Mongolska Armenija ali Ilkanidska Armenija je zgodovinsko obdobje Armenije, ki se je začelo malo pred sredino 13. stoletja, ko sta Zakaridska Armenija in Armensko kraljestvo Kilikija postali vazala Mongolskega cesarstva in njegovega naslednika Ilkanata. Armenija in Kilikija sta ostali pod mongolsko oblastjo približno do leta 1335.
V poznem obdobju križarskih vojn (1250–1260) je obstajala kratkotrajna armensko-mongolska zveza, ki je sodelovala v nekaterih skupnih vojaških operacijah proti skupnemu sovražniku, Mameluškemu sultanatu. Zaveznika sta leta 1258 po trinajstih dneh oblaganja osvojila Bagdad in bila osem let pozneje poražena.
Armenske pozive k širši krščansko-mongolski zvezi proti Mameluškemu sultanatu, ki jo je zagovarjal predvsem Hetum Patmič, so latinski mogotci v Levantu prezrli, kar je privedlo do propada evropskih križarskih držav in neizbežnega neuspeha križarskih vojn kot celote.
Ozadje Armensko ozadje Armensko kraljestvo Kilikija ali Malo Armenijo so konec 11. stoletja ustanovili begunci iz Velike Armenije. Kraljestvo je bilo trdno krščansko, saj je bila Armenija prva država, ki je v 4. stoletju sprejela krščanstvo kot svojo uradno vero. Armenci so bili zato zelo prijazni do evropskih križarjev, ki so začeli prihajati v začetku 12. stoletja. Med napredovanjem križarskih vojn so bili armenski voditelji redni akterji v politiki regije in so se povezovali s križarskimi državami proti muslimanom.Encyclopedia of the Crusades, "Armenia" entry, str. 21–22
Mongolsko ozadje Po Džingiskanovi smrti leta 1227 se je njegov imperij do leta 1241 razdelil na štiri manjše neodvisne kanate, ki so še naprej širili Mongolsko cesarstvo. Jugozahodni kanat, znan kot Ilkanat, je pod vodstvom Džingiskanovega vnuka Huleguja prodiral proti Perziji in Sveti deželi. V roke Mongolov je padalo mesto za mestom, na njihovi poti pa se je znašlo tudi nekaj krščanskih kraljestev. Do leta 1220 je bila večkrat napadena krščanska Gruzija.Runciman, ştr. 246-247 Leta 1243 se je gruzijska kraljica Rusudan uradno podredila Mongolom, s čimer je Gruzija postala vazalna država in nato stalna zaveznica v mongolskih vojaških osvajanjih.Runciman, str.250Weatherford, str. 181 Vkjučevanje podjarmljenih ljudstev v mongolsko vojsko je bilo običajna praksa v rastočem Mongolskem cesarstvu.
Armensko vazalstvo Mongolom thumb|left|200px|Kopija pisma Smbata Sparapeta ciprskemu kralju Henriku I. in Ivanu Ibelinskemu, grofu Jafe in Aškelona, z dne 7. februarja 1248, v katerem piše: Če Bog ne bi pripeljal Tatarov, ki bi nato pobili pogane, bi oni [Mameluki] lahko napadli vso deželo vse do morja ; pismo je bilo pokazano tudi francoskemu kralju Ludviku IX.
Ko so Mongoli prodrli do Kavkaza in osvojili Veliko/Bagratidsko Armenijo, so se različni armenski baroni odločili priseči zvestobo Mongolskemu cesarstvu. Leta 1236 se je Mongolom podredil veliki knez Karabaha Hasan Džalal in v zameno dobil nazaj nekaj ozemelj, ki so jih osvojili Mongoli.Kirakos Gandzaketsi. History of the Armenians, Yerevan, Armenian SSR, 1961 str. 266-269 Hasan Džalal je dvakrat odpotoval v mongolsko prestolnico Karakorum, kjer se je s kanom pogajal o podrobnostih medsebojnih odnosov. Ulubabyan, Bagrat. «Հասան-Ջալալ Դոլա» (Hasan-Jalal Dawla). Soviet Armenian Encyclopedia. vol. vi. Yerevan, Armenian SSR: Armenian Academy of Sciences 1980, str. 246
Ko so v 1240. letih Mongoli nadaljevali prodirati proti Kilikiji, se je kralj Hetum I. odločil slediti zgledu velikoarmenskih baronov in se podredil Ilkanatu.Luisetto, str. 237
Da bi formaliziral svoj odnos z Mongoli, je Hetum I. leta 1247 poslal svojega starejšega polbrata Smbata Sparapeta na mongolski dvor v Karakorum. Smbad se je srečal s kanom Gujukom in njegovim naslednikom Möngkejem ter sklenil sporazum o sodelovanju proti njunemu skupnemu sovražniku muslimanom.Bournotian, p. 100. "Smbat met Kubali's brother, Mongke Khan and in 1247, made an alliance against the Muslims" Narava tega odnosa je za zgodovinarje sporna. Nekateri ga imenujejo zavezništvo,Claude Mutafian, Le Royaume Arménien de Cilicie, str. 55.Amin Maalouf, The Crusades through Arab eyes, str. 267 Martin Sicker. Mongolian-Armenian alliance. The Islamic World in Ascendancy: From the Arab Conquest to the Siege of Vienna, str. 111 drugi pa pravijo, da kaže na popolno podrejenost mongolski oblasti.Stewart, Logic of Conquest, str. 8Peter Jackson, Mongols and the West, str. 74Riley-Smith, The Crusades, str. 82 Runciman, The Crusader States, 1243-1291, str. 572
Smbat je bil navdušen nad svojim potovanjem v mongolsko kraljestvo, ki je trajalo do leta 1250.Grousset, str. 529, op. 273 V mongolskih deželah je odkril veliko kristjanov, tudi med samimi Mongoli. 7. februarja 1248 je iz Samarkanda poslal pismo svojemu svaku, ciprskemu kralju Henriku I.,Grousset, str. 529, op. 272 v katerem je opisal srednjeazijsko kraljestvo oaz s številnimi kristjani, večinoma nestorijanskega obreda:Jean Richard, Histoire des Croisades, str. 376
"Po vsej deželi Orienta smo našli veliko kristjanov in veliko cerkva, velikih in lepih ... Kristjani Orienta so šli h kanu Tatarov, ki zdaj vlada [Gujuk], in ta jih je sprejel z veliko častjo in jim dal svobodo ter povsod dal vedeti, da si nihče ne sme drzniti jih sovražiti, bodisi z dejanji bodisi z besedami."
— Pismo Smbata Sparapeta Henriku I.Grousset, str. 529
Med svojim obiskom mongolskega dvora je Smbat za nevesto dobil sorodnico velikega kana. Z njo je imel sina Vasila Tatara,Luisetto, str.122 ki so ga kasneje v bitki pri Mariju leta 1266 ujeli Mameluki. Angus Donal. The Armenian Kingdom and the Mamluks, str. 49
thumb|left|200px|Mongolska ofenziva na Levant leta 1260
Leta 1254 je na mongolski dvor odpotoval sam Hetum I., da bi obnovil sporazum.Bournotian, str. 101 Möngke kanu je prinesel veliko razkošnih daril.Emil Bretschneider. The Journey of Haithon, King of Little Armenia, To Mongolia and Back, Mediaeval Researches Vol 1, Trubner Oriental Series 1888 London, reprint 2005 Elibron Classics Na dvor je prišel spontano in kot vazal in bil zato lepo sprejet. 13. septembra 1254 je imel avdienco pri Möngkeju, kanu svetoval, kako postopati v krščanskih zadevah v zahodni Aziji in od kana pridobil dokumente, ki so zagotavljali nedotakljivost njegove osebe in kraljestva. Möngke ga je tudi obvestil, da se pripravlja na napad na Bagdad in da bo kristjanom izročil Jeruzalem, če bodo z njim sodelovali.Runciman, str. 297
Armenci so imeli zelo prijateljske odnose tudi s križarskimi državami, zlasti od leta 1254, ko se je Hetumova hči, princesa Sibila Armenska, na priporočilo francoskega kralja Ludvika IX. poročila z Bohemondom VI., vladarjem Kneževine Antiohije in Grofije Tripoli. Hetum je močno spodbujal druge frankovske vladarje, naj sledijo njegovemu zgledu in se podredijo mongolski oblasti, vendar je prepričal le svojega zeta Bohemonda, ki se je podredil nekje v 1250. letih. Martin Sicker. The Islamic World in Ascendency: From the Arab Conquest to the Siege of Vienna, str. 111
Vojaško sodelovanje med Armenci in Mongoli se je začelo v letih 1258–1260, ko so Hetum I., Bohemond VI. in Gruzijci združili moči s Hulegujevimi Mongoli v mongolski invaziji na Sirijo in Mezopotamijo. Leta 1258 so združene sile po obleganju Bagdada osvojile središče takrat najmočnejše islamske dinastije, Abasidov. Grigor of Akner, (okoli 1300). Cambridge Medieval History, Volume IV, str. 634Grousset, str.574History of the Nation of Archers, Chap 12. Od tam so mongolske sile in njihovi krščanski zavezniki osvojili muslimansko Sirijo, ozemlje dinastije Ajubidov. S pomočjo Frankov iz Antiohije so zaveznice zavzele Alep,Tyerman, str. 806 in 1. marca 1260 pod krščanskim generalom Kitbuko tudi Damask."The Battle of Ain Jalut" Saudi Aramco WorldGrousset, str. 581Runciman, str. 307 Zgodovinski zapisi, ki citirajo spise srednjeveškega zgodovinarja Templarja iz Tira, opisujejo tri krščanske vladarje. Hetuma, Bohemonda in Kitbuko, ki so skupaj zmagoslavno vstopili v Damask.Grousset, str. 588 Sodobni zgodovinarji to zgodbo štejejo za apokrifnoDavid Morgan, The Mongols (2nd ed.)Peter Jackson, "Crisis in the Holy Land in 1260", English Historical Review 376 (1980) 486De Reuven Amitai-Preiss, Mongols and Mamluks, str. 31
Mameluki Mongolska širitev na Bližnji vzhod se je ustavila leta 1260, ko so Franki v Akri sklenili pasivno zavezništvo z egiptovskimi Mameluki. Dovolili so jim neoviran prehod preko svojega ozemlja, kar je Mamelukom omogočilo odločilno zmago proti Mongolom v bitki pri Ajn Džalutu. V bitki se je na stani Mongolov (morda) borilo 500 vitezov iz Armenije.Mongols and Mamluks, str. 40
Po porazu pri Ajn Džalutu se je preostanek mongolske vojske pod poveljnikom Ilkom umaknil v Kilikijsko Armenijo, kjer jo je Hetum I. ponovno opremil. Hulegu je nato sprožil protinapad in za kratek čas zasedel Alep, vendar sta ga nato pregnala sultanova podložnika, kneza Hame oziroma Homsa.Jean Richard, str. 428
Leta 1262 je mameluški voditelj Bajbars začel ogrožati Antiohijo, ki je kot vazal armenskega kralja podpirala Mongole.Runciman, str. 313 Tisto poletje se je Hetum I. ponovno odpravil k Mongolom, da bi dosegel njihovo posredovanje in rešil mesto pred muslimansko grožnjo.Grousset, str. 609Jean Richard, str. 429 Posredovanje Mongolov ni bilo mogoče, saj je bila mongolska vojska leta 1264/1265 sposobna napasti samo obmejno trdnjavo Al-Bira.Jean Richard, str. 428
Po smrti mongolskega ilkana Huleguja leta 1265 je Bajbars ponovno grozil Kilikijski Armeniji. Leta 1266 je pozval Hetuma I., naj odpove zvestobo Mongolom, sprejme mameluško suverenost in Mamelukom izroči ozemlja in trdnjave, ki jih je pridobil s svojo podreditvijo Mongolom. Po teh grožnjah se je Hetum I. ponovno odpravil na ilkanov dvor s prošnjo za vojaško podporo. Med njegovo odsotnostjo so Mameluki pod vodstvom Alija ibn Ajbaka in Kalavuna vkorakali na Armenijo ter v bitki pri Mariju premagali Armence in zatem opustošili kraljestvo.
Leta 1269 je Hetum I. odstopil v korist svojega sina Leona II., ki je bil prisiljen plačevati velike letne davke Mamelukom. Mameluki so kljub davkom še naprej vsakih nekaj let napadli Kilikijo.
Skupna invazija na Sirijo (1280–1281) Po Bajbarsovi smrti leta 1277 in posledični zmedi v Mameluškem sultanatu so Mongoli izkoristili priložnost in organizirali novo invazijo na sirsko ozemlje. Septembra 1280 so zasedli Bagras in Darbsak ter 20. oktobra Alep. Abaka in Leon III. Kilikijski sta Franke pozvala k novi križarski vojni, vendar so se na poziv ugodno odzvali le hospitalci in Edvard I. Angleški, ki pa zaradi pomanjkanja sredstev ni mogel priti.Runciman, str. 387 Hospitalci iz Margata so vdrli v dolino Beka in v več spopadih premagali Mameluke.Runciman, str. 390 Oktobra 1280 so prodrli vse do Krak des Chevaliersa in februarja 1281 pregnali mameluško vojsko iz trdnjave.Richard, Histoire des Croisades, str. 466 Mongoli so se zatem umaknili in obljubili, da se bodo pozimi 1281 vrnili.
Jesenska kampanja leta 1281 30. oktobra 1281 se je 50.000 mongolskih vojakov skupaj s 30.000 Armenci, Gruzijci, Grki in približno 200 vitezi hospitalci iz MargataGrousset, str. 687The Crusades Through Arab Eyes, str. 253Jean Rchard, str. 429 borilo proti muslimanskemu voditelju Kalavunu v drugi bitki pri Homsu. Zmagali so Mameluki z velikimi izgubami na obeh straneh.Runciman, str. 391-392
Nadaljevanje armensko-mongolskih odnosov thumb|left|200px|Kilikijski nadškof Janez na sliki iz leta 1287; na njegovi obleki je upodobljen kitajski zmaj, kar kaže na cvetočo kulturno izmenjavo z Mongoli v tistem času
Leta 1284 je dominikanec Burchard s Siona obiskal Kilikijsko Armenijo in napisal poročilo o svojem obisku. Bival je na kraljevem dvoru v Sisu in na katoliškem sedežu Rumkale Hromgla. Armenijo je opisal kot državo, podrejeno mongolski oblasti,Mutafian, str. 66 in omenil, da so bili na armenskem dvoru prisotni Mongoli: