Habeas corpus (latinščina, izg. hábeas kórpus) je v anglosaškem kazenskem pravu common law dekret oziroma odločba oblasti (angleško writ, latinsko breve), ki pooblašča sodnika, da veleva, naj se prijeta oseba privede predenj; prizadeta oseba (ali njen predstavnik) je upravičena, da ta sodnijski odlok zahteva v primeru nezakonitega pridržanja ali odvzema prostosti. Isti besedi habeas corpus označujeta tudi sam sodni postopek ter pravico do izdaje odloka in do izvedbe postopka.habeas corpus | Definition, History, & Scope | Britannica
Etimologija
Izraz habeas corpus dobesedno pomeni imej telo s pomenom predstavi osebo. Vzroki, zaradi katerih je hotel sodnik videti priprto osebo, so bili različni in so bili navedeni v nadaljnjih besedah. Najpogostejši writ je bil habeas corpus ad subiciendum, ki je tudi še edini danes v uporabi. Celotno besedilo izraza je namreč "Ukazujemo, da se nam predstavi oseba, ki je zaprta v naših zaporih pod tvojim varstvom." (Praecipimus tibi quod corpus, in prisona nostra sub custodia tua detentum, habeas coram nobis... ad subiciendum.). Starejša formula je bila "Predstavi telo, da ga sodimo!" (Habeas corpus, ad subiciendum iudicium!), s čimer se je hotel sodnik prepričati, da je priprti sploh še živ, in te besede so ostale kot poimenovanje sodnikove zahteve in postopka samega. Ta postopek je še danes v tem, da sodnik preveri, ali je odvzem prostosti upravičen, tj. v skladu z (vsakokrat veljavnim) zakonom.
Od ostalih podobnih sodnijskih pozivov, imenovanih prav tako habeas corpus (predstavi osebo), so bili najpogostejši naslednji 1911 Encyclopædia Britannica/Habeas Corpus - Wikisource, the free online libraryCohen, M.: "Habeas Corpus Cum Causa – The emergence of the modern writ-II". Can. B. Rev. 1940 18Craies, W. F.: Habeas Corpus , v Encyclopædia Britannica. 12. Cambridge University Press 1911: Habeas corpus ad deliberandum et recipias: Predstavi osumljenca v kraju, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno, da odločimo o nadaljnem postopanju (danes ekstradikcija); Habeas corpus ad faciendum et recipiendum (imenovano tudi habeas corpus cum causa): Predstavi osumljenca na višje sodišče, da izdamo dokončno sodno odločitev (danes prednost federalnega sodstva ZDA pred organi posameznih držav); Habeas corpus ad prosequendum: Predstavi osumljenca, da nadaljujemo (prekinjeni) sodni postopek; Habeas corpus ad respondendum: Predstavi priprtega, da se pred višjim sodiščem zagovarja za (drugi) težji prestopek; Habeas corpus ad testificandum: Predstavi osebo, da priča o kaznivem dejanju drugega osumljenca; Habeas corpus de homine replegiando: Predstavi osebo, ki jo pridržujejo nepooblaščeni organi ali osebe (nekoč fevdalni gospodje, danes zdravstvene ustanove, privatniki, ugrabitelji).
Zgodovina
V srednjem veku so se začele izoblikovati razne oblike prava. Medtem ko je kontinentalna Evropa slonela na starorimskem in bizantinskem pojmovanju, se je na Angleškem razvil dualizem common law/civil law. Danes imata ti dve veji prava več različnih tolmačenj glede na besedno zvezo, v kateri se uporabljata; v glavnem naj bi civil law pomenil kontinentalno pravo, to je skupek starorimskih, bizantinskih, cerkvenih, fevdalnih, germanskih in napoleonskih zakonov, medtem ko naj bi common law zajemal odloke, ustaljene navade in vladne dekrete v srednjeveški Angliji. Bistvena razlika je v tem, da civil law sestoji iz predpisov zakonodajnih skupščin, common law pa iz odločb posameznega vladarja ali sodnika.Gambaro A., Sacco R.: Sistemi Giuridici Comparati, UTET Giuridica, 2008, ISBN 978-88-598-0226-6
Angleški kralji in njihovi pooblaščenci (sodniki) so izražali svojo voljo in odločitve z dekreti, imenovanimi writ. V ostali Evropi taki ali podobni postopki niso prišli v poštev, predvsem ker sodstvo ni imelo zakonodajne moči, temveč je bilo le veja prava, ki je razsojala o upravičenosti pritožb. Razen tega, tudi sam način vladanja in vladarjeve pristojnosti so se postopoma začeli razlikovati med Anglijo in ostalo Evropo. Zaradi tega so se mnogi dekreti, ki so na Angleškem ostali le writ, v ostali Evropi pojavili kot zakon. Danes je writ enakovreden zakonu le v Združenem kraljestvu, v državah bivšega Commonwealtha in v Združenih državah, drugje po svetu se ne obravnava kot zakon, temveč kot dekret ali odločba, ker obstajajo za isti problem državni zakoni.
Pravica do sodnega postopka in z njim povezanih preiskav je bila na Angleškem nakazana že leta 1215, ko je Ivan Brez dežele izdal Veliko listino svoboščin (latinsko Magna carta libertatum), s katero je priznal avtoriteto zakona nad kraljevo voljo: “Noben svobodnjak ne sme biti aretiran, zaprt… ali kakorkoli oškodovan brez zakonitega sojenja s strani enakopravnih oseb in državnih zakonov.” (Magna Charta, N. 39, linea 40). Ker pa takratni državni zakoni niso predvidevali podrobnih okoliščin priprtja in sojenja, se je pravo opiralo na common law, ki je dovoljeval vsaki veji oblasti, tudi administrativni, priprtje in sodbo posameznika brez navajanja motivacije. Krivca je torej lahko sodilo več lokalnih in fevdalnih oblasti, ki so lahko z njim postopale po svojih ožjih interesih, tudi z zaprtjem in mučenjem. Sicer je bila dobro znana stara pravica, da so prijatelji osumljenca lahko zaprosili kralja, naj ukaže (izda writ) lokalnim oblastem, ki “imajo telo” priprtega, da ga privedejo pred sodnika za uvedbo postopka, vendar je bila ta pravica velikokrat prezrta, posebno za časa vladanja oblastnega Karla I. Lederman,C.: The Body and the State: Habeas Corpus and American Jurisprudence [annotated edition], State University of New York Press, 2006 Šele leta 1679 je Karel II. Angleški izdal Habeas Corpus Act, s katerim je dokončno uveljavil pravice, ki so se bile v teku stoletij zrahljale. Zato ta writ velja za enega od temeljev angleškega kazenskega prava in ga včasih imenujejo kar Great writ.
Habeas Corpus Act
Dne 27. maja 1679 je Karel II. Angleški izdal Habeas Corpus Act, s katerim je zahteval, da vsako tožbo obravnava sodnik, torej kraljevi uslužbenec in ne lokalna oblast, in to ob prisotnosti obtoženca in po ugotovitvi pripisane krivde. Ta listina se po pomembnosti uvršča med osnovne dokumente nekodoficirane ustave Združenega kraljestva, kot so npr Magna Carta in Parliament Acts 1911 and 1949 Turpin C., Tomkins A.: British government and the constitution: text and materials, Cambridge 2007, ISBN 978-0-521-69029-4.
Uvodni odstavek dekretaCharles II, 1679_ An Act for the better secureing the Liberty of the Subject and for Prevention of Imprisonments beyond the Seas, British History Online (british-history.ac.uk) Prevod v slovenščinoWhereas great Delayes have beene used by Sheriffes Goalers and other Officers to whose Custody any of the Kings Subjects have beene committed for criminall or supposed criminall Matters in makeing Returnes of Writts of Habeas Corpus to them directed by standingh out an Alias and Pluries Habeas Corpus and sometimes more and by other shifts to avoid their yeilding Obedience to such Writts contrary to their Duty and the knowne Lawes of the Land whereby many of the Kings Subjects have beene and hereafter may be long detained in Prison in such Cases where by Law they are baylable to their great charge and vexation... Ob ugotovitvi velikih zamud, ki so jih povzročili šerifi, ječarji in drugi uslužbenci, ki so jim bili izročeni v varstvo kraljevi podložniki zaradi prekrška ali možnega prekrška, s prikrivanjem sprejema dekretov habeas corpus, ki so jim bili naslovljeni, in to z izkazovanjem drugih imen ali drugih Habeas corpus, ali podobno in z uporabo drugih načinov neupoštevanja teh ukazov, v nasprotju z njihovo dolžnostjo in veljavnimi zakoni, zaradi česar so bili in bi utegnili biti v bodočnosti mnogi kraljevi podložniki zaprti v ječe za daljši čas, z njihovo veliko škodo in trpljenjem, kadar imajo po zakonu pravico do začasne prostosti proti varščini, …
Habeas corpus je bil dokončno potrjen vsled tako imenovane slavne revolucije (1688-1689), ki je na Angleškem vzpostavila parlamentarno monarhijo, v okviru ustavne listine Bill of Rights. Ta je bila pozneje vzor vsem zakonodajam, ki so sprejele anglosaško pravo, na primer Bill of Rights ameriške ustave.Lewis, J.E.: A Documentary History of Human Rights. Habeas Corpus Act (1679), New York 2003
Habeas corpus kot pravica
Ker odlok habeas corpus izrecno priznava pravico osumljenca do upravičenega sodnega postopka, se običajno tudi ta pravica sama po njem imenuje. V ožjem pomenu je torej habeas corpus pravica do pravdnega upravičenja aretacije in pripora s strani oblasti, ki ju je izvršila.
V pravu common law, sklic na habeas corpus (uveljavljanje te pravice) predstavlja priziv proti neupravičenemu priporu in velja za eno od osnovnih človekovih pravic. Za tako imenovano kontinentalno pravo, to je za zakonodaje, ki so se razvile v Evropi od poznega srednjega veka dalje, je princip »upravičene aretacije« (velikokrat neprimerno imenovan kar habeas corpus) določen v ustavnih zakonih posameznih držav.
Posebno v Združenih državah se pravica habeas corpus uveljavlja tudi na drugih področjih, na primer pri določanju pravic ločenih staršev, ali pri zahtevi hospitaliziranca, da se dokaže njegova neprištevnost.
Ukinitev pravice
Habeas corpus je bil v zgodovini večkrat začasno prekinjen, navadno v slučajih, ko bi se postopek zaradi trenutnih izrednih okoliščin izkazal za preveč zamudnega ali kako drugače neustreznega glede na aktualno dogajanje. Tako ga je na Angleškem že leta 1793 preklical William Pitt mlajši skupaj s svobodo tiska in javnih zborovanj, da bi preprečil možnost ljudske vstaje po zgledu francoske revolucije.
V Združenih državah je že v ustavi rečeno, da se pravica habeas corpus ukine v izrednih okoliščinah (dobesedno “in times of national emergency”, za časa vsedržavne krize). Predsednika Združenih držav Abraham Lincoln in Ulysses Grant sta med državljansko vojno ter v nekaterih drugih primerih prekinila habeas corpus. Tudi med drugo svetovno vojno je predsednik Franklin D. Roosevelt začasno ukinil habeas corpus. Po napadih 11. septembra je predsednik George W. Bush preklical habeas corpus za osumljene terorizma (Military Commissions Act of 2006), kar je vrhovno sodišče razveljavilo šele leta 2008Boumediene v. Bush | law case | Britannica. Na splošno je bil habeas corpus obče prezrt bodisi v prvi in drugi svetovni vojni, kakor tudi v drugih konfliktih dvajsetega stoletja.
V evropskem prostoru se ukinitev pravice habeas corpus vključuje v splošni izraz “ukinitev ustavnih pravic” ali “razglasitev izrednega stanja”, kar oboje pomeni, da so nekatere osebne pravice omejene v korist širše skupnosti. Ker so človekove pravice pravo, ki omejuje državo pri upravljanju z državljani, delujejo izključno v času miru in normalnih razmer. Ob izrednem stanju ima država pravico, da izda posebna pooblastila vojski, policiji, sodstvu ali drugim oblastem. Sem spadajo ukrepi raznih oblasti, ki ukinitev človekovih pravic uporabljajo v spopadih z organiziranim kriminalom in terorističnimi skrajneži.
Za današnje razumevanje je osebna prisotnost obtoženca in poznanje njegovega stališča, ki ju je zahteval originalni habeas corpus, že privzet pojem. Prav tako se zdi včasih nepotrebno posebej poudarjati te človekove pravice, ker so same po sebi umevne. Zato moderne debate okoli »upravičene aretacije« zadevajo predvsem primere, ko je osumljenec predolgo zadržan v pričakovanju sodnega postopka. V teh primerih je bistveno vprašanje, ali je ukinitev pravice opravičljiva z izrednimi okoliščinami, kot so na primer teroristični napadi, čigar preiskava zahteva dolgotrajno poizvedovanje in obstaja upravičen sum, da bi osumljenec na svobodi zavajal na napačne podatke. Ker je problem aktualen, ni enotnega pogleda na možne situacije in so stališča oblasti in teorikov zelo različna.
V zakonodaji nekaterih držav