Nursultan Abiševič Nazarbajev (kaz. Нұрсұлтан Әбішұлы Назарбаев), kazahstanski politik, * 6. julij 1940.
Nazarbajev je kazahstanski politik in ima trenutno dosmrtno funkcijo vodje Varnostnega sveta Kazahstana, pred tem pa je bil prvi predsednik Kazahstana (od 24. aprila 1990 do svojega odstopa 19. marca 2019). V njegovo čast je kazahstanski parlament sprejel sklep, s katerim so glavno mesto Astano preimenovali v Nursultan.
Zgodnje življenje in kariera Nursultan Nazarbajev se je rodil v Čemolganu, vasi blizu Almatija, ko je bil Kazahstan ena od republik Sovjetske zveze, staršema Äbişu Nazarbajevu (1903–1970) in Äljan Nazarbajevi (1910–1978). Njegov oče Äbish je bil reven delavec, ki je delal za bogato lokalno družino, dokler sovjetska oblast v 1930-ih med Stalinovo kolektivizacijsko politiko ni zasegla družinske kmetijske zemlje. Po tem je oče družino odpeljal v gore, da bi živeli nomadsko življenje. Verska tradicija njegove družine je bila sunitski islam.[potreben citat]
Äbiş se je izognil obveznemu služenju vojaškega roka zaradi usahnjene roke, ki jo je utrpel pri gašenju požara. Ob koncu druge svetovne vojne se je družina vrnila v vas Čemolgan, kjer je Nazarbajev leta 1948 začel obiskovati šolo in se učiti ruščine; medtem ko je živel pri očetovi strani, saj njegovi starši kratek čas niso imeli stanovanja v kraju. Nazarbajev se je kasneje sam odločil, da se naselijo v zgornjem delu Čemolgana, kjer so živeli večinoma etnični Rusi, da bi obvladal ruščino med komunikacijo z njimi. Kljub dobremu šolskemu uspehu so bili Nazarbajevi do 10. razreda zaradi pomanjkanja učencev vsi razredi v istem razredu odpovedani, zato so ga leta 1957 poslali v internat po imenu Abaj Kunanbajjuli v Kaskelenu. V tem času je Nazarbajev oče, Äbiş, želel ustvariti ugodne pogoje za sina za študij in življenje ter se morebiti izogniti slabemu vplivu vrstnikov, tako da je za Nazarbajeva najel stanovanje v vasi.
Po končani šoli je Nazarbajev prejel enoletno vladno štipendijo v jeklarski tovarni Karaganda v Temirtauu. Prav tako se je nekaj časa usposabljal v jeklarni v Dniprodzeržinsku, zato je bil odsoten iz Temirtaua, ko so tam izbruhnili nemiri zaradi delovnih pogojev. Pri 20 letih je zaslužil relativno dobro plačo z opravljanjem »neverjetno težkih in nevarnih del« v plavžu. Od tam se je Nazarbajev 25. avgusta 1962 poročil s Saro Nazarbajevo, ki je bila dispečerka v isti jeklarni, kjer je delal tudi sam. Skupaj sta sčasoma imela tri hčere: Darigo, Dinaro in Alijo, rojene leta 1963, 1968 oziroma 1980.
15. novembra 1962 se je Nazarbajev pridružil komunistični partiji in postal pomemben član Mlade komunistične zveze (Komsomol) in redno zaposlen v stranki, medtem ko je obiskoval Politehnični inštitut Karaganda. Leta 1972 je bil imenovan za sekretarja Komunističnega partijskega komiteja Karagandinskega metalurškega kombinata, štiri leta pozneje pa je postal drugi sekretar Karagandinskega regionalnega partijskega komiteja.
V svoji vlogi birokrata se je Nazarbajev ukvarjal s pravnimi dokumenti, logističnimi težavami in industrijskimi spori ter se srečeval z delavci, da bi reševali posamezna vprašanja. Kasneje je zapisal, da je »centralna dodelitev kapitalskih naložb in razdelitev sredstev« pomenila, da je bila infrastruktura slaba, delavci demoralizirani in preobremenjeni, centralno določeni cilji pa nerealni; težave jeklarne je videl kot mikrokozmos težav Sovjetske zveze kot celote.
Vzpon na oblast
Leta 1984 je Nazarbajev pri 43 letih postal predsednik vlade Kazahstana (predsednik Sveta ministrov), najmlajši nosilec funkcije v Sovjetski zvezi, pod vodstvom Dinmukhameda Kunaeva, prvega sekretarja Komunistične partije Kazahstana. V tem obdobju se je pod vodstvom Mihaila Gorbačova počasi začela izvajati politika perestrojke, medtem ko je Nazarbajev sam veljal za bolj izkušenega oblikovalca politik, saj so se njegova stališča in pogledi oblikovali že med Hruščovsko odjugo in sovjetsko gospodarsko reformo leta 1965. Kazahstan je bil takrat obravnavan kot zaostala republika znotraj Sovjetske zveze, katere industrija je bila močno odvisna od bogatih surovin, zlasti v rudarskem sektorju in je bil prisiljen uvažati potrošniško blago iz drugih sovjetskih republik. Soočal se je s težavami, zlasti na podeželju, s potrebo po popravilih državnih kmetij, pa tudi s stanovanji za kmete, ter s pomanjkanjem razpoložljivih vrtcev za podeželske otroke, o čemer je Nazarbajev med svojim mandatom opozarjal, kar je po poročanjih naletelo na nesoglasja med vodstvom republike.
Nazarbajev je bil razočaran nad težavami v Kazahstanski SSR in je na 16. zasedanju Komunistične partije Kazahstana januarja 1986 kritiziral Askarja Kunajeva, predsednika Akademije znanosti, ker ni reformiral svojega oddelka. Dinmuhamed, Nazarbajev šef in Askarjev brat, se je počutil globoko razžaljenega in izdanega. Kunajev je odšel v Moskvo in zahteval Nazarbajevo razrešitev, medtem ko so Nazarbajevi podporniki zagovarjali Kunajevo razrešitev in Nazarbajevo napredovanje.
Kunajeva so leta 1986 odstavili, nadomestil pa ga je Gennady Kolbin, etnični Rus, ki je kljub svojemu položaju v Kazahstanu imel malo oblasti. Nazarbajev je bil 22. junija 1989 imenovan za vodjo stranke in najvišji položaj (prvi sekretar Komunistične partije), šele drugi Kazahstanec (po Kunajevu) na tem položaju. Bil je predsednik Vrhovnega sovjeta (vodja države) od 22. februarja do 24. aprila 1990.
24. aprila 1990 je bil Nazarbajev izvoljen za prvega predsednika Kazahstana s strani Vrhovnega sovjeta. Podprl je ruskega predsednika Borisa Jelcina proti poskusu državnega udara avgusta 1991, ki so ga izvedli sovjetski trdolinijci. Nazarbajev je bil dovolj blizu sovjetskemu generalnemu sekretarju Mihailu Gorbačovu, da ga je Gorbačov obravnaval za mesto podpredsednika Sovjetske zveze; vendar je Nazarbajev ponudbo zavrnil. Vendar so se 29. julija Gorbačov, Jelcin in Nazarbajev pogovorili in sklenili, da bo Nazarbajev po podpisu Nove zvezne pogodbe zamenjal Valentina Pavlova na mestu predsednika vlade Sovjetske zveze.
Sovjetska zveza je po neuspelem državnem udaru začela razpadati, čeprav je bil Nazarbajev zelo zaskrbljen za ohranjanje tesnih gospodarskih vezi med Kazahstanom in Rusijo. Na prvih predsedniških volitvah v državi, ki so bile 1. decembra, se je na glasovnici pojavil sam in osvojil 95 % glasov. 16. decembra je Nazarbajev podpisal ustavni zakon »O državni neodvisnosti Republike Kazahstan«, ki ga je prej istega dne sprejel Vrhovni sovjet, s čimer je Kazahstan formalno postal suverena država in postal zadnja sovjetska republika, ki je razglasila neodvisnost. Pet dni pozneje se je 21. decembra pridružil drugim voditeljem pri podpisu Almaatškega protokola, s katerim je Kazahstan postal del Skupnosti neodvisnih držav.
Predsedniška funkcija Nazarbajev je kot prvi sekretar komunistične partije postal vodja Kazahstana že leta 1989, ko je bil Kazahstan še del Sovjetske zveze. Po razglasitvi neodvisnosti pa je bil izvoljen kot prvi predsednik države. Z veliko večino je bil nato štirikrat izvoljen za predsednika države na volitvah, ki jih mednarodni opazovalci niso nikoli priznali kot svobodne in demokratične. Aprila 2015 je Nazarbajev na volitvah zmagal s skoraj 98 % glasov.
Sodi med voditelje nekraljevskega porekla z najdaljšim stažem službovanja na svetu, ki je Kazahstanu predsedoval skoraj tri desetletja. Dobil je naziv voditelj naroda (elbasi). Nazarbajeva je več organizacij za človekove pravice obtožilo kršitve človekovih pravic in vodenja avtoritarnega režima. Leta 2010 je napovedal reforme za spodbuditev večstrankarskega sistema.
Januarja 2017 je Nazarbajev predlagal ustavne reforme, ki bi pooblastila delno prenesel na parlament Kazahstana. Parlament je 5. marca 2017 odobril več sprememb ustave, s katerimi predsedniku ni več mogoče razveljaviti parlamentarnih izglasovanj nezaupnice, hkrati pa je zakonodajni veji oblasti podelil možnost oblikovanja vladnega kabineta ter izvajanja državnih programov in politik. Nazarbajev je to potezo videl kot način za zagotovitev možnosti mirnega prenosa oblasti.
Nazarbajev se je skupaj s sedemnajstimi voditelji držav in vlad z vsega sveta, med katerimi so bili španski kralj Felipe VI. in voditelji držav članic Šanghajske organizacije za sodelovanje, vključno z Rusijo, Kitajsko, Kazahstanom, Kirgizistanom, Uzbekistanom, Tadžikistanom, Pakistanom in Indijo, udeležil otvoritvene slovesnosti Expo 2017, ki je potekala v Astani. Ocenjenih 3,86 milijona ljudi je obiskalo lokacijo, Nazarbajev pa je na zaključni slovesnosti 10. septembra 2017 to označil za »najbolj briljantne dosežke Kazahstana od njegove neodvisnosti«.
Po odstopu s predsedniške funkcije sličica| Nazarbajev (tretji z leve) z Vladimirjem Putinom na paradi "Dan zmage" v Moskvi 2019 Zaradi svojega »zgodovinskega poslanstva« je dobil dosmrtno pravico, da daje predloge o oblikovanju države, notranji in zunanji politiki ter nacionalni varnosti. Poleg tega morajo organi in institucije kazahstanske države njegove predloge upoštevati.
Kot je poročal The Economist, kljub svojemu odstopu še vedno ostaja v ozadju vodenja države. The Moscow Times je njegov odstop ocenil kot poskus, da bi ostarel na čelu države in bi se izognil manj prijetni usodi drugih avtoritarnih vladarjev. V mesecu po svojem odstopu se je srečal z južnokorejskim predsednikom Moon Jae-inom in madžarskim premierjem Viktorjem Orbánom, ko sta obiskala Kazahstan. Njuna srečanja z Nazarbajevom so potekala ločeno od srečanj s predsednikom Tokajevom, ki je bil de jure vodja države. Dva dni po svojem odhodu s funkcije se je udeležil praznovanj Nauruza, kjer ga je pozdravilo civilno prebivalstvo. Glede nastanitve kot prvega predsednika je znano, da je bil njegov osebni urad (danes znan kot Kokorda) iz predsedniške palače preseljen na drugo lokacijo v glavnem mestu.
Obtožbe o korupciji
Med Nazarbajevim predsedovanjem je bilo proti Nazarbajevu in njegovemu krogu usmerjenih vse več obtožb o korupciji in favoriziranju. Kritiki so trdili, da je vlada države postala podobna klanovskemu sistemu.
Po poročanju The New Yorkerja so švicarski bančni uradniki leta 1999 odkrili 85 milijonov dolarjev na računu, ki je očitno pripadal Nazarbajevu; denar, namenjen kazahstanski blagajni, je bil delno nakazan prek računov, povezanih z Jamesom Giffenom. Nazadnje je Nazarbajev uspešno prisilil v sprejetje parlamentarnega zakona, ki mu je podelil imuniteto in še enega, namenjenega legalizaciji pranja denarja, kar je kritike še bolj razjezilo. Ko je kazahstanski opozicijski časopis Respublika leta 2002 poročal, da je Nazarbajev sredi 1990-ih na skrivaj skril milijardo dolarjev državnih prihodkov od nafte na švicarskih bančnih računih, so pred pisarnami časopisa pustili obglavljeno truplo psa z opozorilom Naslednjič ne bo; pasja glava se je kasneje znašla pred stanovanjem urednice Irine Petrušove z opozorilom To ni bilo zadnjič. Časopis so prav tako zažgali z zažigalnimi bombami.
Maja 2007 je kazahstanski parlament odobril ustavni amandma, ki bi Nazarbajevu omogočil, da se poteguje za ponovno izvolitev kolikokrat želi. Ta sprememba velja posebej in samo za Nazarbajeva, saj določa, da prvi predsednik ne bo imel omejitev glede tega, kolikokrat se lahko poteguje za funkcijo, naslednji predsedniki pa bodo omejeni na petletni mandat.
Do leta 2015 Kazahstan še ni imel volitev, ki bi izpolnjevale mednarodne standarde.
Maja 2018 je kazahstanski parlament sprejel ustavno spremembo, ki Nazarbajevu omogoča, da dosmrtno opravlja funkcijo predsednika Varnostnega sveta. Te reforme, ki jih je ustavni svet odobril 28. junija, so razširile tudi pristojnosti Varnostnega sveta in mu podelile status ustavnega organa. V amandmaju je navedeno, da so »odločitve varnostnega sveta in predsednika varnostnega sveta obvezne in jih morajo državni organi, organizacije in uradniki Republike Kazahstan strogo izvajati.«