Neža Mikec, sestra Ema, slovenska vezilja, * 9. januar 1877, Leskovec, † 2. marec 1967, Radovljica.
Otroštvo Neža Ema je bila rojena v verni družini 9. januarja 1877 v Leskovcu pri Novem mestu.Njena mati je bila kmetica Marija Gričar, njen oče pa kmet Jurij Mikec.Ljudsko šolo je najprej obiskovala v Veliki Brusnici, nato pa v samostanski šoli šolskih sester de Notre Dame v Šmihelu pri Novem mestu.V Šmihelu se je med drugim učila tudi vezenja.Leta 1892 je začela obiskovati zasebno žensko učiteljišče šolskih sester Kristusa Kralja v Mariboru.
Delo sličica|Umetnica Helena Kottler Vurnik Leta 1896 je vstopila v samostan šolskih sester Kristusa Kralja.Mariborski biografski leksikon. Univerzitetna knjižnica MariborLeta 1897 je naredila izpit za šolsko vzgojiteljico.Leta 1899 je začela delati v vezilnici šolskih sester Kristusa Kralja v Mariboru.Med letoma 1903 in 1904 se je tehnično izpopolnila na umetnoobrtni šoli Marijinih sester na Dunaju.Leta 1907 je prevzela vodstvo samostanske vezilnice v Mariboru in jo dvignila na visoko tehnično in estetsko raven.Izdelkih, ki so bili v vezilnici izdelani v prvem desetletju njenega vodenja, kažejo veliko spretno uporabljenih veziljskih tehnik, estetsko pa niso tako dovršeni. Po prvi svetovni vojni je začela sodelovati z umetnico Heleno Kottler Vurnikin njenim možem arhitektom Ivanom Vurnikom.Dela ki ju je ustvarila v sodelovanju z njima s preprostimi sredstvi dosegajo elementarno monumentalnost.Zlasti tehnika aplikacije, ki je bila iz veziljstva na Slovenskem docela izginila, je v delih po načrtih Helene in Ivana prenovljena zaživela.Pri delih so bile uporabljene najrazličnejše vezilne tehnike.Dela, ki so v mariborski vezilnici nastala pod vodstvom Neže Eme, so vrhunec slovenskega veziljstva tako po umetniški zasnovi, ki je v svetovni produkciji čisto osamljena, kakor po izredno popolni tehnični izvršitvi.
Poznejše življenje Po drugi svetovni vojni so bile mnoge šolske sestre zaprte ali pregnane.Samostanska vezilnica v Mariboru je še naprej delovala, vendar v mnogo manjši obliki.Neža Ema je umrla 2. marca 1967 v Radovljici.
Najboljša dela Najboljša dela, ki so v vezilnici šolskih sester nastala pod vodstvom Neže Eme, so:
orlovske zastave za Teharje (1919), po načrtih Helene Kottler Vurnik ornat za Selca (1919); po načrtih Ivana Vurnika nébes za Št. Peter v Ljubljani (1921); po načrtih Ivana Vurnika ornat za jezuitsko cerkev v Ljubljani (1922); po načrtih Helene Kottler Vurnik ornat za zlato mašo škofa Antona Bonaventure Jegliča (1923); po načrtih Helene Kottler Vurnik mašni plašč sv. Frančiška za Franca Kimovca (1928, višek aplikacijske tehnike); po načrtih Helene Kottler Vurnik antipendiji za Domžale (1928), Marijanišče v Ljubljani (1932) in frančiškansko cerkev v Mariboru (1932); po načrtih Ivana Vurnika pluvial in velum za Predoslje (1929); po načrtih Helene Kottler Vurnik zastavi Marijine družbe v Ptuju (1930) in Konjicah (1931); po načrtih Helene Kottler Vurnik blejska cerkvena zastava (1932); po načrtih Helene Kottler Vurnik zastava šentpetrske Marijine družbe v Ljubljani (1933); po načrtu umetnika Slavka Pengova zastava Marijine družbe v Šiški (1933, »žena v sonce odeta«); po načrtih Helene Kottler Vurnik zastava prosvetnega društva v Komendi po načrtih Ivana Vurnika plašča Srca Jezusovega za Ihan in Kristusa Kralja za Šmartin pri Slovenj gradcu; po načrtih Helene Kottler Vurnik zastava Srca Jezusovega za Cleveland; po načrtih Helene Kottler Vurnik mašni plašč Srca Jezusovega za Kansas City; po načrtih Helene Kottler Vurnik Marijino oznanjenje (last Kobijeve rodbine na Borovnici) po načrtih Helene Kottler Vurnik
Sklici
Kategorija:Slovenske umetnice Kategorija:Slovenske šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja Kategorija:Umrli leta 1967 Kategorija:Rojeni leta 1877 Kategorija:Slovenski umetniki