ko bi bila Slovenija odrezana od sveta, bi v drugi fazi prišel na vrsto obračun z delom Slovenije, ki je zagovarjal samostojnost, zamenjali pa bi tudi staro politično vodstvo z novim.
Proti mejnim prehodom z Italijo so 26. junija zjutraj krenile okrepljene enote iz karavel proti mejnim prehodom, o čemer je Radio Koper že dopoldne neposredno s Krvavega Potoka in z Debelega rtiča poročal za Val 202. Za tem so ob 11.30 krenile proti mejnim prehodom tudi oklepne enote reškega korpusa iz Pivke, ob 13.10 pa iz Ilirske Bistrice. Ob 13.00 je Radio Koper začel s posebnim "vojnim programom" neposredno z dogajanja na terenu obveščati poslušalce, ki so odšli na ceste. Med potjo so naletele na nebranjene barikade in na spontan, ponekod zelo odločen nastop domačinov, zlasti v Vrhpolju. Neoboroženi prebivalci pohoda tankov niso mogli preprečiti, odločno pa so reagirali proti agresiji, kar je bilo pozneje značilno za vso Slovenijo. Kot grožnja slovenskim demonstrantom je v Divači ob 14.30 padel tudi prvi strel, ki ga je sprožil oficir JLA.
Taktika nastopa JLA proti slovenskim mejnim prehodom je bila opredeljena s posebnim ukazom, ki je najprej pozival k predaji prehoda, nato je sledila grožnja z orožjem in nazadnje streljanje v bližino prehoda in v centre odpora. Po izkušnjah na Kosovu in Hrvaškem je JLA tudi v Sloveniji aktivirala oborožene sile, vendar napačno predvidevala, da bodo tudi Slovenci pokorjeni brez težav. Zato so bile enote JLA brez ustrezne logistične podpore za daljše vojskovanje, upoštevana pa niso bila bistvena taktična načela, da tanki ne nastopajo brez podpore pehote.
Enote za vojaški poseg proti Sloveniji so oblikovali ljubljanski, mariborski, reški, zagrebški in varaždinski korpus ter letalski korpus JLA. Vsi so bili pod poveljstvom 5. armadnega poveljstva v Zagrebu. V Sloveniji je imela JLA približno 22.300 vojakov, slovenska Teritorialna obramba 16.000 pripadnikov, med vojno pa se je število povečalo na 35.200. Slovenska policija je imela okoli 10.000 aktivnih in rezervnih pripadnikov, JLA pa je imela popolno premoč v orožju in močne oklepne enote s podporo vojnega letalstva. Slovenska vojska in policija sta imeli samo pehotno oborožitev, nekaj protiletalskih topov 20 mm in minometov 82 mm, vendar niti enega tanka, letala ali topniških enot. Boju z oklepniki so bili namenjeni ročni raketometi Armbrust, obrambi pred nizko letečimi letali pa prenosne rakete Strela-2M.
Četrtek, 27. junija thumb|left|Tank JLA med prebijanjem barikade v Ljubljani. Vojna za Slovenijo se je začela ob 1:15 ponoči, ko je protiletalska oklepna baterija JLA pri Metliki prestopila državno mejo. Ob 2:40 je iz vojašnice na Vrhniki proti letališču Brnik krenil 1. oklepni bataljon.
Kolono oklepnikov, ki je prodirala skozi Belo krajino, je sestavljalo 12 bojnih oklepnih vozil s tricevnimi protiletalskimi topovi 20 mm in več tovornjakov. Ustavila jih je barikada v Pogancih. V stopnjevanju napetosti med pripadniki Teritorialne obrambe in vojaki so padli prvi streli. Ob 10.30 je kolona odpeljala proti Ljubljani, vendar jo je ob 15:45 ustavila zapora na cesti pri Medvedjeku.
Oklepni bataljon z Vrhnike je proti Brniku prodiral v dveh kolonah. Na poti je naletel na improvizirane, nebranjene barikade iz avtomobilov. Ena oklepna kolona je prodirala po avtocesti in ljubljanski obvoznici ter skozi Trzin in Mengeš, druga po stari cesti, pri čemer je po pomoti zavila v gozdove na Toškem čelu in pri obračanju na ozki cesti izgubila dva tanka. Prvi tanki so prišli na letališče Brnik okoli 7. ure zjutraj. Zavzeli so okolico letališča, enota Teritorialne obrambe pa jih je napadla okoli 18. ure. Po napadu so tanki zavzeli položaj za krožno obrambo. Zaradi neizvedbe načrtovane blokade oklepnikov JLA iz vrhniške kasarne, ki so sredi noči neovirano krenili proti slovenski prestolnici in največjemu letališču v mladi slovenski državi, je bil tri dni pozneje odstavljen in zamenjan Miha Butara, poveljnik ljubljanske TO.
V Trzinu so za kolono JLA z Vrhnike ostali trije oklepni transporterji in vozilo za zveze. Proti večeru so se iz dveh helikopterjev JLA izkrcali pripadniki diverzantskega odreda, ki so prišli na pomoč oklepnikom. V približno 20 minut trajajočem spopadu s policijsko specialno enoto in Teritorialno obrambo so padli štirje vojaki JLA in pripadnik Teritorialne obrambe Edvard Peperko. Drugi vojaki JLA so se predali, vojaki diverzantskega odreda JLA pa so se umaknili proti Depali vasi in bili naslednji dan ujeti.
Deset tankov je iz Maribora približno ob 9. uri odpeljalo proti Šentilju, pet tankov ter 10 oklepnikov pa proti Dravogradu. Kolono, ki je prodirala proti Šentilju, je ustavila branjena barikada v Pesnici. Okoli poldneva so jo začeli obstreljevati in jo zažgali. Pripadniki Teritorialne obrambe so tanke napadli okoli 17.30. Na mostu čez Dravo je bila zavrnjena tankovska kolona polkovnika Popova, ki je poskušala prodreti s hrvaške smeri. Ustavljena je bila oklepna kolona, ki je prišla v Slovenijo pri Razkrižju.
V Dravogradu popoldan je 115. PDIV zajela zvezne policiste, ki so pristali s helikopterjem na stadionu.
Zvečer je bil pri vasi Rigonce ustavljen poizkus vdora oklepne kolone JLA. Ob 20.45 je bil z dvema minometoma 82 mm izveden napad na letališče Cerklje ob Krki, nato pa je večina letal letališče zapustila. Do ostrega spopada s kolono JLA je prišlo v Kosezah pred Ilirsko Bistrico, padli so trije vojaki JLA.
Zvečer je bil po ukazu Republiške koordinacije z Janezom Janšo na čelu, z namenom "psihološkomotivacijskega obrata", na Igu sestreljen vodilni od treh neoboroženih helikopterjev Mil Mi-8 z lažno oznako Rdečega križa, ki je poskušal raketirati in desantirati na 510. učni center TO na Igu. Sestrelil ga je Zoran Dernovšek.
thumb|Spomenik pilotu Toniju Mrlaku v Rožni Dolini.
Specialna enota pod poveljstvom Toneta Krkoviča je v Rožni dolini v Ljubljani sestrelila še en neoboroženi helikopter JLA, gazelo št. 664, s pilotom kapetanom Antonom Mrlakom in kopilotom tehnikom letalcem Bojančetom Sibinovskim, in sicer z obrazložitvijo, da naj bi krožil v ožji branjeni zoni teritorialne obrambe Ljubljane in preletaval nad samim sedežem poveljstva, čeprav je v resnici Mrlak proti Vrhniki kot ponavadi letel nad železnico ob Tivoliju (gl. prikaz poti helikopterja iz knjige Skrito povelje). Po nekajkratnih poveljih in preklicih sestrelitve sta bili proti helikopterju izstreljeni dve raketi Strela. Prva je zgrešila in padla nekje v parku Tivoli. Druga izstreljena s strehe nekdanje poslovne stavbe Iskre pa je začela nizko spremljati cilj in ga zadela v Rožni dolini. Pozneje se je izkazalo, da je bil pilot slovenskega rodu namestnik poveljnika enote na Brniku kapetana Jožeta Jerića (Jerić je bil leta 1990 neposredno odgovoren komandi v JRV in PVO Beogradu za odvzem 12 letal Kragulj, ki so bila v lasti TO Slovenije). Mrlak se je na nalogo prevoza kruha v vrhniško kasarno javil sam. Pred tem naj bi se z Jelkom Kacinom, osebnim prijateljem, ki je bil njegova zveza s slovenskimi obrambnimi silami, dogovarjal in pripravljal prelet 2–3 helikopterjev iz JLA v slovensko TO. Temeljno javno tožilstvo v Ljubljani, ki je primer obravnavalo, ni ugotavljalo, ne kdo je streljal, ne kdo je izdal povelje, ne kdaj se je to zgodilo, niti od kod so streljali na helikopter, čeprav so ljubljanski kriminalisti sam dogodek raziskali in, kot je običajno, izsledke poslali tožilstvu. Vodja tožilstva Tomaž Miklavčič je sestrelitev kvalificiral kot "padec helikopterja" in jo že februarja 1992 dal v arhiv. Kljub temu, da je bil Mrlak morda sestreljen zaradi napake, so ga omenjali zgolj kot pripadnika JLA. Mrlakova družina si je za njegovo rehabilitacijo prizadevala več let. Status padlega za Slovenijo mu je bil priznan leta 2000.
Petek, 28. junija Ponoči so slovenske oborožene sile krepile blokade in novo mobilizirane enote Teritorialne obrambe usmerjale proti zavzetim mejnim prehodom. Vse koordinacijske podskupine so dobile ukaz: »Na vseh točkah, kjer so oborožene sile RS v taktični prednosti, izvršite ofenzivne akcije proti okupatorskim enotam in objektom. Nasprotnika pozivajte k predaji, določite čim krajši rok in izvedite akcijo z vsem razpoložljivim orožjem. Pri akcijah poskrbite za evakuacijo in varnost življenj civilnega prebivalstva.«
Tanki, ki so prenočili pred barikado v Pesnici, so do sedme ure zjutraj barikado odstranili in nadaljevali z vožnjo proti Šentilju. Ustavila jih je barikada na Ranci, pri Kaniži sta dva tanka obtičala. Druge tanke je okoli 10.30 ustavila branjena barikada v Štrihovcu. Pripadniki Teritorialne obrambe in policije so tanke napadli. Po 11. uri so prišla tankom na pomoč letala jugoslovanskega vojnega letalstva in raketirala ter obstreljevala barikado. Ob 13.30 so spet napadla štiri letala, pri tem so bili štirje vozniki tovornjakov ubiti. Tankovska kolona je nato barikado obšla, vendar se je kmalu ustavila.
Kolona JLA iz Maribora v sestavi kamionov, oklepnih vozil in protiletalskih oklepnikov 20/3mm je ves čas svoje poti bila ovirana z barikadami na svoji poti do Koroške. Ob 2:30 je napadla 28. samostojna četa iz Mislinje in jo 400 m pred barikado v Dravogradu ustavila. S prihodom EPN jurišnega odreda na to območje se je vnel nov spopad v katerem je žal padel Vincenc Repnik okrog pol osmih istočasno pa tudi dva miličnika v bitki za Holmec, ki se je začela ob 5:30. Nosilka napada na Holmec je bila 115 PDIV četa, ki je v sodelovanju z ostalimi enotami TO in policije prisilila JLA v stražnici po peturnih bojih k predaji.
Ob 9.50 so slovenske enote napadle oklepno kolono JLA na Medvedjeku. V napadih letalstva JLA je bilo ubitih šest voznikov tovornjakov.