Torino (narečno piemontsko, zastarelo/nestandardizirano slovensko in v več neitalijanskih jezikih Turin [tyˈɾiŋ]; latinsko Taurinum) je mesto in pomembno poslovno in kulturno središče v severni Italiji, glavno mesto dežele Piemont, je bil prvo glavno mesto Italije. Mesto se nahaja predvsem na zahodnem bregu reke Pad, pred dolino Susa in je obkroženo z zahodnim alpskim lokom in s hribovjem Superga. Ima dobrih 850.000 prebivalcev (2026), medtem ko v urbanem območju Torina po ocenah Eurostata živi 1,7 milijona ljudi. Metropolitansko območje mesta Torino ima po ocenah OECD 2,2 milijona prebivalcev.
Torino skupaj z Milanom in Genovo tvori veliki industrijski trikotnik Severne Italije. V Torinu ima svoj sedež avtomobilska znamka Fiat, od tod pa prihaja tudi najuspešnejši nogometni klub v zgodovini italijanske nogometne lige (Serie A) - Juventus. Leta 2006 je bil Torino gostitelj zimskih olimpijskih iger, v maju pa je gostil še šahovsko olimpijado.
Zgodovina
Antični izvor Taurini so bili po staro keltsko-ligursko alpsko ljudstvoLivij XXI, 38: Taurini semigalli., ki je zasedalo zgornjo dolino reke Pad, v centru sodobnega Piemonta.
Leta 218 pred našim štetjem jih je napadel Hanibal, ko se je povezal z njihovimi dolgoletnimi sovražniki Insubri. Taurinsko glavno mesto (Taurasia) so zasedle Hanibalove sile po tridnevnem obleganju. Polibij iii. 60, 8 Kot ljudstvo so redko omenjeni v zgodovini. Domneva se, da je bila rimska kolonija ustanovljena leta 27 pred našim štetjem pod imenom Castra Taurinorum in kasneje Julia Augusta Taurinorum (sodobni Torino). Oba Livij in Straboniv. p. 209 omenjata Taurinsko državo kot tudi enega od prelazov v Alpah, kar kaže na širšo uporabo imena v zgodnjih obdobjih.
Rimsko obdobje V 1. stoletju pred našim štetjem, verjetno 28 pred našim štetjem, so Rimljani ustanovili vojaški tabor (Castra Taurinorum), kasneje posvečeno Avgustu (Augusta Taurinorum). Tipično romansko omrežje ulic je še vedno mogoče zaslediti v modernem mesto, še posebej v okolici znani kot Quadrilatero Romano (Rimska kvadrilaterala). Via Garibaldi sledi natančnemu poteku poti rimske mestne decumanus, ki se je začela na Porta Decumani, kasneje vključena v Castello ali Palazzo Madama. Porta Palatina na severni strani sedanjega mestnega središča so še vedno ohranjena v parku v bližini stolnice. Ostanki gledališča iz rimskega obdobja so ohranjeni v območju Manica Nuova. Torino je imel v tistem času približno 5000 prebivalcev, vsi so živeli znotraj visokega mestnega obzidja.
Srednji vek
Po padcu Zahodnega Rimskega cesarstva, so mesto osvojili Heruli, nato Ostrogoti, Bizantinci, Langobardi, nato Franki s Karlom Velikim (773). Contea di Torino (grofija) je bila ustanovljena v 940-ih in je bila v lasti dinastije Arduinic do leta 1050. Po poroki Adelaide Susa z Umberta Belorokega sinom Otom, je pridobila nadzor družina grofov Savojskih. Grofovski naslov grofov Torina (1092-1130 in 1136-1191) so jim podeljevali torinski knezoškofi. Leta 1230-1235 je bilo gospostvo pod markizom Montferratom. Ob koncu 13. stoletja, ko je bilo priključeno vojvodini Savojski, je mesto štelo že 20.000 prebivalcev. Veliko vrtov in palač jr bilo zgrajenih v 15. stoletju, ko se je mesto močno preoblikovalo. Univerza v Torinu je bila ustanovljena prav v tem obdobju.
Zgodnja moderna doba Emmanuel Philibert, znan tudi pod vzdevkom Jekleni vodja, je Torino leta 1563 določil za glavno mesto Savojskega vojvodstva. Piazza Reale (danes imenovana Piazza San Carlo) in s Via Nuova (trenutno Via Roma) sta bili v prvi polovici 17. stoletja prvi razširjeni preko obzidja; v istem obdobju je bila zgrajena tudi Palazzo Reale (Kraljeva Palača Torinu). V drugi polovici tega stoletja je bila izvedena druga širitev obzidja, z gradnjo arkadne Via Pad, ki povezuje Piazza Castello z mostom čez Pad prek pravokotnega uličnega omrežja.
Leta 1706 so v bitki pri Torinu, Francozi 117 dni oblegali mesto, ne da bi ga osvojili. S pogodbo iz Utrechta je vojvoda Savojski pridobil Sicilijo, kmalu pridobil Sardinijo in del nekdanje Milanske vojvodine in bil povzdignjen v kralja. Tako je Torino postala prestolnica evropskega kraljestva. Arhitekt Filippo Juvarra je začel močno preoblikovati mesto. Torino je imel v tistem času okoli 90.000 prebivalcev.
Pozna moderna doba do danes
Torino, tako kot ostali Piemont, je bil priključen francoskemu cesarstvu leta 1802. Mesto je tako postalo sedež prefekture departmaja Pad do padca Napoleona leta 1814, ko je bila obnovljena Kraljevina Piemont-Sardinija in Torino njegova prestolnica. V naslednjih desetletjih se je Kraljevina Piemont-Sardinija borila proti združitvi Italije. Leta 1861 je Torino postal prestolnica novo razglašene združene kraljevine Italije in ostal to do leta 1865, ko je bila prestolnica preseljena v Firence in po osvojitvi papeške države leta 1870 nato v Rim. Leta 1871 je bil odprt železniški predor Fréjus, in Torino je postal pomembno prometno vozlišče med Italijo in Francijo. Mesto je imelo v tem obdobju 250.000 prebivalcev. Nekateri med najbolj znamenitimi objekti, kot so Mole Antonelliana, Egipčanski muzej, cerkev Gran Madre di Dio in Piazza Vittorio Veneto, so bili zgrajeni v tem obdobju. Pozno 19. stoletje je bilo tudi obdobje hitre industrializacije, zlasti v avtomobilskem sektorju. Leta 1899 je bil ustanovljen Fiat s sedežem v mestu, ki mu je sledila Lancia leta 1906. Leta 1902 je v mestu potekala Prva razstava mednarodna dekorativne umetnosti (Prima Esposizione Internazionale d'Arte Decorativa Moderna), ki jo pogosto obravnavajo kot vrhunec secesijskega oblikovanja, isti dogodek je mesto gostilo leta 1911. V tem času se je Torino povečal na 430.000 prebivalcev.
Po prvi svetovni vojni so zaostrene razmere prinesle val stavk in protestov delavcev. Leta 1920 je bila zasedena tovarna Lingotto Fiat. Fašistični režim je odpravil socialne nemire, prepovedal sindikate in zaprl socialistične voditelje, zlasti Antonia Gramscija. Po drugi strani pa je Benito Mussolini v veliki meri subvencioniral avtomobilsko industrijo, da je zagotavljal vozila za vojsko. Torino je bil zato cilj strateškega bombardiranja zavezniških sil med drugo svetovno vojno, kar je povzročilo veliko škodo industrijskim območjem. Zasedba Italije s strani zaveznikov se je začela z juga in v naslednjih dveh letih počasi napredovala proti severu, pri čemer severne regije Nemci in kolaboracionistične sile zasedali še nekaj let.
Torina niso zajeli zavezniki do konca spomladanske ofenzive leta 1945. Takrat so, na čelu z oklepno izvidniško enoto, brazilske skupine dosegle mesto, ki je bilo s strani italijanskih partizanov že osvobojeno, ki so začeli upor proti Nemcem 25. aprila 1945.
V povojnih letih je bil Torino hitro obnovljen. Mestna avtomobilska industrija je imela ključno vlogo pri italijanskem gospodarskem čudežu v 1950-ih in 1960-ih, ki je pritegnil sto tisoč priseljencev v mesto, zlasti iz podeželskih južnih regij Italije. Število priseljencev je bilo tako veliko, da so za Torino dejali, da je »tretje južnoitalijansko mesto za Neapljem in Palermom«. Populacija kmalu v 1960-ih dosegel 1 milijon in leta 1971 najvišjo vrednost skoraj 1,2 milijona. Mesto je pridobilo vzdevek avtomobilska prestolnica Italije in Detroit Italije (Torino je pobraten z Detroitom leta 1998 ). V 1970-ih in 1980-ih je oljarsko in avtomobilsko industrijo kriza močno prizadela in mestno prebivalstvo je začelo strmo padati; v 30 letih je izgubilo več kot četrtino prebivalstva. Rast se je obrnila šele v zadnjih letih, ko je število prebivalcev naraslo iz 865.000 na nekaj več kot 900.000 do konca tega stoletja. Leta 2006 je Torino gostil zimske olimpijske igre.
Geografija Torino se nahaja v severozahodni Italiji. Obdan je na zahodni in severni strani s Alpami in na vzhodni strani z visokim hribovjem, ki je naravno nadaljevanje hribovja Monferrato. Štiri velike reke tečejo skozi mesto: Pad in trije njegovi pritoki, Dora Riparia (nekoč znana kot Duria Minor v času Rimljanov), Stura di Lanzo in Sangone.
Mesto se nahaja v vlažnem subtropskem podnebju (Köppnova podnebna klasifikacija Cfa). Zime so zmerno hladne, a suhe, poletja so blaga v hribih in precej vroča na ravnini. Dež pada predvsem spomladi in jeseni; v najbolj vročih mesecih je dež manj pogost, vendar so pogoste nevihte. V zimskih in jesenskih mesecih so obrežja rek v megli, ki je včasih zelo debela v ravninah, vendar redka v mestu, zaradi njegove lege ob koncu doline Susa.
Zaradi položaja na vzhodni strani Alp je vreme bolj suho kot na zahodni strani, zaradi učinka fena.
Najvišja temperatura doslej je bila 37,1 ° C, medtem ko je bila najnižja - 17,6 ° C.
Uprava Torino je razdeljen na 10 mestnih okrajev, lokalno imenovane circoscrizioni; ti ne ustrezajo nujno zgodovinskim predelom mesta, ki so se imenovali quartieri, rioni, borghi, borgate ali zone.
Današnji mestni okraji in današnja lokacija zgodovinskih središč znotraj njih je: Circoscrizione 1: Centro - Crocetta Circoscrizione 2: Santa Rita - Mirafiori Nord Circoscrizione 3: San Paolo - Cenisia - Pozzo Strada - Cit Torino - Borgata Lesna Circoscrizione 4: San Donato - Campidoglio - Parella Circoscrizione 5: Borgo Vittoria - Madonna di Campagna - Lucento - Vallette Circoscrizione 6: Barriera di Milano - Regio Parco - Barca - Bertolla - Falchera - Rebaudengo - Villaretto Circoscrizione 7: Aurora - Vanchiglia - Sassi - Madonna del Pilone Circoscrizione 8: San Salvario - Cavoretto - Borgo Po Circoscrizione 9: Nizza Millefonti - Lingotto - Filadelfia Circoscrizione 10: Mirafiori Sud
Župan Torinu je neposredno izvoljen vsakih pet let. Sedanji župan mesta je Chiara Appendino. Mestni svet Torina je sestavljen iz 50 članov.
Znamenitosti Mestno središče
Torinska zgodovinska arhitektura je pretežno baročna in je nastajala v času Kraljevine Italije. Glavna ulica v centru mesta, Via Roma, je bila zgrajena v času fašističnega obdobja (od 1931 do 1937) kot primer italijanskega racionalizma, ki je nadomestil prejšnje zgradbe prisotne na tem področju.
Via Roma teče med trgoma Piazza Carlo Felice in Piazza Castello. Zgradbe na odseku med Piazza Carlo Felice in Piazza San Carlo je oblikoval racionalistični arhitekt Marcello Piacentini. Ti bloki so bili zgrajeni v mrežastem sistemu z asketsko zgradbo v jasnem racionalističnem slogu, kot sta impresiven Hotel Principi di Piemonte in nekdanji Hotel Nazionale na Piazza CLN. Preddverja so zgrajena z neprekinjenim ogredjem in z značilnimi dvojnimi stebri, kot so tisti na Piazza San Carlo. Odsek ceste med Piazza San Carlo in Piazza Castello je bil zgrajen v eklektičnem slogu, z arkadami, značilnimi paladijevskimi ali serlianskimi tipi lokov. Danes je Via Roma ulica najbolj modnih butikov.
Via Roma prečka enega glavnih trgov v mestu: rezerviran za pešce Piazza San Carlo, zgrajen v 17. stoletju, delo Carla di Castellamonteja. Sredi trga stoji konjeniški spomenik vojvodi Emmanuelu Philibertu, znan tudi kot Caval ëd Brons (v lokalnem narečju - Bronasti konj). Spomenik prikazuje vojvodo kako vihti meč po bitki pri St. Quentinu. Arkade ob Piazza San Carlo gostijo najstarejše kavarne v mestu, kot sta Caffé Torino in Caffé San Carlo.
Na severnem robu Via Roma stoji Piazza Castello, obravnavan kot središče mesta. Delno rezerviran trg za pešce gosti nekatere pomembne zgradbe, kot so Palazzo Reale (nekdanja kraljeva hiša Savojcev), Palazzo Madama (kjer je bil včasih savojski senat in nekaj let, po združitvi Italije, italijanski senat), nekdanji baročni Teatro Regio di Torino (obnovljen v sodobnem slogu leta 1960, potem ko je bil požgan) in Biblioteca Reale (Kraljeva knjižnica), ki hrani avtoportret Leonarda da Vincija. Poleg tega so na Piazza Castello zgradbe iz fašističnega obdobja, Torre Littoria, neke vrste nebotičnik, ki naj bi postal sedež fašistične stranke, čeprav to nikoli ni bil. Slog zgradbe je precej drugačen od baroka Piazza Castello. Na trgu so redno razne prireditve, koncerti v živo in podobno.