Pegasta sova (znanstveno ime Tyto alba) je najbolj razširjena med vsemi sovami in živi na vseh celinah razen na Antarktiki.
Velika je od 29–44 cm. Ima svetel, srčast obraz s temnimi očmi, z belim perjem pokrite noge in kratek rep. Prostore za gnezdenje si izbira na podstrešjih, v duplih in gnezdilnicah. Na leto ima 1–2 legli s 4–7 jajci. Samica vali sama. Mladiče hrani samica s plenom, ki ji ga prinese samec. Hrani se z malimi sesalci, pticami in žuželkami. Mlade sove so sposobne leteti po 60 dneh, a se še vedno zadržujejo v bližini kraja izvalitve. Rade imajo toplo klimo z milimi zimami. Živijo v cerkvenih zvonikih, skednjih in propadajočih stavbah blizu travnikov, kjer je veliko malih sesalcev s katerimi se hrani.
Ogroženost Ogroža jo spremenjen način poljedelstva, saj imajo tako na voljo vse manj hrane. Ogroža jo tudi adaptacija starejših objektov in cerkva, kar povzroča pomanjkanje primernih gnezdišč. V Sloveniji ima pegasta sova status redko razširjene gnezdilke, tu gnezdi od 50 do 150 parov. thumb|center|Pegasta sova v Predjami, avgust 2015 Razširjenost
Njeno območje razširjenosti zajema vso Evropo (razen Fenoskandije in Malte) večji del Afrike (razen Sahare) ter jugozahodno Azijo vse do zahodnega Irana.
V celinski Evropi so selitvene razdalje večje, znašajo med 50 in 100 km, v izjemnih primerih pa tudi do 1.500 km - tako so obročkane ptice z Nizozemske pristale v Španiji in celo v Ukrajini. Na afriški celini so zabeleženi preleti do 1.000 km od Senegambije do Sierre Leone ter do 579 km znotraj Južne Afrike.
Trenutno je sprejetih deset geografskih podvrst: Podvrste Opis Območje razširjenosti Sinonimi T. a. alba (Scopoli, 1769) Zgornja stran siva in svetlo rjava; spodnja stran bela, z malo črnimi pegami ali brez njih. Samci so pogosto popolnoma brez peg. Zahodna Evropa od Britanskega otočja do Iberskega polotoka in Magrebs, ter vzdolž obalnih regij Sredozemlja do severozahodne Turčije na severu in Nila na jugu (do severovzhodnega Sudana). Prisotna tudi v gorovju gorovju Aïr v Sahari Nigra, na Balearih in Siciliji in zahodnih Kanarskih otokih (El Hierro, La Gomera, La Palma, Gran Canaria in Tenerife). Križa se z T. a. guttata od Balkana do Madžarske in vzdolž Rena ter spodnje Meuse, ter s T. a. poensis ob meji Egipt-Sudan. Navadna pegasta sova; vključuje T. a. hostilis, T. a. kirchhoffi, T. a. kleinschmidti in T. a. pusillus. Afriške populacije lahko pripadajo tudi T. a. erlangeri. T. a. guttata (C. L. Brehm, 1831) Zgornja stran bolj siva kot pri T. a. alba. Spodnja stran rjavkasta do rdečkasta, z več temnimi pikami (več kot pri T. a. alba). Obraz belkast. Samice so spodaj običajno bolj rdečkaste kot samci.. Srednja Evropa severno od Alp, od Rena do Latvije, Litve in Ukrajine, južno do Romumije, severovzhodna Grčija in južni Balkan. Križa se z T. a. alba na zahodni meji območja. Vključuje T. a. rhenana. T. a. ernesti (Kleinschmidt, 1901) Podobna T. a. alba; prsni del vedno povsem bel in brez peg. Endemit Korzike in Sardinije v Sredozemlju. T. a. erlangeri (W. L. Sclater, 1921) Podobna T. a. ernesti; zgornja stran svetlejša in bolj rumenkasta. Kreta in južni Egejski otoki do Cipra; Bližnji in Srednji vzhod z obalami Arabskega polotoka, južno do Sinaja in vzhodno do jugozahodnega Iranskega višavja. Lahko vključuje Afriške populacije dodeljene T. a. alba. T. a. schmitzi (E. Hartert, 1900) Majhna. Podobna T. a. guttata, vendar prsni del svetlo rjavkast. Endemit Madeire in otoka Porto Santo v vzhodnem Atlantiku. T. a. gracilirostris (E. Hartert, 1905) Majhna. Podobna T. a. schmitzi vendar temnejša prsa, podobna T. a. guttata. Obraz svetlo rjavkast. Endemit vzhodnih Kanarskih otokov (arhipelag Chinijo, Fuerteventura, Lanzarote; verjetno nekdaj tudi na Lobosu). Kanarska pegasta sova T. a. detorta (E. Hartert, 1913) Podobna T. a. guttata, a manj rdečkasta. Obraz rjavkast. Endemit Zelenortskih otokov. Zelenortska pegasta sova; včasih obravnavana kot samostojna vrsta T. a. poensis (Fraser, 1842) Zgornja stran zlato rjava in siva z izrazitim vzorcem; spodnja stran svetlo rjavkasta z veliko pikami. Obraz bel. Opisali so jo na otoku Bioko v Gvinejskem zalivu, ampak vključuje vse podsaharske populacije T. a. affinis (Blyth, 1862). T. a. thomensis (Hartlaub, 1852) Manjša; zgornja stran temno rjavkasto siva z izrazitim vzorcem, vključno z svetlejšimi rjavimi progami na letalnih in repnih peresih. Spodnja stran zlato rjava s številnimi pegami. Obraz rjavkast. Endemit otoka São Tomé. Poročila o prisotnosti na Príncipu so napačna. São Toméjska pegasta sova; včasih obravnavana kot samostojna vrsta. T. a. hypermetra Grote, 1928 Podobna T. a. poensis, vendar v povprečju svetlejša. Upperparts very grey. Zgornja stran zelo siva, spodnja svetlo rjavkasta z veliko pikami. Obraz bel. Komori in Madagaskar
Sklici
Bibliografija
Kategorija:Tyto Kategorija:Taksoni, opisani leta 1769 Kategorija:Ptiči Afrike Kategorija:Ptiči Azije Kategorija:Ptiči Evrope Kategorija:Ptiči Slovenije