thumb|400px|Zemljevid Paname s prekopom Panamski prekop () je prekop, ki seka Panamsko ožino in s tem povezuje Atlantski in Tihi ocean. Odprt je bil 15. avgusta 1914 in je dolg 82 km. Prekop danes uporablja več kot 80 držav, na njem pa se stika 144 mednarodnih pomorskih poti.
Zapornice na vsakem koncu dvignejo ladje do Gatunskega jezera, umetnega sladkovodnega jezera 26 metrov nad morsko gladino, ki je nastalo z zajezitvijo reke Chagres in jezera Alajuela, da se zmanjša količina izkopavanja, potrebnega za prekop, nato pa se ladje spustijo na drugi konec. Pri enem prehodu ladje se porabi povprečno 200.000.000 litrov sveže vode.
Bližnjica preko Panamskega prekopa močno skrajša čas za potovanje ladij med Atlantskim in Tihim oceanom, kar jim omogoča, da se izognejo dolgi in nevarni poti okoli rta Horn okoli najjužnejšega konca Južne Amerike prek Drakovega ali Magellanovega preliva. Gre za enega največjih in najtežjih inženirskih projektov, ki so se jih kdaj lotili.
Kolumbija, Francija in pozneje Združene države Amerike so med gradnjo nadzorovale ozemlje okoli prekopa. Francija je začela dela na prekopu leta 1881, vendar se je ustavila zaradi pomanjkanja zaupanja investitorjev zaradi inženirskih težav in visoke stopnje umrljivosti delavcev. Združene države so projekt prevzele leta 1904 in prekop odprle leta 1914. ZDA so še naprej nadzorovale prekop in okoliško cono Panamskega prekopa, dokler Torrijos–Carterjeva pogodba ni predvidela njegove predaje Panami leta 1977. Po obdobju skupnega ameriške-panamskega nadzora je prekop leta 1999 prevzela panamska vlada. Zdaj ga upravlja in vzdržuje vladna uprava Panamskega prekopa ().
Prvotne zapornice so bile široke 33,5 metra. Tretji, širši pas zapornic je bil zgrajen med septembrom 2007 in majem 2016. Razširjena plovna pot je začela komercialno obratovati 26. junija 2016. Nove zapornice omogočajo tranzit večjih ladij NeoPanamax.Zamorano, Juan; Martinez, Kathia (June 26, 2016). "Panama Canal opens $5B locks, bullish despite shipping woes". The Big Story. Associated Press. Archived from the original on June 26, 2016. Retrieved March 6, 2017.
Letni promet se je povečal s približno 1000 ladij leta 1914, ko je bil prekop odprt, na 14.702 plovil leta 2008, kar je skupno 333,7 milijona ton Panamskega prekopa/univerzalnega merilnega sistema (PC/UMS). Do leta 2012 je skozi prekop šlo več kot 815.000 plovil. Leta 2017 so ladje v povprečju potrebovale 11,38 ure, da so preplule med dvema zunanjima zapornicama prekopa. Ameriško združenje gradbenih inženirjev je Panamski prekop uvrstilo med sedem čudes sodobnega sveta. Kanal ogroža nizek vodostaj ob suši in zaradi podnebnih sprememb.
Zgodovina Zgodnji predlogi v Panami
Najzgodnejši zapis o kanalu čez Panamsko ožino je bil leta 1534, ko je Karel V., cesar Svetega rimskega cesarstva in španski kralj, naročil raziskavo poti skozi obe Ameriki, da bi olajšal potovanje ladjam med Španijo in Perujem. Španci so želeli pridobiti vojaško prednost pred Portugalci.; Chapter 3, Some Early Canal Plans
Leta 1668 je angleški zdravnik in filozof sir Thomas Browne v svojem enciklopedičnem delu Pseudodoxia Epidemica špekuliral, da je »morje je prežrlo nekaj ožine, drugo pa posekala lopata: in če bo politika dopuščala, bo Panama v Ameriki nadvse vredna tega poskusa: oddaljena je le nekaj milj in bi odprla krajšo pot do Vzhodne Indije in Kitajske.«
Glede na strateško lego Paname in potencial njene ozke ožine, ki ločuje dva velika oceana, so v preteklih letih poskušali vzpostaviti druge trgovinske povezave na tem območju. Eden zgodnjih primerov tega je bila nesrečna shema Darien, ki jo je začela Kraljevina Škotska leta 1698 za vzpostavitev kopenske trgovske poti. Na splošno negostoljubni pogoji so preprečili prizadevanje in aprila 1700 so projekt opustili. Leta 1788 so Američani predlagali, da bi prekop zgradili Španci, saj so nadzirali kolonije, kjer bi ga zgradili. Rekli so, da bi bila to manj zahrbtna pot za ladje kot obhod južne konice Južne Amerike in da bi tropski oceanski tokovi naravno razširili kanal po izgradnji. Med ekspedicijo med letoma 1788 in 1793 je Alessandro Malaspina začrtal načrte za izgradnjo kanala.
V poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju so v drugih državah zgradili številne prekope. Uspeh prekopa Erie skozi osrednji New York v ZDA v 1820-ih in propad španskega cesarstva v Latinski Ameriki sta povzročila vse večje zanimanje Američanov za gradnjo medoceanskega prekopa. Z začetkom leta 1826 so ameriški uradniki začeli pogajanja z Veliko Kolumbijo (današnja Kolumbija, Venezuela, Ekvador in Panama), v upanju, da bodo pridobili koncesijo za gradnjo prekopa. Ljubosumen na novo pridobljeno neodvisnost in v strahu nadvlade močnejših Združenih držav so predsednik Simón Bolívar in uradniki Nove Granade zavrnili ameriške ponudbe. Po propadu Velike Kolumbije je Nova Granada ostala nestabilna pod nenehnimi vladnimi spletkami. Velika Britanija je poskušala zgraditi kanal leta 1843. Glede na New-York Daily Tribune, 24. avgusta 1843, sta Barings Bank of London in Republika Nova Granada sklenili pogodbo za gradnjo prekopa čez Dariensko vrzel (Panamska ožina). Omenili so ga kot Atlantski in Pacifiški kanal in bil je povsem britanski podvig. Načrt, ki naj bi bil dokončan v petih letih, ni bil nikoli uresničen. Skoraj istočasno so se pojavile druge zamisli, vključno s prekopom (in/ali železnico) čez mehiško Tehuantepeško ožino. Tudi to se ni razvilo.
Leta 1846 je pogodba Mallarino–Bidlack, sklenjena med ZDA in Novo Granado, podelila Združenim državam tranzitne pravice in pravico do vojaškega posredovanja v ožini. Leta 1848 je odkritje zlata v Kaliforniji na zahodni obali Združenih držav ponovno vzbudilo zanimanje za prekop med Atlantskim in Tihim oceanom. William Henry Aspinwall, ki je približno v istem času dobil zvezno subvencijo za gradnjo in upravljanje pacifiških poštnih parnikov, je imel koristi od odkritja zlata. Aspinwallova pot je vključevala odseke parnika od New Yorka do Paname in od Paname do Kalifornije, s prevozom po kopnem skozi Panamo. Ta pot s kopenskim delom v Panami je bila kmalu pogosto uporabljena, saj je zagotavljala eno najhitrejših povezav med San Franciscom v Kaliforniji in mesti na vzhodni obali, skupaj približno 40 dni tranzita. Skoraj vse zlato, ki so ga poslali iz Kalifornije, je šlo po tej panamski poti. Več novih in večjih parnih ladij je kmalu začelo voziti po tej novi poti, vključno z zasebnimi parniki v lasti ameriškega podjetnika Corneliusa Vanderbilta, ki so uporabljali kopensko pot skozi Nikaragvo in nesrečno SS Central America.
Leta 1850 so Združene države začele graditi Panamsko kanalsko železnico (danes imenovano Panamska železnica), da bi prečkala ožino; odprli so jo leta 1855. Ta kopenska povezava je postala pomemben del infrastrukture zahodne poloble, kar je močno olajšalo trgovino. Kasnejša kanalska pot je bila zgrajena vzporedno z njo, saj je pomagala pri krčenju gostih gozdov. Celotna vodna pot med oceanoma je bila še vedno cilj. Leta 1855 je William Kennish, inženir, rojen v Manxu, ki je delal za vlado Združenih držav, pregledal ožino in izdal poročilo o poti za predlagani Panamski prekop. Njegovo poročilo je bilo objavljeno kot knjiga z naslovom Praktičnost in pomen ladijskega kanala za povezavo Atlantskega in Tihega oceana.
Leta 1876 sta Lucien Napoléon Bonaparte Wyse in njegov glavni pomočnik Armand Réclus, oba častnika in inženirja francoske mornarice, raziskala več poti v regijah Darien-Atrato in podala predloge, vključno z gradnjo predorov in zapornic. Drugi raziskovalni obisk ožine se je začel 6. decembra 1877, kjer sta bili raziskani dve poti v Panami, pot San Blas in pot od Limonskega zaliva do mesta Panama, sedanja pot preko prekopa. Francozi so dosegli uspeh pri izgradnji Sueškega prekopa na Bližnjem vzhodu. Čeprav je bil to dolgotrajen projekt, so jih spodbudili k načrtovanju prekopa, ki bi prečkal Panamsko ožino. Wyse je odšel v Bogoto in 20. marca 1878 v imenu Société Civile Internationale du Canal Interocéanique par l'isthme du Darien, ki jo je vodil general Étienne Türr, s kolumbijsko vlado podpisal pogodbo, znano kot koncesija Wyse, da zgraditi medoceanski prekop skozi Panamo.
Francoski gradbeni poskusi, 1881–1899
Prvi poskus izgradnje prekopa skozi takratno kolumbijsko provinco Panamo se je začel 1. januarja 1881. Projekt je navdihnil diplomat Ferdinand de Lesseps, ki je v Franciji uspel zbrati znatna sredstva zaradi velikih dobičkov, ustvarjenih s svojo uspešno gradnjo Sueškega prekopa. Čeprav je moral biti Panamski prekop dolg le 40 odstotkov kot Sueški prekop, je bil veliko večji inženirski izziv zaradi kombinacije tropskih deževnih gozdov, izčrpavajočega podnebja, potrebe po zapornicah in pomanjkanja kakršne koli starodavne poti.
Lesseps je želel prekop na gladini morja (kot Sueški), vendar je mesto obiskal le nekajkrat, v sušnem obdobju, ki traja le štiri mesece na leto. Njegovi možje niso bili pripravljeni na deževno sezono, med katero je reka Chagres, kjer se je prekop začel, postala hud hudournik, ki se je dvignil do 10 m. Gosta džungla je bila živa s strupenimi kačami, žuželkami in pajki, a najhujši izzivi so bili rumena mrzlica, malarija in druge tropske bolezni, ki so ubile na tisoče delavcev; do leta 1884 je stopnja smrtnosti znašala več kot 200 na mesec. Javnozdravstveni ukrepi so bili neučinkoviti, ker vloga komarjev kot prenašalcev bolezni takrat ni bila znana. Razmere so v Franciji omalovaževali, da bi se izognili težavam pri zaposlovanju, vendar je zaradi visoke stopnje umrljivosti težko ohraniti izkušeno delovno silo.
Delavci so morali nenehno širiti glavni vrez skozi goro pri Culebri in zmanjševati kote pobočij, da bi čim bolj zmanjšali plazove. Pri gradnji prekopa so bile uporabljene parne lopate, kupljene pri Bay City Industrial Works, podjetju v lasti Williama L. Clementsa v Bay Cityju v Michiganu. Uporabljali so tudi verižne bagre z žlicami, ki so jih proizvajali Alphonse Couvreux in Wehyer & Richemond ter Buette. Druga mehanska in električna oprema je imela omejene zmogljivosti, jeklena oprema pa je v deževnem podnebju hitro rjavela.
V Franciji je Lesseps ohranjal naložbe in ponudbo delavcev še dolgo potem, ko je bilo očitno, da cilji niso bili doseženi, vendar je na koncu denarja zmanjkalo. Francosko podjetje je propadlo leta 1889, potem ko je domnevno porabilo 287.000.000 USD; približno 22.000 moških je umrlo zaradi bolezni in nesreč, prihranki 800.000 vlagateljev pa so bili izgubljeni. Delo je bilo prekinjeno 15. maja in v škandalu, ki je sledil, znanem kot panamska afera, so bili nekateri od odgovornih preganjani, vključno z Gustavom Eifflom. Lesseps in njegov sin Charles sta bila spoznana za kriva poneverbe sredstev in obsojena na pet let zapora. Ta obsodba je bila pozneje razveljavljena in oče, star 88 let, ni bil nikoli zaprt.