Srebro je kemični element s simbolom Ag (iz latinskega , ki izhaja iz proto-indoevropskega h₂erǵ: "sijoča" ali "bela" kovina ali snov) in atomskim številom 47. Mehka, bela, sijoča prehodna kovina ima med kovinami največjo električno prevodnost, toplotno prevodnost in odbojnost. Srebro najdemo v zemeljski skorji bodisi v čisti, prosti elementarni obliki ("samorodno srebro"), bodisi kot zlitino z zlatom in drugimi kovinami ali pa v mineralih, kot sta argentit in klorargirit. Večina srebra se pridobiva kot stranski produkt pri rafiniranju bakra, zlata, svinca in cinka .
Srebro je že dolgo cenjeno kot plemenita kovina. Uporablja se v številnih kovancih, včasih skupaj z zlatom. Čeprav je bolj pogosto kot zlato, je srebro občutno manj dostopno kot naravna kovina. Kot ena od sedmih kovin v antiki je imelo srebro trajno vlogo v večini človeških kultur.
Razen v plačilnem prometu, in kot investicijsko sredstvo ( kovanci in bullion ), se srebro uporablja v sončnih zbiralnikih, za čiščenje vode, za nakit, okraske, visoko kvalitetno posodo, pri električnih kontaktih in vodnikih, v specializiranih ogledalih, premazih za okna, pri katalizi kemijskih reakcij, kot barvilo v vitražih in še mnogo drugega. Njene spojine se uporabljajo v fotografskih in rentgenskih filmih. Razredčene raztopine srebrovega nitrata in drugih srebrove spojine se uporabljajo kot razkužila in mikrobiocidi ( oligodinamičen učinek ), dodajajo se povojem in oblogam za rane, katetrom in drugih medicinskim instrumentom .
Značilnosti levo|sličica| Srebro je izredno duktilno in ga lahko vlečemo v žico, debelo en atom. Srebro je po fizikalnih in kemijskih lastnostih podoben obema navpičnima sosedoma iz skupine 11 periodnega sistema, bakru in zlatu. 47 elektronov srebra je razporejenih v konfiguraciji [Kr]4d105s1, podobno kot baker ([Ar] 3d104s1 ) in zlato ([Xe]4f145d 106s1 ); skupina 11 je ena redkih skupin v bloku d, ki ima popolnoma skladen nabor elektronskih konfiguracij. Ta značilna elektronska konfiguracija z enim elektronom v najvišji zasedeni podlupini nad napolnjeno d podlupino predstavlja številne edinstvene lastnosti kovinskega srebra. Greenwood and Earnshaw, p. 1177
Srebro je izredno mehka, nodularna in voljna prehodna kovina, čeprav je nekoliko manj voljno kot zlato. Srebro kristalizira v obrazno centrirani kubični rešetki z množično koordinacijsko številko 12, kjer je delokaliziran samo posamezni 5s elektron, podobno kot baker in zlato. Greenwood and Earnshaw, p. 1178 Za razliko od kovin z nepopolnimi d-lupinami kovinske vezi v srebru nimajo kovalentnega značaja in so razmeroma šibke. To opažanje pojasnjuje nizko trdoto in visoko duktilnost monokristalov srebra.
Srebro ima briljanten bel kovinski lesk, ki lahko prestane visoko poliranje, in je tako značilen, da je že ime kovine samo postalo ime barve. Greenwood and Earnshaw, p. 1177 Za razliko od bakra in zlata je energija, potrebna v srebru za vzbujanje elektrona od napolnjenega d-pasu do sp-prevodnega pasu, dovolj velika (približno 385 kJ / mol), da ne ustreza več absorpciji v vidnem območju spektra, temveč v ultravijoličnem; zato srebro ni barvna kovina. Zaščiteno srebro ima večjo optično odbojnost kot aluminij pri vseh valovnih dolžinah, daljših od ~ 450 nm. Pri valovnih dolžinah pod 450 nm je odbojnost srebra je od odbojnosti aluminija in blizu 310 nm pade na nič.
Zelo visoka električna in toplotna prevodnost sta skupni elementom v skupini 11, ker je njihov enojni s-elektron prost in ne vpliva na napolnjeno d-lupino, saj takšne interakcije (ki se pojavijo v predhodnih prehodnih kovinah) zmanjšajo gibljivost elektronov. Russell AM & Lee KL 2005, Structure-property relations in nonferrous metals, Wiley-Interscience, New York, . p. 302. Toplotna prevodnost srebra je med najvišjimi izmed vseh materialov, čeprav sta toplotna prevodnost ogljika (v diamantnem alotropu) in superfluidnega He4 še višja. Električna prevodnost srebra je najvišja od vseh kovin, večja je tudi kot baker. Srebro ima tudi najnižjo kontaktno odpornost od vseh kovin. Srebro se zaradi visoke cene le redko uporablja zaradi prevajanje elektrike, izjema je območje radio frekvenc, zlasti za VHF in višje frekvence, kjer posrebrenje izboljša električno prevodnost, saj tokovi pri teh uporabah tečejo bolj na površini vodnikov kot pa skozi njih notranjost. Med drugo svetovno vojno v ZDA so 13540 ton srebra porabili za elektromagnete v napravah za obogatitev urana, predvsem zaradi pomanjkanja bakra.
Srebro zlahka tvori zlitine z bakrom in zlatom ter cinkom. Cink-srebrove zlitine z nizko koncentracijo cinka lahko štejemo za trdne raztopine cinka v srebru s strukturo FCC, saj je struktura srebra v glavnem nespremenjena, medtem ko koncentracija elektronov narašča z dodajanjem več cinka. Povečanje koncentracije elektronov nadalje vodi v strukturo BCC (koncentracija elektronov 1,5), kompleksne kubične (1,615) in heksagonalne close-packed faze (1,75). Greenwood and Earnshaw, p. 1178
Srebro v naravi je sestavljeno iz dveh stabilnih izotopov, 107 Ag in 109 Ag, pri čemer je 107 Ag nekoliko več (51,839% naravne številčnosti). Ta skoraj enaka številčnost je v periodnem sistemu redka. Atomska teža je 107,8682 (2) u ; ta vrednost je zelo pomembna zaradi pomena srebrovih spojin, zlasti halogenidov, pri gravimetrični analizi. Oba izotopa srebra nastaneta v zvezdah s s-procesom (počasno zajemanje nevtronov), pa tudi v supernovah z r-postopkom (hitri zajem nevtronov).
Spojine
Oksidi in halkogenidi desno|sličica| Srebrov (I) sulfid Srebro in zlato imata precej nizko kemijsko afiniteto do kisika, nižjo od bakra, zato je pričakovati, da so oksidi srebra toplotno precej nestabilni. Topne soli srebra (I) se ob dodajanju alkalij obarjajo kot temnorjavi srebrov (I) oksid, Ag2O. (Hidroksid AgOH obstaja samo v raztopini; sicer se spontano razgradi na oksid) Srebrov (I) oksid se zelo enostavno reducira v kovinsko srebro in nad 160 ° C razpade na srebro in kisik. Greenwood and Earnshaw, pp. 1181–82 To in druge srebrove (I) spojine lahko oksidiramo z močnim oksidantom peroksodisulfatom do črnega AgO, mešanega srebrovega (I, III) oksida s formulo AgIAgIIIO2. Znani so tudi nekateri drugi mešani oksidi s srebrom v neintegralnih oksidacijskih stanjih, in sicer Ag2O3 in Ag3O4, prav tako Ag3O, ki se obnaša kot kovinski prevodnik.
Srebrov (I) sulfid, Ag2S, zlahka nastaja iz sestavnih elementov in je vzrok za črno prevleko na starih srebrnih predmetih. Lahko nastane tudi pri reakciji vodikovega sulfida s kovinskim srebrom ali ioni Ag+. v vodi. Znanih je veliko nestehiometričnih selenidov in teluridov; zlasti AgTe~3 je nizkotemperaturni superprevodnik. Greenwood and Earnshaw, pp. 1181–82
Halogenidi
Edini znani dihalid srebra je difluorid, AgF2, ki ga lahko dobimo iz elementov s toplotno obdelavo. Srebrov (II) fluorid se pogosto uporablja za sintetiziranje fluoro-ogljikovodikov kot močno, a toplotno stabilno in zato varno sredstvo za fluoriranje. Greenwood and Earnshaw, pp. 1183–85
Fluorid, klorid in bromid srebra imajo strukturo natrijevega klorida, jodid pa ima tri znane stabilne oblike pri različnih temperaturah; pri sobni temperaturi ima strukturo sfalerita. Vse jih je mogoče dobiti z neposredno reakcijo njihovih elementov. Greenwood and Earnshaw, pp. 1183–85 S spuščanjem nizdol halogenske skupine, srebrni halid postaja vedno bolj kovalenten, topnost se zmanjša in barva se spremeni od bele za klorid v rumeno pri jodidu, ker se energija, potrebna za prenos naboja ligand-kovina (X -Ag + → XAg) zmanjšuje. Fluorid pri tem izstopa iz vrste: fluoridni ion tako majhen, da ima precejšnjo solvatno energijo, tako da je izredno topen v vodi in tvori di- in tetrahidrate. Tudi preostali trije halogenidi srebra so v vodi zelo topni in se zelo pogosto uporabljajo v gravimetričnih analitičnih metodah. Vsi štirje so občutljivi na svetlobo (pri tem je monofluorid občutljiv le na ultravijolično svetlobo), zlasti bromid in jodid, ki se pod vplivom svetlobe razgradita do kovine srebra, in so ju zato uporabljali v tradicionalni fotografiji. Reakcija zgleda takole Greenwood and Earnshaw, pp. 1185–87
X- + hν → X + e- (ekscitacija halogenidovega iona, ki svoj odvečni elektron odda v prevodni pas) Ag+ + e- → Ag (srebrni ion si pridobi elektron in postane atom srebra)
Postopek ni reverzibilen, ker se sproščeni atom srebra običajno nahaja na kristalni napaki ali mestu nečistoč, tako da se energija elektrona niža tako daleč, da je "ujet". Greenwood and Earnshaw, pp. 1185–87
Druge anorganske spojine
levo|sličica| Kristali srebrovega nitrata Beli srebrni nitrat, AgNO3, je vsestranski predhodnik mnogih drugih srebrnih spojin, zlasti halogenidov, in je veliko manj občutljiv na svetlobo. Nekoč so ga imenovali lunin kavstik, ker so starodavni alkimisti v veri. da je srebro povezano z luno, srebro imenovali luna. Pogosto se uporablja za gravimetrično analizo in izkorišča netopnost težjih halogenidov srebra, ki jim je običajna predhodnica. Srebrni nitrat se na različne načine uporablja v organski sintezi, npr. za odstranjevanje zaščite in oksidacije. Ag+ veže alkene reverzibilno, srebrni nitrat pa so uporabili za ločevanje mešanic alkenov s selektivno absorpcijo. Nastali adukt lahko razgradimo z amoniakom, kar osvobodi rosti alken.
Rumen srebrov karbonat, Ag2CO3, lahko enostavno pripravimo tako, da vodne raztopine natrijevega karbonata reagiramo s pomanjkanjem srebrovega nitrata. Njegova glavna uporaba je proizvodnja srebrnega prahu za potrebe mikroelektronike. Reducira se s formaldehidom, pri tem nastane srebro brez alkalnih kovin: Andreas Brumby et al.
Ag2CO3 + CH2O → 2 Ag + 2 CO2 + H2
Srebrni karbonat se uporablja tudi kot reagent v organski sintezi,na primer v Koenigs-Knorrovi reakciji. V oksidaciji Fétizon, srebro karbonata na celit deluje kot oksidant, kar tvori laktone iz diolov. Uporablja se tudi za pretvorbo alkil bromidov v alkohole.
Srebrni fulminat, AgCNO, močan, na dotik občutljiv eksploziv, ki se uporablja v udarnih kapicah, nastaja v reakciji kovinskega srebra z dušikovo kislino v prisotnosti etanola. Druge nevarno eksplozivne spojine srebra so srebrov azid, AgN3, ki nastane z reakcijo srebrovega nitrata z natrijevim azidom, in srebrov acetilid, Ag2C2, ki nastane, ko srebro reagira s plinom acetilena v raztopini amoniaka. Greenwood and Earnshaw, p. 1180 V svoji najbolj značilni reakciji se srebrov azid eksplozivno razgradi in sprosti plin dušika: glede na fotoobčutljivost srebrnih soli se lahko eksplozijo povzroči, če se posveti na njegove kristale
2 (s) → 3 (g) + 2 Ag (s)
Koordinacijske spojine desno|sličica| Struktura diaminisrebrovega (I) kompleksa, [Ag(NH3)2] + Srebrni kompleksi so ponavadi podobni tistim iz njegovega lažjega homolognega bakra. Kompleksi srebra (III) so ponavadi redki in se z lahkoto reducirajo v stabilnejša nižja oksidacijska stanja, čeprav so nekoliko stabilnejši od bakra (III). Na primer, kvadratni ploskovni periodat [Ag(IO5OH)2] 5– in teluratni [Ag{TeO4 (OH)2 }2] 5− kompleksi se lahko pripravijo z oksidacijo srebra (I) z alkalnim peroksodisulfatom. Rumeni diamagnetni [AgF4]- je veliko manj stabilen, kadi se na vlažnem zraku in reagira s steklom. Greenwood and Earnshaw, p. 1188