Rukn al-Din al-Hasan ibn Mohamed Huršah () je bil sin Ala ad-Dina Mohameda III. in 27. izmailski imam, * 1230, † 1256.
Bil je peti in zadnji nizarski izmailski imam, ki je leta 1255 nasledil svojega umorjenega očeta. Sodeloval je v dolgem nizu pogajanj z mongolskimi napadalci. Pod njegovim vodstvom je bil grad Alamut predan Mongolskemu cesarstvu, kar je označilo konec države Nizarske izmailske države v Perziji.Daftary, Farhad. Mediaeval Ismaʿili History and Thought. (Cambridge: Cambridge University Press, 1996), 323.
Predaja izmailskih trdnjav Mongolom Rukn al-Din, s priimkom Huranšah, je bil rojen leta 627 po hidžri/1230 n. št. Ko je bil še otrok, ga je oče razglasil za svojega naslednika. Perzijski zgodovinar Ata-Malik Džuvejni omalovažuje nizarsko linijo imamata in trdi, da niso pravi Alidi, temveč potomci daija.Boyle, John Andrew, ur. (1958). History of the World Conqueror by Ala Ad Din Ata Malik Juvaini. Harvard University Press
Njegov oče, imam Ala ad-Din Mohamed, je doma osebno poskrbel za njegovo formalno izobrazbo. Ko je Rukn al-Din odrasel, ga je oče imenoval za svojega namestnika in ga zadolžil, da preišče več primerov nereda v nekaterih gradovih. Leta 653/1255, malo pred očetovo smrtjo, naj bi z očetovim pooblastilom obiskal Sirijo. Za njegovo varnost je skrbela majhna enota oboroženih mož. Poročila pravijo, da je v gradovih Rudbar in Kohistan ostal več kot eno leto, da bi vzpostavil novo upravno strukturo, kar so sovražniki izmailitov imeli za pretiravanje. Njegovi odnosi z očetom so se poslabšali.
Tri dni po prevzemu imamata je Rukn al-Din poslal vojsko proti Šal-Rudu v okrožju Halkal. Izmailske sile so po manjšem boju grad zasedle.
Leta 1256 se je Rukn al-Din začel kazati znake podrejanja prodirajočim Mongolom. Na zahtevo Hulegu kana je začel v gradovih Alamut, Majmundiz in Lambsar podirati stolpe in obzidje.Hodgson, Marshall G.S. The Secret Order of Assassins: The Struggle of the Early Nizari Ismailis Against the Islamic World. Philadelphia: University of Pennsylvania Press, 2005, str. 267 Hulegu je te geste razumel kot zavlačevanje in 8. novembra 1256 so mongolske čete obkolile trdnjavo Majmundiz z imamovo rezidenco. Po štirih dneh bombardiranja z znatnimi žrtvami na obeh straneh so se Mongoli pripravili na neposreden napad, zaradi česar je Rukn al-Din razglasil predajo v zameno za varen prehod sebe in svoje družine.Willey, Peter. Eagle's Nest - Ismaili Castles in Iran and Syria (New York: I. B. Tauris, 2005), str. 79 Po še enem bombardiranju je Rukn al-Din 19. novembra zapustil Majmundiz.
V Hulegujevem ujetništvu je bil prisiljen poslati ukaz o predaji vsem gradovom v dolini Alamut. Predajo trdnjave Alamut je vodil mongolski princ Balagaj, ki je v zameno za življenje od branilcev zahteval predajo v enem dnevu in prisego zvestobe mongolskemu kaganu. Poveljnik branilcev Mukadam al-Din je okleval, ker ni bil prepričan, da je imamov ukaz pristen. Nazadnje se je le vdal in zapustil trdnjavo, ki jo je mongolska vojska takoj začela rušiti. Številne druge trdnjave so se že podredile, zato Mukadamov odpor ne bi pomenil le neposrednega boja za grad, temveč bi tudi izrecno kršil Imamov ukaz in Mukadamovo prisego zvestobe imamu.Willey, Peter. Eagle's Nest - Ismaili Castles in Iran and Syria. New York: I. B. Tauris, 2005, str. 80
Zapisi o Hulegujevem odnosu do predanega imama se zdijo dvoumni. S Huršahom je včasih ravnal zelo spoštljivo, s "pozornostjo in prijaznostjo", in ga celo obdaroval. Imam je Huleguja nazadnje prosil za dovoljenje obiskati mongolskega kagana in se odpravil na dolgo potovanje v Karakorum v Mongoliji. Na srečanju z Möngke kanom, ga je slednji oštel in zahteval predajo preostalih gradov Gerdkuh in Lambsar. Na povratku v domovino je bil Rukn al-Din leta 1256 blizu Toungata usmrčen.Willey, Peter. Eagle's Nest - Ismaili Castles in Iran and Syria, New York: I. B. Tauris, 2005, str. 83 Toungat je bil morda gorovje Tannu-Ola.
Nasledil ga je sin Šams al-Din Mohamed.
Sklici
Kategorija:Rojeni leta 1230 Kategorija:Umrli leta 1256 Kategorija:Vladarji v 13. stoletju