Sigismund Schlomo Freud, bolje znan kot Sigmund Freud [zígmund- frôjd-], avstrijski nevrolog in psiholog judovskega rodu, 6. maj 1856, Příbor (), Moravska, Češka (tedaj Avstrijsko cesarstvo), † 23. september 1939, London, Anglija.
Je utemeljitelj psihoanalitične šole v psihologiji, ki uči, da podzavestni motivi naše duševnosti vplivajo na številne oblike našega vedenja. Zanimal se je za hipnozo v smislu sredstva pomoči duševnim bolnikom. Kasneje je hipnozo opustil in jo v procesu zdravljenja nadomestil s prostimi asociacijami in analizo sanj, kar danes imenujemo »zdravljenje s pogovorom«. Ta dva postopka sta postala jedrni del psihoanalize. Z razvojem psihoanalize je dosegel svetoven uspeh in tako postal eden najpomembnejših mislecev 20. stoletja.
Življenje Rojen je bil 6. maja 1856 v Příborju (današnja Češka, tedaj Avstrijsko cesarstvo) v judovski družini. Pri enaindvajsetih se je preimenoval v »Sigmund«. Čeprav je bil prvorojenec in je imel tri brate ter pet sester, je imel tudi starejše polbrate iz očetovega prejšnjega zakona. Leta 1865 je Freud začel obiskovati Leopoldstädter Kommunal-Realgymnasium, ugledno srednjo šolo. Bil je zelo priden in nadarjen učenec. Šest let od osmih je bil najboljši učenec v razredu. Leta 1873 je z odliko in pohvalo opravil maturo.
Študiral je od 1873 na 1881 na Dunajski univerzi. Sprva je želel študirati pravo, ampak se je nato priključil medicinski fakulteti, kjer je študiral filozofijo pri Franzu Brentanu, psihologijo pri Ernestu Brücku in zoologijo pri Carlu Clausu. Leta 1881 je diplomiral in postal doktor medicine.
O njegovem zgodnjem delu in življenju je znano zelo malo, saj je kar dvakrat uničil svoje papirje, leta 1885 in 1907.
Leta 1886 se je poročil z Martho Bernays, s katero sta imela šest otrok: Mathilde (1887–1978) Jean-Martin (1889–1967) Oliver (1891–1969) Ernst (Ernst Ludwig) (1892–1970) Sophie (1893–1920) Anna (1895–1982).
right|thumb|250px|Skupinska fotografija pred Clark University. Spredaj: Sigmund Freud, Granville Stanley Hall, C. G. Jung; zadaj: Abraham A. Brill, Ernest Jones, Sandor Ferenczi.
Leta 1930 je v Frankfurtu prejel Goethejevo nagrado za delo na področju psihologije. Istega leta mu je pri petindevetdesetih umrla mati. Po "Machtergreifung" nacistov v Nemčiji so po maju 1933 tudi Freudova dela začeli metati na ogenj. Leto kasneje se je avstrijska demokracija sprevrgla v klerofašistično stanovsko državo. Freud se zgleda nevarnosti, ki mu je grozila, ni dovolj zavedal. MIslil je najprej, da je reakcionarni katolicizem v Avstriji zaenkrat najboljša zaščita pred nacisti. Ker se ni zavedel resnosti položaja, je za nadaljnji obstoj psihoanalize v Nemčiji privolil v vsemogoče organizacijske kompromise z nacisti.
V tem času se je izostril konflikt s – takrat – komunistično usmerjenim Wilhelmom Reichom, njegovim dotlej cenjenim učencem, ki je 1930 stopil v KPD in z govori in spisi agitiral proti nacizmu. Freud je dal Reicha leta 1934 izključiti iz Mednarodne zveze psihoanalitikov. Vprašanje, ali je šlo, kot nekateri zgodovinarji menijo, za žrtev kmeta, ki naj bi pomirila naciste ali vseeno v prvi vrsti za »znanstvene razloge«, kot je Fred sam izjavil – in to le v zasebnem pismu - ostaja odprto
Po invaziji nemške vojske v Avstrijo je 12. marca 1938 Gestapo zaslišal njegovo hčer Anno Freud. Za vsak primer je od družinskega zdravnika Maxa Schurja dobila kapsulo veronala. Ko se je Anna vseeno srečno vrnila domov, se je njen oče končno zavedel, da je čas, da državo zapustijo. Vplivni privrženci, kot sta bila njegov poznejši življenjepisec Ernest Jones in njegova pacientka in učenka Marie Bonaparte, so poskrbeli za diplomatski pritisk s strani Velike Britanije in Združenih držav Amerike, tako da se je Freud z večino svojih družinskih članov, po plačilu »Davka za beg iz rajha«, ki ga je založila Marie Bonaparte, lahko izselil.
Freud je znesek kasneje iz Londona povrnil. Za dovoljenje, da se lahko izseli, je Freud podpisal naslednjo izjavo: »Rade volje potrjujem, da do današnjega dne, 4. junija 1938 ni prišlo do nikakršnega nadlegovanja moje osebe ali moje družine. Organi in uradniki strank so z menoj in s člani moje družine ves čas postopali korektno in obzirno Proslula anekdota, v katero se danes dvomi pravi, da naj bi izjavo na roko dopolnil:»Gestapo lahko samo priporočim«. 4. junija 1938 je Freud s svojo družino prek Pariza emigriral v London, kjer se je vselil v hišo 20 Maresfield Gardens Hampsteadu. Anna Freud je začela v Londonu izdajala zbrana dela; John Rodker je v ta namen ustanovil Imago Publishing Company.
Štiri od petih sester Freuda, Regine Debora (Rosa), Marie (Mici), Esther Adolfine (Dolfi) in Pauline Regina (Pavla) so ostale na Dunaju. Po neuspešnih poskusih, omogočiti tudi njim, so jih nacisti internirali v koncentracijskih taboriščih in leta 1942 in 1943 umorili.
Freud je vse svoje življenje strastno rad kadil cigare in kljub raku spodnje čeljusti dalje kadil vse do svoje smrti. Dnevno je pokadil po celo škatlo cigar. Verjel je, da s kajenjem krepi svojo sposobnost za delo. Ostal je kadilec kljub opozorilom kolega Wilheima Fließa. Od odkritja bolezni, leta 1923, v starosti sedeminšestdesetih, je prestal kar 30 operacij, ki naj bi omejile raka.
Kako leto v izgnanstvu Freud ni mogel več prenašati bolečin in se v dogovoru s svojim zdravnikom odločil za smrt. 23. septembra 1939 ob treh zjutraj je Max Schur po smrtni dozi morfija potrdil njegovo smrt. Tri dni po njegovi smrti so na zahtevo sina Ernesta Freudovo telo upepelili. Njegov pepel, v starogrški žari, darilu princese Marie Bonaparte, se skupaj s pepelom njegove žene Marte in hčerke Ane nahaja v Kolumbariju krematorija v Golders Green na severozahodu Londona.
Začetki njegove kariere Leta 1882 je Freud začel svojo zdravniško kariero v dunajski bolnišnici. Njegovo raziskovalno delo o možganski anatomiji je leta 1884 privedlo do objave raziskovalne naloge o učinku kokaina, ki je bila osnova za njegovo prvo knjigo z naslovom Študija, objavljena leta 1891. Več let je Freud delal v različnih oddelkih bolnišnice. Veliko svojega časa je preživel v psihiatrični kliniki Theodorja Meynerta, kar je privedlo do njegovega povečanega zanimanja za klinično delo. Zaradi njegovih obsežnih raziskav so ga leta 1885 imenovali za univerzitetnega predavatelja nevropatologije.
Leta 1886 je Freud prenehal z bolnišničnim delom in začel z zasebno prakso, kjer se je osredotočil na "živčne motnje". Freud je zelo občudoval svojega mentorja za filozofijo Brentana, (ki je bil znan po svojih teorijah percepcije in introspekcije) kot tudi Theodorja Lippsa (ki je bil eden izmed glavnih sodobnih teoretikov konceptov nezavednega in empatije). Freud je kot študent rad prebiral Friedricha Nietzscheja. Ko je leta 1900 Nietzsche umrl, je Freud kupil njegova dela in jih začel proučevati. Njegovo zanimanje za filozofijo se je nato zmanjšalo, saj se je odločil za kariero iz nevropatologije in psihiatrije.
Pomemben vpliv pri oblikovanju njegove intelektualne in moralne identitete so imele tudi njegove judovske korenine, saj naj bi le-te vplivale na vsebino psihoanalitičnih idej, zlasti idej v zvezi z racionalističnimi vrednotam, za katere se je zavzemal. Leta 1930 je v Frankfurtu prejel Goethejevo nagrado za delo na področju psihologije.
Delo Osebnost je razdelil na tri plasti: id - nezavedno. Sestavljata jo dva nagona: eros - spolni nagon in tanatos - nagon smrti in uničevanja. K njuni izpolnitvi človeka žene libido. ego - jaz; zavedno; superego - nadjaz. Vsebuje vest in moralo, ki jo pridobimo v družbi.
Vpeljal je tudi nove načine zdravljenja, najbolj znano je izpovedovanje pacienta na kavču, kjer lahko sprosti tok svojih misli in prepusti mišljenje prostim asociacijam. Pred tem je Freud uporabljal hipnozo z drogami, zaradi preizkušanja na sebi je bil dve leti zasvojen s kokainom.
Teorija nezavednega Freud je na področju duševnosti uporabil deterministična načela sistematično na področju duševnosti in ugotovil, da je širok spekter človeškega vedenja lahko pojasniti samo v smislu miselnih procesov ali stanj, ki jih določajo. Tako je namesto zdravljenja obnašanja nevrotika kot vzročno-nerazložljivo, ki je bil prevladujoči problem stoletja, Freud vztrajal, nasprotno, da ga obravnavajo kot osebo s posebnim vedenjskim vzorcem, za katere je smiselno poiskati razlago duševnega stanja posameznika. Zato je pomen, ki ga pripisuje spodrsljajem jezika ali peresa, obsesivno vedenje in sanje določil s skritimi vzroki v podzavesti osebe. To kaže, da je svoboda volje, ki je, če ne v celoti iluzija, vsekakor bolj strogo omejena kot splošno prepričanje, da smo vsakič, ko naredimo izbiro, vodeni s skritimi miselnimi procesi, ki se jih ne zavedamo in nad katerimi nimamo nadzora.
Razvoj psihoanalize V oktobru 1885 je Freud šel v Pariz k svetovno znanemu nevrologu Jean-Martinu Charcotu, ki je opravljal znanstvene raziskave s hipnozo. Charcot se je posvečal študiju histerije in bil dovzeten za hipnozo, ki jo je pogosto pokazal z bolniki na odru pred občinstvom.
Leta 1886 je tudi Freud začel z zdravljenjem s pomočjo hipnoze. Omenjen način zdravljenja je uporabil pri prijatelju Josefu Breueru, vendar se je le-ta razlikoval od francoskih metod, ki jih je opazil pri Charcotu. Velik korak pri razvoju psihoanalize je bil primer pri pacientki, znana kot "Anna O". Pacientki je bilo naročeno, naj govori o svojih simptomih, medtem ko je bila ona pod hipnozo. Tako naj bi Freud iznašel "govoreče zdravilo" za njeno zdravljenje. Zaradi pogovora naj bi se ti simptomi in izbruhi v njenem vedenju, ki naj bi bili posledica travmatičnih spominov in incidentov, zmanjšali. To je Freuda pripeljalo do ugotovitve, da lahko bolnikom pomaga brez uporabe hipnoze. S spodbujanjem bolnikov, da svobodno govorijo o kakršnikoli ideji in spominu, ki se jim je med pogovorom porajal, je začel razvijati svojo teorijo o psihoanalizi. Na podlagi njegovega kliničnega dela, je domneval, da so nezavedni simptomi spolnega nadlegovanja v zgodnjem otroštvu, nujen predpogoj za histerijo in nevrozo. Tekom svoje kariere je dobil veliko privržencev, ki so se zanimali za njegovo teorije in so želeli z njim sodelovati. Po Freudovem zgledu so tudi njegovi sodelavci odpirali številne klinike in ambulante. Zaradi zaupnosti je Freud vse svoje paciente preimenoval in jih obravnaval pod psevdonimom. Med letoma 1887 in 1902 je Freud zanesljivo napredoval vsaj na treh področjih: razumevanje potlačitve in nastanku simptomov, odkritju sanj in njihovih interpretacijah in naravi Ojdipovega kompleksa. Leta 1905 je izdal Tri razprave o seksualnosti, ki naj bi bile nadaljevanje Interpretacije sanj, ki je izšla leta 1899.
Katarzična metoda zdravljenja histerije
Freudova iznajdba psihoanalize predstavlja enega od treh velikih udarcev človeškemu narcisizmu. Prvega je zadal Kopernik, ki je dokazal, da Zemlja ni center vesolja, drugega Darwin ko odkrije, da ima človek skupne prednike z opicami, zadnji pa je bila Freudova psihoanaliza, ko pove, da človek ni gospodar niti v lastni glavi, saj je tri četrtine delovanja nezavednega.Bahovec, 1990
Freud pravi, da je hipnoza metoda, ki je preveč mistična in je ni nikoli preveč maral. Metoda je bila neustrezna tudi zato, ker vseh pacientov ni bilo možno hipnotizirati. Freudova tehnika se je od tovrstne hipnoze razlikovala v tem,da je v stanju visoke koncentracije (ki je bilo podobno hipnotičnem stanju), ko je pacientu popolnoma obudil spomin na sprožilni dogodek, hkrati oživel še spremljajoči afekt in če je pacient ta dogodek opisal do podrobnosti, ter ga 'izgovoril', je le-ta izginil. Ta tehnika je imenovana katarzična metoda.