Giovanni de Marignolli (latinsko Johannes MarignolaKleinhenz (ur.), Medieval Italy: An Encyclopedia, "Geography and Cartography", str. 437Kunstmann (1856), str. 701) je bil pomemben katoliški evropski popotnik v srednjeveško Kitajsko in Indijo iz 14, stoletja, * 1290. leta, Firence, † 1358, Firence.

Življenje Zgodnje življenje Giovanni je bil rojen verjetno pred letom 1290 v plemiški florentinski družini Marignolli. Družina je že zdavnaj izumrla, vendar je ulica Via de' Cerretani v bližini firenške stolnice prej nosila njihovo ime. Giovanni je že v mladosti vstopil v frančiškanski red v baziliki sv. Križa v Firencah. Giovanni v svojem delu trdi, da je kasneje vodil katedro teologije na Univerzi v Bologni.

Odhod Leta 1338 je v Avignon, kjer je imel papež Benedikt XII. svoj dvor, prispelo odposlanstvo velikega kana Kataja (mongolskega cesarja kitajske dinastije Juan) s pismi papežu od samega kana in od nekaterih krščanskih alanskih plemičev v njegovi službi. Slednji so nakazovali, da so že osem let (od Montecorvinove smrti) brez duhovnega vodnika in da si ga močno želijo. Papež je odgovoril na pisma in imenoval štiri duhovnike za svoje legate na kanovem dvoru. Ime "Janez Firenški" se na pooblastilnih pismih pojavlja na tretjem mestu. S štirimi glavnimi odposlanci je bilo povezano veliko spremstvo, ki je ob prihodu v Kanbalik v sedanjem Pekingu še vedno štelo dvaintrideset od prvotno petdeset mož.

Odposlanstvo je zapustilo Avignon decembra 1338. 10. februarja 1339 so se mu v Neaplju pridružili "tatarski" odposlanci. Skupina je 1. maja priplula v Pero (zdaj Beyoğlu) v Konstantinoplu. Med bivanjem v Peri jih je bizantinski cesar Andronik III. zaman prosil za spravo in zavezništvo s katoliško cerkvijo. Delegacija je 24. junija odplula čez Črno morje do Kafe na Krimu, od koder sta odpotovala v Saraj na Volgi na dvor Uzbega, kana Zlate horde. Kan je pozimi 1339/1340 odposlance gostoljubno pogostil in jih nato s svojim spremstvom poslal čez stepe v Almalik, severno prestolnico Čagatajev. "Tam", pravi Marignolli, "smo zgradili cerkev, kupili kos zemlje ... peli maše in krstili več ljudi, čeprav so tam le leto prej armaleški škof in šest drugih nižjih bratov doživeli slavno mučeništvo za Kristusovo odrešenje".

Kitajska Pozimi leta 1341 so odposlanci zapustili Almalik, prečkali puščavo Gobi in maja ali junija 1342 dosegli Kanbalik. Togon Timur, zadnji cesar dinastije Juan na Kitajskem, jih je lepo sprejel. Zapis v kitajskih analih omenja njihov prihod kot prihod velikih konj iz kraljestva Folangov (Frankov), od katerih je bil eden dolg 3,9 metra in visok 1,9 metra in je bil popolnoma črn. Marignolli je ostal v Kanbaliku tri ali štiri leta in nato skozi južno in vzhodno Kitajsko odpotoval v Čuandžou.. (sodobni Xiamen). Kitajsko je zapustil decembra 1347. Velik vtis nanj so naredili krščanska skupnost na Kitajskem, cesarjeva podpora skupnosti in kitajska kultura.

Vrnitev V Columbum (Kaulam, Kollam ali Quilon na Malabarski obali) je priplul v velikonočnem tednu leta 1348. V mestu je našel katoliško cerkev, ki jo je verjetno ustanovil Jordanus iz Severaca, ki ga je papež Janez XXII. leta 1330 imenoval za škofa v Columbumu (škofija Quilon). Tu je Marignolli ostal šestnajst mesecev in se nato odpravil na potovanje, ki se zdi precej pustolovsko. Najprej je obiskal svetišče sv. Tomaža blizu sodobnega Madrasa, se nato odpravil v tisto, kar on sam imenuje Kraljestvo Saba in kar enači s Sabo iz Svetega pisma. Iz različnih podrobnostih je mogoče sklepati, da je bil to otok Java. Na plovbi v Evropo so naleteli na velika neurja in našli zavetje v majhnem pristanišču Pervily ali Pervilis (Beruwala ali Berberyn) na jugozahodu Cejlona. Tu je legat padel v roke "nekega tirana Koja Džahana, evnuha in prekletega Saracena", ki je trdil, da z njim ravna spoštljivo, a ga je zadržal štiri mesece in zaplenil vsa darila in vzhodnjaške redkosti, ki jih je nosil domov. Zadržanje na Cejlonu je Marignolliju omogočilo, da je opisal vrsto zanimivih podrobnosti o budističnem meništvu, staroselskih rasah Cejlona in drugih čudesih. Domačini so trdili, da je Seyllan (Adamov vrh). od Raja oddaljen samo 40 italijanskih milj,. vendar območja ni mogel raziskati.Cowan (ur.), A Mapmaker's Dream: The Meditations of Fra Mauro..., str. 2 Skopi zapisi kažejo, da ga je pot v Evropo vodila mimo Hormuza, ruševin Babilona, Bagdada, Mosula, Alepa in Damaska v Jeruzalem. Leta 1353 je prispel v Neapelj, obiskal Firence in se do konca leta vrnil v Avignon. Tam je papežu Inocencu VI. izročil pismo velikega kana.

Kasnejše življenje Naslednje leto je cesar Karel IV. med obiskom Italije postavil Marignollija za enega od svojih kaplanov. Kmalu zatem ga je papež marca 1354 imenoval za škofa v Bisignanu, vendar se zdi, da se mu ni mudilo, da bi se tam nastanil. Zdi se tudi, da je v letih 1354–1355 spremljal cesarja na potovanju v Prago. Leta 1356 je opravljal funkcijo papeževega odposlanca iz Firenc, naslednje leto pa je bil v Bologni. Istega leta ga je cesar poklical za svetovalca in svojega dvornega zgodovinarja. Na njegovo zahtevo je Marignolli nato sestavil svoje Češke letopise.

Datum njegove smrti je neznan. Zadnja sled za njim je pismo, naslovljeno nanj, ki so ga našli v 18. stoletju med zapisi v kapiteljski knjižnici v Pragi. Pisec je bil neimenovan nadškof iz Armagha, ki ga je je bilo mogoče zlahka prepoznati kot Riharda Fitza Ralpha, zagrizenega sovražnika frančiškanov, ki je lomil kopja v polemiki z Ockhamom in Burleyjem. Pismo kaže, da je papež nameraval poslati Marignollija na Irsko urejat zadeve, o katerih so takrat razpravljali, in so vzbudile Fitz Ralphovo jezo.

Dela Marignollijevo glavno delo so bili njegovi Češki letopisi ali Češka kronika (Chronica Boemorum).

Fragmentarni zapiski o njegovem potovanju na vzhod pogosto vsebujejo žive spomine in grafične prikaze, vendar so združeni s pretirano nečimrnostjo in nepovezanim prehajanjem od ene stvari k drugi. Pripoved je zato težko imenovati pripoved, saj je le z veliko težavo mogoče izluščiti, kaj je želel povedati. Iz zapisov je razvidno, kako malo so srednjeveški popotniki razmišljali o njihovi objavi. Cesar Karel svojega kaplana ni spodbudil, naj napiše zgodovino svojih obsežnih potovanj, temveč mu je naložil odvratno nalogo, da preoblikuje češke letopise.

Zdi se, da Marignollijevega dela nihče ni opazil do leta 1768, ko je Gelasius Drobner objavil njegovo Kroniko. Marignolli je očitno ostal neprebran do leta 1820, ko je Meinert objavil članek o njegovih potovanjih. O Marignolliju je poročal tudi Kunstmann v enem od svojih člankov o cerkvenih popotnikih srednjega veka.

Sklici

Viri

. . . . . , reprinted in .

Kategorija:Rojeni v 1290. letih Kategorija:Umrli leta 1358 Kategorija:Raziskovalci Kategorija:Frančiškani