Sladkorna bolezen, žargonsko tudi diabetes,https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5511744/diabetes?query=Diabetes&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 14. 4. 2023. je skupina presnovnih bolezni, pri katerih v daljšem časovnem obdobju prihaja do visoke ravni sladkorja v krvi. Simptomi visokega krvnega sladkorja so med drugim pogostejše uriniranje, povečana žeja in povečana lakota. Če se ne zdravi, lahko sladkorna bolezen povzroči številne zaplete. Akutni zapleti so med drugim diabetična ketoacidoza in diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom. Resni dolgoročni zapleti so med drugim bolezni srca in ožilja, kap, kronična odpoved ledvic, razjeda stopal in poškodbe oči.
Do sladkorne bolezni pride bodisi zato, ker trebušna slinavka ne proizvaja dovolj inzulina, bodisi zato, ker se telesne celice na proizvedeni inzulin ne odzivajo ustrezno. Obstajajo tri glavne vrste sladkorne bolezni: Sladkorna bolezen tipa 1 je posledica nezmožnosti trebušne slinavke, da bi ustvarjala dovolj inzulina. V preteklosti so to obliko bolezni imenovali »od inzulina odvisna sladkorna bolezen« (IDDM − insulin-dependent diabetes mellitus) ali »juvenilna sladkorna bolezen«. Vzrok zanjo ni znan. Sladkorna bolezen tipa 2 se začne z odpornostjo proti inzulinu, to je s stanjem, v katerem se celice na inzulin ne odzivajo pravilno. Med napredovanjem bolezni lahko tudi pride do pomanjkanja inzulina. Ta oblika je v preteklosti nosila naziv »od inzulina neodvisna sladkorna bolezen« (NIDDM − non insulin-dependent diabetes mellitus) ali »sladkorna bolezen v odrasli dobi« (ali »starostni diabetes«). Prvenstvena vzroka zanjo sta prekomerna telesna teža in premalo gibanja. Nosečnostna sladkorna bolezen je tretja glavna oblika bolezni; pojavlja se kot visoka raven krvnega sladkorja pri nosečnicah brez anamneze sladkorne bolezni.
Bolezen preprečujejo in zdravijo zdrava prehrana, telesna dejavnost, odpoved tobaku in skrb za normalno telesno težo. Za ljudi s to boleznijo je tudi pomembno, da se nadzoruje krvni tlak nadzor in pravilno neguje stopala. Za sladkorno bolezen tipa 1 so potrebne injekcije inzulina. Sladkorna bolezen tipa 2 se lahko zdravi z antidiabetičnimi zdravili, z inzulinom ali brez njega. Inzulin in nekatera peroralna zdravila lahko povzročijo nizko raven krvnega sladkorja. Shujševalna kirurgija je učinkovit ukrep pri debelih osebah, ki imajo sladkorno tipa 2. Nosečnostna sladkorna bolezen običajno po porodu izzveni.
Po ocenah iz leta 2014 je po vsem svetu bilo za sladkorno boleznijo bolnih 387 milijonov ljudi, približno 90 % jih je imelo sladkorno bolezen tipa 2. To predstavlja 8,3 % odraslega prebivalstva, z enako pogostnostjo pri ženskah in moških. Ocenjujejo, da je med 2012 in 2014 sladkorna bolezen bila vzrok za 1,5 do 4,9 milijonov smrti letno. Sladkorna bolezen pri posamezniku najmanj podvoji verjetnost za smrt. Pričakovati je, da bo leta 2035 število ljudi s sladkorno boleznijo doseglo do 592 milijonov. Svetovni gospodarski stroški sladkorne bolezni so v letu 2014 po oceni znašali na 612 milijard dolarjev. Leta 2012 je sladkorna bolezen Združene države Amerike stala 245 milijard dolarjev.
Znaki in simptomi
Klasični simptomi nezdravljene sladkorne bolezni so hujšanje, poliurija (povečano uriniranje), polidipsija (povečana žeja) in polifagija (povečana lakota). Simptomi se pri sladkorni bolezni tipa 1 lahko razvijejo hitro (v nekaj tednih ali mesecih), pri sladkorni bolezni tipa 2 pa se običajno javljajo počasneje in manj opazno, ali pa sploh ne.
Številni drugi znaki in simptomi lahko kažejo na začetek sladkorne bolezni, čeprav za bolezen niso značilni. Poleg zgoraj navedenih vključujejo zamegljen vid, glavobol, utrujenost, počasno celjenje ran in srbečo kožo. Dalj časa trajajoča visoka raven glukoze v krvi lahko povzroči vpijanje glukoze v očesno lečo, ki zaradi tega spremeni svojo obliko in povzroči spremembe v vidu. Številni kožni izpuščaji, ki se lahko pojavijo pri sladkorni bolezni, so znani pod skupnim imenom diabetični dermadromi.
Nujni primeri pri sladkorni bolezni Nizek krvni sladkor je pogost pri osebah s sladkorno boleznijo tipa 1 in tipa 2. Večina primerov je blagih in niso urgentne narave. Učinki so lahko vse od občutka nelagodja, potenja, tresavice in povečanega teka v blagih primerih do bolj resnih okoliščin, kot so na primer zmedenost, spremembe v vedenju, napadi, nezavest, in v hujših primerih (redko) trajna poškodba možganov in smrt. Blage primere lahko zdravi bolnik sam tako, da zaužije hrano ali pije tekočino z veliko sladkorja. Hudi primeri lahko povzročijo nezavest in jih je treba zdraviti z intravensko glukozo ali z injekcijo glukagona.
Ljudje (običajno pri sladkorni bolezni tipa 1) lahko doživljajo tudi epizode diabetične ketoacidoze, to je presnovne motnje, za katero so značilni slabost, bruhanje in bolečine v trebuhu, vonj po acetonu v izdihanem zraku, globoko dihanje, znano kot Kussmaulovo (acidotično) dihanje, in v hujših primerih zmanjšana stopnja zavesti.
Redka, vendar enako huda možnost je neketonično hiperosmolarno stanje, ki je pogostejše pri sladkorni bolezni tipa 2, v glavnem zaradi dehidracije.
Zapleti
Vse oblike sladkorne bolezni povečujejo tveganje za dolgoročne zaplete. Do njih običajno pride po mnogih letih (10-20), vendar je lahko prvi simptom pri ljudeh, ki do tega trenutka še niso vedeli za diagnozo.
Glavni dolgoročni zapleti se tičejo okvare žil. Sladkorna bolezen podvoji tveganje za kardiovaskularne bolezni in za okoli 75 % smrti pri diabetikih so vzrok bolezni koronarnih arterij. Druge "makrovaskularne" bolezni so kap in obolenja perifernega ožilja.
Do zapletov pri sladkorni bolezni pride zaradi poškodb v majhnih krvnih žilah, v prvi vrsti v očeh, ledvicah in živcih. Okvara oči, znano kot diabetična retinopatija, je posledica poškodbe krvnih žil v mrežnici očesa in lahko vodi do postopne izgube vida in slepote. Poškodbe ledvic, tako imenovana diabetična nefropatija, lahko povzroči brazgotinjenje tkiva, izgubo beljakovin prek seča in konec koncev kronično obolenje ledvic, ki včasih zahteva dializo ali ledvični presadek. Poškodba živcev v telesu, znana kot diabetična nevropatija, je najpogostejši zaplet pri sladkorni bolezni. Simptomi so lahko med drugim otrplost, mravljinčenje, bolečina, spremenjen občutek za bolečino, ki lahko vodi do poškodbe kože. Lahko pride do diabetičnega stopala (diabetične razjede na nogi), ki ga je težko zdraviti in ki včasih zahteva amputacijo. Dodatno povzroča proksimalna diabetična nevropatija boleče hiranje mišic in nemoč.
Obstaja povezava med kognitivnim primanjkljajem in sladkorno boleznijo. Bolniki s sladkorno boleznijo imajo 1,2 do 1,5-krat večjo hitrost upadanja kognitivne funkcije kot pa ljudje brez te bolezni.
Vzroki + Primerjava med sladkorno boleznijo tipa 1 in 2 Značilnost Sladkorna tipa 1 Sladkorna tipa 2 Nastop nenaden postopen Starost ob nastopu večinoma pri otrocih predvsem pri odraslih Postava vitka ali povprečna pogosta debelost Ketoacidoza običajna redka Avtoprotitelesa običajno prisotna odsotna Endogeni inzulin nizek ali odsoten normalen, znižan ali zvišan Konkordanca pri identičnih dvojčkih 50 % 90 % Razširjenost ~ 10 % ~ 90 %
Sladkorna bolezen je razvrščena v štiri širše kategorije: sladkorno bolezen tipa 1, sladkorno bolezen tipa 2, nosečnostno sladkorno bolezen in četrto skupino, imenovano »druge posebne vrste«, ki jih povzroča nekaj ducatov različnih vzrokov.
Tip 1
Za sladkorno bolezen tipa 1 je značilna izguba celic beta v Langerhansovih otočkih v trebušni slinavki, ki proizvajajo inzulin; brez njih pride do pomanjkanja inzulina. Ta tip je mogoče dodatno opredeliti kot imunsko ali idiopatsko sladkorno bolezen. Večina bolezni tipa 1 je v imunsko narave, pri katerih avtoimunski napad, ki ga povzročijo celice T, vodi do odmiranja beta celic in s tem do pomanjkanja inzulina. V Severni Ameriki in v Evropi je vzrok za približno 10 % primerov sladkorne bolezni. Večinoma so prizadeti ljudje sicer zdravi in imajo, ko pride do izbruha bolezni, zdravo telesno težo. Občutljivost in odzivnost na inzulin sta po navadi normalni, še posebej v zgodnjih fazah. Sladkorna bolezen tipa 1 lahko prizadene tako otroke kot tudi odrasle, vendar so jo tradicionalno imenovali "mladoletna sladkorna bolezen", ker je pri večini primerov te sladkorne bolezni šlo za otroke.
"Krhki" diabetes, znan tudi kot nestabilna ali labilna sladkorna bolezen, je izraz, ki opisuje dramatična in ponavljajoča se nihanja v ravni glukoze, do katerih lahko pri od inzulina odvisni sladkorni bolezni pogosto pride brez očitnega razloga. Ta izraz pa je brez biološke utemeljitve in naj bi se ne uporabljal. Sladkorno bolezen tipa 1 lahko še vedno spremljajo neredne in nepredvidljive visoke ravni sladkorja v krvi, pogosto s ketozo in včasih z resno nizko ravnijo krvnega sladkorja. Drugi zapleti so med drugim oslabljen regulatorni odgovor na nizek krvni sladkor, okužba, gastropareza (ki vodi v nenadzorovano vpijanje prehranskih ogljikovih hidratov) in endokrinopatije (npr. Addisonova bolezen). Za te pojave se misli, da se ne pojavljajo pogosteje kot pri enem do dveh odstotkih oseb s sladkorno boleznijo tipa 1.
Sladkorna bolezen tipa 1 je delno dedna, vpletenih je več genov, med njimi določeni genotipi HLA, za katere se ve, da vplivajo na tveganje za nastanek sladkorne bolezni. Pri genetsko dovzetnih ljudeh, lahko do nastopa diabetesa pride zaradi enega ali več okoljskih dejavnikov, kot so virusne okužbe ali prehrana. Obstajajo dokazi za povezavo med sladkorno boleznijo tipa 1 in coxsackie virusom B4. V nasprotju s tipom 2 izbruh sladkorne bolezni tipa 1 ni povezan z življenjskim slogom.
Tip 2
Za sladkorno bolezen tipa 2 je značilna odpornost proti inzulinu, ki se ji lahko pridruži zmanjšano izločanje inzulina. V pomanjkljivo odzivnost telesnih tkiv na inzulin naj bi bil vpleten receptor za inzulin. Vendar pa konkretne pomanjkljivosti niso znane. Primeri sladkorne bolezni zaradi znane napake so razvrščeni ločeno. Sladkorna bolezen tipa 2 je najpogostejša vrsta med njimi.
V zgodnji fazi tipa 2 prevladuje pri odstopanjih od normalnega stanja zmanjšana občutljivost na inzulin. V tem obdobju bolezni je mogoče hiperglikemijo zavreti z različnimi ukrepi in s pomočjo zdravil, ki izboljšujejo občutljivost na inzulin ali zmanjšujejo proizvodnjo glukoze v jetrih.
Vzrok za diabetes tipa 2 so predvsem dejavniki življenjskega sloga in genetika. Znani so številni dejavniki življenjskega sloga, ki so pomembni za razvoj sladkorne bolezni tipa 2, med drugim debelost (indeks telesne mase nad 30), pomanjkanje telesne dejavnosti, neustrezna prehrana, stres, in urbanizacija. Prekomerna telesna maščoba je povezana s 30 % primerov pri bolnikih kitajskega in japonskega porekla, 60-80 % primerov pri bolnikih z evropskim in afriškim ozadjem, in 100 % pri Pima Indijancih in prebivalcih pacifiških otokov. Bolniki, ki niso debeli, imajo pogosto visoko razmerje pas-boki.
Prehranski dejavniki tudi vplivajo na nevarnost za razvoj sladkorne bolezni tipa 2. Pretirana poraba s sladkorjem sladkanih pijač nevarnost povečuje. Vrsta maščob v prehrani je tudi pomembna. Nasičene maščobe in trans-maščobne kisline povečujejo, večkratno nenasičene in enkratno nenasičene pa zmanjšujejo tveganje. Zdi se, da uživanje velikih količin belega riža prav tako povečuje tveganje. Pomanjkanje gibanja je verjetno vzrok za 7 % primerov.
Nosečnostna sladkorna bolezen