Gastrični insulinotropni polipeptid (GIP), tudi gastrični (želodčni) inhibitorni polipeptid, je polipeptidni hormon, ki spada med inkretine in ki ga izločajo enteroendokrine celice, imenovane celice K, v sluznici tankega črevesa.https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5533664/polipeptid?query=Polipeptid&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 10. 9. 2025. Njegova glavna vloga je spodbujanje izločanja inzulina, je pa tudi šibek zaviralec izločanja želodčne kisline ter zavira motoriko želodca.
Sinteza in transport GIP nastaja iz 153 aminokislin dolgega proproteina, ki ga zapisuje gen GIP. Po telesu kroži v aktivni obliki, kot polipeptid iz 42 aminokislin. Nastaja v celicah K, ki se nahajajo v sluznici tankega črevesa, in sicer v dvanajstniku in teščem črevesu.
Kot vsi endokrini hormoni se po telesu prenaša po krvi. Receptorji za GIP se nahajajo v celicah beta v trebušni slinavki.
Vloga Tradicionalno se omenjeni polipeptidni hormon imenuje gastrični inhibitorni (poli)peptid, kar izhaja iz začetnih ugotovitev, da zavira izločanje želodčne kisline, upočasni prehod hrane skozi črevesje ter zavira motiliteto črevesja. Predvidevali so, da ščiti tanko črevo pred poškodbami kisline, vendar so kasneje ugotovili, da te učinke dosega šele pri višjih koncentracijah, kot so fiziološko prisotne. To vlogo ima primarno v telesu drug podoben hormon, sekretin.
Danes velja, da je glavna vloga GIP-a spodbujanje izločanja inzulina, in sicer na osnovi hipermolarnosti glukoze v dvanajstniku. Po tem odkritju se prednostno uporablja ime gastrični insulinotropni (poli)peptid ali od glukoze odvisni insulinotropni (poli)peptid, pri čemer se je zanj ohranila ista kratica GIP. Količina sproščenega inzulina je večja, če oseba zaužije glukozo skozi usta v primerjavi z intravensko aplikacijo.
Poleg tega, da ima vlogo inkretina, tudi zavira apoptozo celic beta trebušne slinavke ter spodbuja njihovo proliferacijo. Spodbuja tudi izločanje glukagona in akumulacijo maščobe. Receptorji za GIP so izraženi v številnih organih, vključno z osrednjim živčevjem, kjer lahko GIP v hipokampusu vpliva na tvorbo spomina ter uravnavanje apetita in občutka sitosti.
Patologija Ugotovili so, da se bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 ne odzivajo ustrezno na GIP in da se pri njih po obroku izločijo manjše količine GIP-a v primerjavi z zdravimi posamezniki.
Sklici
Kategorija:Inkretini