Janez Bitenc, slovenski skladatelj, pesnik, pisatelj, pedagog in publicist, * 25. oktober 1925, Ljubljana, † 4. februar 2005, Ljubljana.
Življenjepis
Rodil se je v Ljubljani. Oče Peter Bitenc je bil nadarjen violinist, ki se je šolal na ljubljanskem konservatoriju. Kot učitelj glasbene teorije in zborovodja otroškega pevskega zbora je poučeval na glasbeni šoli ljubljanskega železničarskega društva Sloga. Leta 1952 je diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Bitenc je začetnik slovenske glasbe za otroke. Njegov glasbeni opus obsega preko 450 skladb. Najbolj znana je skladba z naslovom Kuža pazi. Pokopan je na pokopališču v Ljubljani na Šentvidu.
Analiza kratkih sodobnih pravljic Janeza Bitenca Janez Bitenc je najbolj poznan kot pisec pravljic za najmlajše in pa tudi pesmic. Vsi najbrž poznamo Kuža pazi in še mnoge druge.
Obnove in interpretacije nekaj najbolj poznanih pravljic Pravljica: Štirje godci Nekoč je živela babica, ki je imela papagaja z imenom Koki. Imela je tudi tri kokoši in petelina. Za živali je lepo skrbela. Ko ji je bilo dolgčas, se je pogovarjala s Kokijem. Koki pa je neznansko rad poslušal pesem o štirih godcih. Babica mu je morala kar naprej vrteti to pesem, a Koki se je ni naveličal. Nekega dne pa je babica zaslišala sopihanje pred njeno hiško in na klopci opazila fanta, ki mu je bilo ime Bine. Bil je lačen in babica mu je dala kos kruha. Bine pa si je še enkrat želel slišati pesmico o štirih godcih. Odšel je na pot in si prepeval. Kmalu je srečal možaka Jaka, ki je znal igrati na piščalko, poleg tega pa je bil še čevljar. Tako sta odšla naprej in prišla do možaka Luka, ki je bil trobentač in krojač. Tako so bili že trije, ki so znali veselo pesmico. Kmalu so srečali še enega fanta z imenom Miha, ki je znal igrati na činele in je bil dimnikar. Hodili so naprej in kmalu se je veseli druščini pridružil še debeluh Tone, ki je znal igrati na bobne. In tako so bili prav prijetna druščina, ki je razveseljevala ljudi s pesmijo štirje godci. Ko so prišli v mesto, so se jih vsi zelo razveselili, župan pa je vsakemu ponudil še delo. Na koncu pravljice pa je Bine izvedel, da je babici poginil Koki, zato se je odločil, da bodo vsi godci odšli na obisk k njej, vsakdo pa ji bo prinesel darilo, tudi novega Kokija. Čas dogajanja: nekoč pred davnimi časi Kraj dogajanja: spremenljiv (godci so potovali po deželi) Književne osebe: Babica, papagaj Koki, Bine, Miha, Tone, Jaka (štirje godci) Motiv: širjenje dobre volje in pesmi (kdor poje, ne misli slabo)
Pravljica: Kovačka, ki kujeta čas Bila sta dva kovačka, ki sta se odločila, da bosta odšla na potep in da ne bosta več opravljala svojega dela. Poslovila sta se od kazalcev, številk in od zvončka. Prišla sta v mesto in opazila strašen nemir. Hotela sta se malo urediti, zato sta se odpravila k najbljižjemu frizerju, ki pa jima je rekel, da je še zaprto. Nato sta se ustavila pred slaščičarno in si zaželela dve torti, slaščičarka pa jima je rekla, da se je danes vse zažgalo, ker ura na zvoniku ne dela. Zato sta se odpravila h gostilničarju po pečenko, gostilničar pa jima je povedal, da se je tudi pečenka danes zažgala, ker ura na zvoniku ne bije. Tako sta odhajala naprej in kmalu ugotovila, kako ju ljudje potrebujejo, saj nihče ni imel lastne ure, zato sta se naposled odločila, da pojdeta nazaj na svoje delo in si dejala, da nikoli več ne bosta odšla na potep. Ta pravljica nam sporoča, kako pomemben je čas. Brez ure si ljudje ne predstavljamo več življenja, saj si ga ne znamo zoorganizirati. Sporoča pa nam tudi vrednoto dela - kovačka se odločita, da bosta nadaljevala svoje delo, čeprav sta naveličana. Treba je nadaljevati svoje delo, čeprav te ne veseli, ker je marsikdo odvisen od tebe in tvojega dela, zato je pomembno, da ne obupamo. Čas dogajanja: nedoločen Kraj dogajanja: v nekem mestu Književne osebe: kovačka, frizer, slaščičarka, gostilničar Motiv: vrednota dela
Pravljica: Tinko Polovinko Tinko Polovinko je fant, ki dela prav vse na pol. Obleče se na pol, umije, riše,....Zato se mu vso mesto smeji in se čudi, zakaj je takšen fant, saj hodi napol oblečen naokoli. Zaželel si je mucka, vendar mu starši niso dovolili, saj so se bali, da ne bi skrbel zanjo. Nekega dne pa Tinka ni bilo v šolo, zato ga je odšla mama iskati. Našla ga je na kamnu in z mucko v naročju. Mucka je zvito prelisičila Tinka in ga prosila, naj ji zapoje celo pesmico, ki si jo Tinko vedno poje. Ta gre takole: "Jaz sem Tinko Polovinko, iz velemesta Mačji dol. Česar koli jaz se lotim, naredim samo na pol". Drugi del pesmice pa gre takole: "Vendar častna je izjema, to ti na uho povem: palačinke z marmelado, te pa vedno vse pojem." Zato je babica takoj, ko je to slišala, Tinku spekla palačilnke z marmelado in od takrat naprej je Tinko normalen fant. Za nagrado pa je dobil še mucko. Pravljica nam sporoča, da je treba vse v življenju narediti do konca, ne na pol. V življenju je vedno treba iti do konca. Sporoča pa nam tudi to, da živali na neki način blagodejno vplivajo na otroka, saj je Tinko takoj, ko je dobil mucko, postal drugačen človek. Tako pa je tudi v vsakdanjem življenju. Živali in pa tudi naše uresničene želje nam pomagajo, da se spremenimo in postanemo drug človek. Pravljica: Palčki z Rožnega grička Vsi, ki so že bili kdaj na Rožnem griču, so bili izjemno navdušeni, saj je to eden izmed najlepših krajev sveta. Prebivalci Rožnega griča so majhni palčki, ki skrbno skrbijo za svoje okolje, vsak dan zgodaj vstajajo, zalivajo rožice, se z njimi pogovarjajo in jih negujejo. Vsako jutro jih zbudi zvonček s svojo pesmico: "Cin, cin, cin, cin, zaspance budim. Vas k zajtrku kličem in k delu zvonim, ko sladko zaspite, nad vami bedim. Cin, cin, cin, cin, cin, cin,....." Niso pa vsi palčki tako pridni. Trije so pravi lenuhi, ki nočejo vstajati, negovati rožic in svojega okolja. Nekega dne pa palčke pridejo obiskat neki možaki, ki jih prepričajo, da jim ni treba vsak dan tako zgodaj vstajati in cel dan delati. Tako se palčki polenijo in za več let odpotujejo. Med tem pa se zgodi nekaj zelo žalostnega. Zvonček jih namreč ne more priklicati, zato se na vso moč trudi in navsezadnje pade v vodo. Ugrabi ga povodni mož. Palčki pa se kmalu naveličajo lenarjenja, zato se odpravijo nazaj na Rožni grič in takoj opazijo, da zvončka ni več nikjer. Zato ga odidejo iskat. Iščejo ga tudi trije lenuhi, ki ga navsezadnje najdejo s pomočjo čarovnika Fičifika. Vendar pa povodni mož zvočnka ne da kar tako. Zato morajo palčki obljubiti, da mu bodo vsak dan v tednu spekli slaščico, za povrh pa mu dajo tudi orglice, ki jih povodni mož obožuje. Tako le dobijo zvonček nazaj in življenje v Rožnem griču spet steče. Nauk te pravljice je, da je treba varovati in spoštovati naravo. Pravljica nas pouči o odnosu do dela in kara lenobo. Pravljica: Slonček Jakonček Živel je slonček Jakonček, ki je bil eden izmed najlepših slončkov na svetu. Mama ga je imela neznansko rada in ga je zagovarjala v vsem, oče pa ni bil preveč zadovoljen z njim. Jakonček pa je zelo rad pel pesmico, ki gre takole: "Kadar sem priden, sem slonček Jakonček, kadar nagajam, sem slon Jakon. A to vam povem vsem skupaj na glas, da lepšega slončka ni, kakor sem jaz." Zelo pa si je želel videti še drug svet in živalski vrt. Mama mu je razlagala, da je še otrok, da to ni zanj, da v cirkusu in živalskem vrtu ni mamice in očka, ki bi pazila nanj. Jakonček pa si je to še zmeraj želel. Mama ga je napotila na obisk k teti in stricu, med potjo pa so slončka ujeli lovci in ga odpeljali v cirkus. Tam so Jakončka učili cirkuških vragolij, Jakonček pa je bil vsak dan bolj žalosten in utrujen, saj se je zavedal, da ne bo nikol več videl svoje matere in očeta. Ljudje, ki so ga gledali v cirkusu, so ga zelo občudovali in mu dajali razna darilca, vendar slonček ni bil srečen. Pravljica sporoča, da če ne ubogamo staršev, se nam lahko kaj hudega zgodi, tako kot se je ubogemu slončku, zato je treba ubogati starše. Staršem pa je pravlljica lahko v poduk, da morajo otrokom čim prej omogočiti, da se osamosvojijo, in pokazati, da obstaja tudi svet izven meja doma. thumb|right|175px|Janez Bitenc, ilustrirala Jelka Godec Schmidt Pravljica: Spominčica Ta pravljica nam na neki prikazuje revščino tedanjega časa, torej časa, v katerem so živeli Slovenci. V ospredju je družina, ki nikoli ni živela v izobilju, vendar tudi revna ni bila. Pride pa leto neznanske revščive in mati je začela rezati čedalje tanjše kose kruha. Junakinja pravljice je vsekakor hči Veronika, ki se na neki način spoprime z revščino in hoče pomagati svoji družini. Pomladi hodi nabirati spominčice, ki so njene najlepše rožice in se domisli, da bi jih lahko prodajala na trgu in s tem prinesla domov nekaj denarja. V tistih časih so otroci dejansko pomagali staršem in naredili vse, kar je bilo v njihovih močeh. Tako je vsak dan hodila na trg in prodajala spominčice in le redko kdo je opazil žalost v Veronikinih očeh. Zato je začela prepevati in kar naenkrat se je okoli nje zbrala gruča ljudi, kar pomeni, da je bila glasba v tistih časih res pomembna, družila je ljudi, to je pomenilo zabavo. Tako je Veronika vsak dan prodala celo košarico spominčic in domov nosila denar. Vendar kaj, ko je bilo kmalu konec pomladi in spominčic ni bilo več. Nekega dne pa se je na trg pripeljal kralj, ki je predstavljal oblast. K sebi je poklical Veroniko in jo prosil, naj mu proda en šopek spominčic za svojo kraljico. Torej jo je imel zelo rad in je srbel zanjo. Za en šopek je Veronika dobila en zlatnik, ljudje pa seveda niso mogli verjeti, kako je to mogoče. Že takrat je postal denar sveta vladar. Veronikini starši kar niso mogli verjeti, da so bili za cel mesec preskrbljeni. Medtem pa se je na dvoru rodila princeska, kralj in kraljica pa nista vedela, kako bi ji dala ime. Zato se je kralj odločil, da bo ljudstvo povedalo, kako ji bo ime. Opazimo lahko zametke demokracije, čeprav je takrat še niso poznali. In tako je princeska dobila ime Spominčica. Kralju se je to zdelo znano, zato je naročil kočijažu, naj poišče to deklico, ki je predlagala to ime in ji izroči celo mošnjo zlatnikov. thumb|right|175px|Janez Bitenc, ilustrirala Dunja Kofler Pravljica: Lučka Glavna junakinja je punčka Lučka, ki se je zelo bala teme, vendar nauk te pravljice je, da lahko vse strahove premagaš. Tudi Lučka ga je, ker je morala zvečer, ko se je stemnilo, odnesti k babici večerjo. To nas na neki način spominja tudi na Rdečo kapico. Lučki na poti do babice pomaga premagati strah pred temo luna, ki ji poje in ji razvetljuje pot. Tudi nam v vsakdanjem pomenu luna razsvetljuje noč in nas vodi. Tako je tudi Lučko. Na poti se ustavi tudi pri hrastu, ki jo lepo pozdravi in ji zagotovi, da ni nobenega strahu v njegovem deblu. Tako Lučka srečno prispe k babici in zapoje pesmico, ki ji jo je pela luna. Pravljica: Dolgin na zvezdi Lukec ima polno igrač, zato ne ve več, s katerimi bi se igral, in jih zavrže. Stare igrače pa so žalostne in objokujejo. Obstaja pa ptica, ki jih popelje na zvezdo, kjer živijo vse zavržene igrače in imajo lepo, urejeno življenje. Tudi igrača Dolgin se odpravi s ptico na to zvezdo in s seboj vzame še svoje zavržene prijatelje. Na zvezdi Dolgin zapoje pesmico svojemu lastniku, ki ga je zavrgel. Nato pa izvemo, da je Lukec vse to le sanjal in da so igrače še vseeno doma, čeprav so zavržene. Zato se Lukec odloči, da bo vse igrače zložil na polico kot vojake in da nikoli več nobene ne bo zavrgel. Dolgin pa od zdaj naprej spi z njim. Nauk te zgodbe je vsekakor ta, da ničesar ne smeš zavreči, saj ima vsaka stvar neko neprecenljivo vrednost. Tudi, če misliš, da ni več uporabna, je ne vrži proč. To je nekakšna vrednota in zdi se mi pomembno, da otroci cenijo stvari. Pisatelj je želel opozoriti tudi na to, da če ima otrok preveč igrač ali drugih materialnih dobrin, tega ne zna toliko ceniti, kot če bi imel pomanjkanje. Takrat pa jih bi znal ceniti in jih čuvati kot največji zaklad. Pravljica: Zmaj