Noj (znanstveno ime Struthio camelus) je ptič neletalec, ki izvira iz Afrike in je ena od dveh vrst reda nojevcev, ki obe spadata v družino nojev (Struthionidae) ter rodu Struthio. Prepoznaven je po dolgem vratu in nogam ter sposobnosti teka s hitrostjo okrog 65 km/h. Noji so največja danes živeča vrsta ptic in jih gojijo po vsem svetu. Znanstveno ime za noja izvira iz grške besede za »kameljega vrabca«, in sicer zaradi njegovega dolgega vratu.
Opis Noji navadno tehtajo med 100 in 130 kg, nekateri samci pa so dosegli celo težo do 155 kg.
Navadni noj je najvišja in najtežja živa ptica. Samci merijo od 2,1 do 2,75 m v višino in tehtajo med 100 in 130 kg. Samice so visoke 1,75 do 1,9 m in tehtajo 90 do 120 kg.Del Hoyo, Josep, et al. Handbook of the birds of the world. Vol. 1. No. 8. Barcelona: Lynx edicions, 1992. Izjemni samci (pri nominalni podvrsti) lahko tehtajo do 156,8 kg, medtem ko nekateri primerki v Južni Afriki tehtajo le 59,5 do 81,3 kg.Urban, Emil K. "Roberts Birds of Southern Africa." (2007): 1104-1106. Mladiči so ob izvalitvi rumenkasto rjavi s temnimi pikami. Po treh mesecih začnejo dobivati mladostno perje, ki se postopoma menja v perje, ki jih imajo odrasle ptice. Pri 4–5 mesecih dosegajp že približno polovico višine odraslih. Po enem letu dosežejo odraslo višino, končno telesno težo pa šele pri 18 mesecih.
Perje odraslih samcev je večinoma črno, s belimi letalnimi peresi in belim repom. Pri eni podvrsti je rep rumenkast. Samice in mladi samci so obarvani sivorjavo in belo. Glava in vrat obeh spolov sta skoraj gola, pokrita le s tanko plastjo puha. Koža na vratu in stegnih samice je rožnato siva, pri samcih pa je lahko siva ali rožnata, odvisno od podvrste.
Dolgi vrat in noge omogočajo, da imajo noji glavo dvignjeno do 2,8 metra nad tlemi. Njihove oči so velike približno 5 cm v premeru in so največje med vsemi kopenskimi vretenčarji, kar jim omogoča, da na veliki razdalji lahko opazijo plenilca. Oči so od zgoraj zaščitene pred sončno svetlobo. Glava in kljun pa sta glede na velikost telesa razmeroma majhna, saj kljun meri le 12 do 14,3 cm.
Barva kože pri navadnih nojih je odvisna od podvrste, pri nekaterih je svetlo ali temno siva, pri drugih pa rožnata ali celo rdečkasta. Močne noge so brez perja, na spodnjem delu (tarsus) pa pokrite z luskami: pri samcih so rdeče, pri samicah pa črne. Noj ima na vsaki nogi samo dva prsta (večina ptic ima štiri). Na večjem notranjem prstu je krempelj, ki spominja na kopito, medtem ko zunanji prst kremplja nima. Manjše število prstov je prilagoditev, ki pomaga pri teku. Navadni noj lahko doseže hitrost več kot 70 km/h in v enem koraku premeri 3 do 5 metrov.San Diego Zoo's Animal Bytes: Ostrich . Sandiegozoo.org. Retrieved on 21 August 2012. Krila imajo razpon približno 2 metra, dolžina samega krila pa meri okoli 90 cm, kar je primerljivo z največjimi pticami, ki še lahko letijo.
Zato je njihovo perje mehko in puhasto ter predvsem služi kot toplotna izolacija. Prenašajo lahko velike temperaturne razlike. V njihovem habitatu lahko temperatura variiara med dnevom in nočjo do . Deloma temperaturo lahko sami uravnavajo: s krili pokrivajo gole dele nog in bokov, da zadržijo toploto, ali jih pustijo odkrite, da odvajajo toploto. Krila delujejo tudi kot stabilizatorji pri teku, omogočajo lažje obračanje in zaviranje. Noji imajo 50–60 repnih peres, na krilih pa 16 primarnih, 4 krilca (aluli) in 20–23 sekundarnih peres.
Prsnica navadnega noja je ploščata in nima grebena, na katerega se pri letalnih pticah pripenjajo mišice za letenje. Kljun je ploščat, širok in zaobljen na koncu. Tako kot vsi pletokljuni (ratiti) noj nima golše in žolčnika. Slepo črevo meri približno 71 cm. Za razliko od drugih ptic noj izloča urin in iztrebke ločeno. Noji imajo tudi posebne medenične kosti, ki so zraščene in podpirajo prebavila. Samci imajo spolni organ, dolg približno 20 cm, ki ga večina drugih ptic nima.
Razširjenost Včasih so navadni noji živeli skoraj po vsej Afriki – severno in južno od Sahare, v Vzhodni Afriki, južno od pasu deževnih gozdov in tudi v velikem delu Male Azije. Danes živijo predvsem v savanah in v Sahelu (tako severno kot južno od ekvatorialnega gozda). V jugozahodni Afriki naseljujejo polpuščave in prave puščave. V Avstraliji so gojeni noji pobegnili in ustvarili divje populacije.Ostriches in Australia – and near my home. trevorsbirding.com (13 September 2007) Arabski noj z Bližnjega in Srednjega vzhoda je bil do sredine 20. stoletja zaradi lova iztrebljen. Poskusi, da bi v Izraelu znova naselili navadne noje, niso uspeli. Občasno so jih opazili tudi na Dahlaškem otočju v Rdečem morju, blizu Eritreje.
Sistematika Tradicionalno so v red nojevcev uvrščali še emuje, nanduje in skoraj vse druge staročeljustnice, vendar so molekularne študije razkrile, da je taka skupina parafiletska v odnosu do dolgonogih kur, prej obravnavanih kot samostojen red, zato tudi ostale skupine zdaj obravnavamo kot samostojne.
Podvrste Ločimo jih v štiri podvrste:
S. c. australis v Južni Afriki; južnoafriški noj S. c. camelus v Severni Afriki; včasih ga imenujejo severnoafriški noj ali rdečevrati noj. Je najbolj razširjena podvrsta in živi na območju od Etiopije in Sudana po vsem Sahelu do Senegala in Mavretanije na zahodu in vsaj v preteklosti severno do Egipta in južnega Maroka. S. c. massaicus v Vzhodni Afriki, včasih ga imenujejo masajski noj. V obdobju parjenja se vrat in stegna samca obarvajo rožnato-oranžno. Skoraj v celoti živijo v Keniji, Tanzaniji in južnih delih Somalije. S. c. syriacus na Srednjem vzhodu, včasih ga imenujejo arabski noj ali srednjevzhodni noj je bila v preteklosti zelo razširjena podvrsta na območju Arabskega polotoka, Sirije in Iraka.
Mednje so včasih uvrščali tudi somalskega noja (S. molybdophanes) iz Somalije, Etiopije in Kenije, ki pa je zdaj prepoznana kot samostojna vrsta. Križanje tega s severnoafriškim nojem preprečuje Veliki tektonski jarek, križanje v večjem obsegu z masajskim nojem, ki se je razvil jugozahodno od območja njegove razširjenosti, pa je očitno preprečila ekološka ločitev, saj se somalski noj najbolje počuti v grmičevju, kjer išče hrano po rastlinju srednje višine, masajski noj pa je tako kot tudi druge podvrste pašni ptič odprtih savan in habitata miombo.
Populacijo nojev iz Río de Oro so nekoč ločevali kot Struthio camelus spatzi, ker so bile pore njihovih jajčnih lupin kapljičaste oblike, ker pa je ta znak precej variabilen in med temi ptiči in sosednjimi populacijami S. c. camelus ni drugih razlik, je danes nimamo več za samostojno podvrsto. Ta populacija je v drugi polovici 20. stoletja izginila. Poleg tega so v 19. stoletju poročali o majhnih nojih iz Severne Afrike. Imenovali so jih Levaillantov noj (Struthio bidactylus), vendar ostajajo hipotetična oblika brez materialnih dokazov.
Noji in ljudje thumb|200px|MacMahonska grofica (levo) s klobukom, ki ga krasijo nojeva peresa V preteklosti so noje lovili in gojili predvsem zaradi njihovega perja, ki je bilo zelo priljubljeno za krašenje modnih oblačil (npr. klobukov v 19. stoletju). Cenili so tudi kože, iz katerih so strojili usnje. V 18. stoletju so jih zato skoraj iztrebili. Farmska vzreja se je začela šele v 19. stoletju. Tržišče perja je po prvi svetovni vojni propadlo, komercialna vzreja zaradi perja in pozneje zaradi kože pa se je spet okrepila v 70. letih 20. stoletja.
Arabske noje na Bližnjem in Srednjem vzhodu so do sredine 20. stoletja z lovom iztrebili.
Ekonomska uporaba Danes noje gojijo po vsem svetu, celo v hladnem podnebju Švedske in Finske. Dobro se obnesejo v podnebju med 30 in −30 °C in jih gojijo v čez 50 državah, še vedno pa jih največ najdemo v Južni Afriki. Predvsem jih gojijo zaradi usnja. Ker je zanje značilno tudi najboljše razmerje med težo krme in težo živali (3,5:1, pri govedu pa 6:1), je privlačna tudi vzreja zaradi mesa. Uporabni stranski produkti pa so tudi jajca, drobovina in perje.
Noji naj bi imeli najmočnejše komercialno dostopno usnje. Meso nojev ima podoben okus kot pusta govedina. Vsebuje le malo maščobe in holesterola, bogato pa je s kalcijem, proteini in železom.
Napadi V naravi se noji običajno izogibajo ljudem, saj jih vidijo kot potencialne plenilce. Če se jim človek približa, večinoma zbežijo. Vendar pa so lahko zelo agresivni, kadar se počutijo ogrožene, zlasti če branijo svoje ozemlje ali mladiče. Udomačeni noji imajo enake nagone in lahko napadejo, kadar so pod stresom. Napadajo z močnimi brcami, pri katerih uporabijo dolge kremplje, človeka lahko hudo poškodujejo ali celo usmrtijo z enim samim udarcem. V Južni Afriki, v okolici Oudtshoorna, kjer je veliko nojevih farm, pride vsako leto do 2-3 napadov s hudimi posledicami ali smrtjo. Zaradi tega velja navadni noj za najnevarnejšo ptico na svetu.
Galerija
Opombe
Sklici
Zunanje povezave
Animal Diversity Web Bird Families of the World Ostrich videos on the Internet Bird Collection WOC 2006 - XIII World Ostrich Congress
Kategorija:Domače živali Kategorija:Ptiči neletalci Kategorija:Perutnina Kategorija:Noji Kategorija:Ptiči Afrike Kategorija:Taksoni, opisani leta 1758