thumb|Zemljevid Cornwalla
Cornwall [kórnval] (, ) je grofija v Angliji, ki na severu in zahodu meji na Keltsko morje, na jugu na Rokavski preliv in vzhodu na grofijo Devon čez reko Tamar. Cornwall ima 551.700 prebivalcev in pokriva površino 3563 km². Upravno središče in edino mesto v Cornwallu je Truro, čeprav ima mesto Falmouth največ prebivalcev.Office for National Statistics, Key Figures for 2011 Census: Key Statistics
Cornwall je zahodni del jugozahodnega polotoka Velike Britanije in je tudi velik del kornubijskega batolita. To območje je bilo prvič naseljeno že v paleolitiku in mezolitiku. Še vedno ga naseljujejo neolitski in bronastodobni narodi in od železne dobe Briti s prepoznavnimi kulturni odnosi s sosednjim Walesom in Bretanjo. Malo je dokazov, da so Rimljani segli zahodno od Exetra, najdenih je bilo le nekaj rimskih ostankov. Cornwall je bil dom domnevnih Kornovov, dela plemena Dumnonov, katerega središče je bilo v sodobnem okrožju Devon. Po bitki pri Deorhamu so bili ločeni od Britov iz Walesa. Pogosto so bili v sporih s kraljestvom Wessex. Pod kraljem Ethelstanom okrog leta 936 je bila določena meja med angleščino in kornijščino na visoki vodi na vzhodnem bregu reke Tamar.Stenton, F. M. (1947) Anglo-Saxon England. Oxford: Clarendon Press; p. 337 Od zgodnjega srednjega veka so Briti uporabljali britski jezik in kulturo, trgovali so na obeh straneh Rokavskega preliva, kar dokazujejo visokosrednjeveški bretonski kraljestvi Dumnonija in Kornovalija ter keltsko krščanstvo na obeh območjih.
Pridobivanje kositra je bilo v zgodovini gospodarstva Cornwalla pomembno in postajalo vse pomembnejše v visokem srednjem veku. V 19. stoletju se je močno širilo, ko so nastali tudi bogati rudniki bakra. V sredini 19. stoletja, ko so imeli tudi rudnike bakra, pa je rudarstvo začelo upadati. Pozneje je postalo pomembnejše ločevanje kaolina in do 1990-ih se je pridobivanje kovin praktično končalo. Pomembna sta postala ribolov (predvsem sardel) in kmetijstvo (predvsem mlečni izdelki in zelenjava). Železnica je v 20. stoletju povzročila rast turizma. Območje je znano po svojih divjih močvirskih pokrajinah, dolgih in raznovrstnih obalah, privlačnih vaseh, številnih krajevnih imenih, ki izhajajo iz kornijščine in zelo blagem podnebju. Obsežni deli obale Cornwalla in Bodmin Moor so zaščiteni kot območje izjemne naravne lepote.
Cornwall je domovina Kornijcev. Priznani so kot eden od keltskih narodov, ki ohranja izrazito kulturno identiteto in ima svojo zgodovino. Nekateri ljudje dvomijo o sedanjem ustavnem statusu Cornwalla, zato nacionalistično gibanje želi večjo avtonomijo v Združenem kraljestvu v obliki svojega zakonitega cornwallskega zbora. 24. aprila 2014 je bilo napovedano, da bodo dobili status manjšine na podlagi Evropske konvencije za varstvo narodnih manjšin.
Toponim
Sodobno angleško ime Cornwall izhaja iz združitve dveh starih demonimov iz različnih jezikovnih tradicij:
Corn– zapis domovine Britov, je Cornovii (Kornovi) ('polotok ljudi'). Keltska beseda kernou ('rog' ali 'rt') je sorodna angleški besedi horn (ta izhaja iz prvotne indoevropske besede *ker-).Charles Thomas. (1986). Celtic Britain. (Ancient Peoples & Places Series.) London: Thames & Hudson –wall izhaja iz starega angleškega eksonima w(e)alh, kar pomeni 'tujec' ali 'Rimljan' (npr. Welshman).
Ravenna Cosmography (Kozmografija neznanega Ravenčana) (okoli 700 n. št.) prvič omenja kraj z imenom Purocoronavis. Verjetno je polatinjeno ime za Duro-cornov-ium, ki pomeni 'utrdba Cornovie'.Payton (2004), p. 50. Točna lokacija je sporna, kot možna se omenjata Tintagel in Carn Brea.
Pozneje je bil Cornwall znan Anglosasom kot "Zahodni Wales", da se je razlikoval od "Severnega Walesa" (današnji Wales). Ime je omenjeno v Anglosaški kroniki (Anglo-Saxon Chronicle) leta 891 kot On Corn walum. V rokopisnem deli Domesday Book je omenjena Cornualia in okoli leta 1198 Cornwal.
Druga imena za grofijo so polatinjena imena Cornubia (najprej se pojavi sredi 9. stoletja in naj bi bila kopija iz leta okoli 705) in Cornugallia leta 1086.
Zgodovina
Prazgodovina, rimsko in porimsko obdobje Sedanja človeška zgodovina Cornwalla se začne s ponovno naselitvijo Britanije po zadnji ledeni dobi. Območje, zdaj znano kot Cornwall, je bilo prvič naseljeno že v paleolitiku in mezolitiku. Tu še vedno živijo potomci neolitskih in bronastodobnih ljudstev. Po Johnu T. Kochu in drugih je bil Cornwall v pozni bronasti dobi del pomorske trgovske mreže kultur, imenovane atlantska bronasta doba, danes Irska, Anglija, Francija, Španija in Portugalska. V britanski železni dobi so Cornwall kot vso Britanijo južno od Firth of Fortha (estuarij več škotskih rek, tudi Forth) naseljevali Kelti, znani kot Briti, s prepoznavnimi kulturnimi odnosi s sosednjim Walesom in Bretanjo v Franciji. Jezik Britov se je ob koncu razvil v več različnih jezikov, tudi kornijščino.
Prvi zapis o Cornwallu izhaja iz dela iz 1. stoletja pred našim štetjem, ki ga je napisal sicilijansko-grški zgodovinar Diodor Sicilski. Navedel ali razlagal je geografa Piteasa, ki je odplul v Veliko Britanijo v 4. stoletju pr. n. št.:
Prebivalci tega dela Britanije, ki se imenuje Belerion (ali Land's End – 'dežela na koncu'), imajo zaradi stikov s tujimi trgovci civiliziran način življenja. Pridobivajo kositer in delajo zelo previdno z zemljo, v kateri pridelujejo ... Trgovci so od domačinov kupovali pločevino in jo vozili v Galijo, potovali so po kopnem približno 30 dni in končno na konjih pripeljali tovor do ustja Rone.Halliday (1959), p. 51.
Identiteta teh trgovcev ni znana. Ena teorija pravi, da so bili Feničani, vendar ni nobenih dokazov za to. Profesor Timothy Champion razpravlja o pripombi Diodorja Sicilskega o trgovini kositra in navaja, da "Diodor nikoli ni rekel, da so Feničani odpluli v Cornwall. Pravzaprav pravi ravno nasprotno. Kositer so pridobivali domačini Cornwalla in prevoz do Sredozemlja so organizirali lokalni trgovci po morju in po kopnem prek Francije zunaj feničanskega nadzora."
Malo je dokazov, da je oblast Rimljanov segala zahodno od Exetra v Devonu, kajti najdenih je bilo le nekaj rimskih ostankov. Po letu 410 so verjetno v Cornwallu vladali rimsko-keltski poglavarji kornovijskega plemena kot delu Dumnonije, tudi kralj Mark Cornwallski (Marcus Cunomorus) z vsaj eno pomembno postojanko v Tintagelu. 'Kralj' Mark Cornwallski je polzgodovinska osebnost, znana iz valižanske literature, Matter of Britain’’, in zlasti kasnejše normansko-bretonske srednjeveške romance Tristan in Izolda, v kateri je v tesnem sorodstvu s kraljem Arturjem; da je bil rojen v Cornwallu, izhaja iz Zgodovine britanskih kraljev Geoffreyja Monmouthskega. Arheologija podpira cerkvene, literarne in legendarne dokaze za sorazmerno gospodarsko stabilnost in tesne kulturne vezi med podrimsko West Country, Južnim Walesom, Bretanjo in Irsko v 5. in 6. stoletju.
Spor z Wessexom Bitka pri Deorhamu leta 577 je imela za posledico ločitev Dumnonije (in zato Cornwalla) od Walesa. Dumnonija se je pogosto sprla z angleškim kraljestvom Wessex. Valižanski letopisi (Annales Cambriae) poročajo, da so leta 722 Briti v Cornwallu dobili bitko pri Hehilu. Verjetno je bila o bitka med Briti in Anglosasi, prebivalci Cornwalla so se borili proti Zahodnim Sasov, kot je razvidno iz imena kralja, to je Ine Wesseški, in njegovega sorodnika Nonna iz prejšnje bitke pri Liningu leta 710.
Anglosaška kronika navaja leta 815 (prilagojen datum): "... in v tem letu kralj Ecgbryht vdre v Cornwall z vzhoda na zahod" in odtlej je očitno ducatus ali vojvodina priključena k regnum ali kraljestvu Wessex, vendar ne v celoti vključena vanj. Ista kronika navaja, da je leta 825 (prilagojen datum) potekala bitka med Wealas (Kornijci) in Defnas (moški iz Devona) pri Gafulfordu. V istem letu Ecgbert, kot piše v kasnejšem dokumentu, "razpolaga z njihovim ozemljem, kot se mu zdi primerno, desetino tega ozemlja pa je namenil Bogu". Z drugimi besedami, Cornwall je priključil cerkveni oblasti zahodnosaške škofije Sherborne in Eahlstanu, bojevitemu škofu, ki je sodeloval v bojnem pohodu, podaril velik del Cornwalla, Callington in Lawhitton v dolini reke Tamar ter Pawton blizu Padstowa.
Leta 838 je Kornijce in njihove danske zaveznike premagal Egbert v bitki pri Hingston Downu v Hengestesdunu (verjetno Hingston Down v Cornwallu). Zadnji kralj Cornwalla, ki je bil leta 875 zapisan, je Dumgarth, ki naj bi utonil. Okoli leta 880 so Anglosasi iz Wessexa ustanavljali skromna posestva v vzhodnem delu Cornwalla; zlasti Alfred Veliki je pridobil nekaj posesti.Keynes, Simon; Lapidge, Michael (tr.) (1983), Alfred the Great: Asser's Life of King Alfred and other contemporary sources, London, Penguin Books, p. 175; cf. ibid, p. 89 William Malmesbury je okoli leta 1120 zapisal, da je angleški kralj Ethelstan (924–939) določil mejo med Anglijo in ljudstvom Cornwalla na vzhodnem bregu reke Tamar.
Bretonsko–normansko obdobje
Ena od možnih razlag po Domesday Book je, da je bil v tem času kornijski zemljiški razred skoraj povsem razlaščen in nadomeščen z angleškimi lastniki zemljišč, zlasti jih je prevzel Harold Godwinson. Vendar pa zapisi Bodmin manumissions kažejo, da sta imeli dve vodilni kornijski osebi saški imeni, ki pa sta bili prekriti z avtohtonimi kornijskimi imeni. Dokazi, ki jih navaja Edith Ditmas, kažejo, da so bili številni posestniki po zasedbi v Cornwallu bretonski zavezniki Normanov in nadaljnje meni, da je to obdobje zgodnjega nastanka pesnitve Tristana in Izolde pesnikov, kot je Beroul, ki je nastala na podlagi britskega ustnega izročila.
Kmalu po normanski zasedbi je bila večina zemljišč prenesena na novo bretonsko-normansko aristokracijo z levjim deležem Roberta, grofa Mortaina, polbrata kralja Viljema in največjega zemljiškega posestnika v Angliji za kraljem s sedežem v gradu Trematon v bližini ustja reke Tamar.Williams, Ann & Martin, G. H. (2002) (tr.) Domesday Book: a complete translation, London: Penguin, pp. 341–357 V Cornwallu in Devonu zahodno od Dartmoorja so bile drugačne vrste poselitve kot v Wessexu in kraji so se tudi po letu 1066 imenovali v skladu s keltsko kornijsko tradicijo, neobičajno za anglosaško arhitekturo.
Poznosrednjeveška uprava in družba Kasneje je bila odsotnost normanskih najemodajalcev nadomeščena z novo kornijsko-normansko elito, vključno z učenjaki, kot je bil Richard Rufus Cornwallski (frančiškanski filozof in teolog). Te družine so sčasoma postale nov vladajoči razred Cornwalla (običajno so govorili normansko francoščino, bretonsko kornijščino, latinščino in sčasoma angleščino), mnogi so bili vpleteni v delovanje sistema Stannary Parliament (zakonodajne in pravne institucije v Cornwallu in Devonu na območju Dartmoorja v Angliji), grofij in sčasoma vojvodin.Payton (2004), chapter 5. Kornijščina se je še naprej govorila in razvila številne značilnosti ter postajala samostojen in drugačen jezik od bretonščine.
V elizabetinski dobi je bilo na zahodni obali Britanije veliko kornijskih piratov.
Krščanstvo v Cornwallu Veliko krajevnih imen v Cornwallu je povezanih s krščanskimi misijonarji, ki so prihajali iz Irske in Walesa v 5. stoletju našega štetja in običajno imenovani svetniki. Zgodovinskost nekaterih od teh misijonarjev je problematična. Zavetnik župnije Wendron, sveti Wendrona, je tak primer.
Sveti Piran, po katerem se imenuje Perranporth, velja za zavetnika Cornwalla. V zgodnjih normanskih obdobjih je bil verjetno zavetnik nadangel sveti Mihael, ki ga Anglikanska cerkev še vedno priznava kot zaščitnika Cornwalla.
Keltsko in anglosaško obdobje