Cangas del Narcea (, ), do 30. 20. stoletja Cangas de Tineo, je concejo (conceyu, občina) v kneževini Asturiji, na severnem delu Španije. Nahaja se v Zahodni Asturiji, približno 88 km od Ovieda, prestolnice Asturije. Na jugu meji na Degaño, na jugozahodu na Ibias, na severozahodu na Allande, na severovzhodu na Tineo, na vzhodu na Somiedo in na jugu na Villablino (v provinci Leon). Občina se nahaja v tradicionalni asturijski pokrajini Puerta de Asturias ().

Zgodovina Kljub temu, da so odkrili v sosednjih občinah (kot Tineo in Allande) veliko paleolitskih najdb, v Cangasu jih je bilo zelo malo, ki jih so odkrili predvsem na meji z Allandejom. Najstarejši ostanki so iz časa Castrove kulture kot utrdba Larón, ki so jo odkrili v 80. 20. stoletja.

Veliko več najdb je iz rimljanskega obdobja iz doline rek Narcea, Ibias in Eirrondu.

Iz obdobja med ranim srednjim vekom in 10. stoletjem je bilo odkrito tudi malo najdb in zgodovinskih podatkov o današnji občini. V 10. in 11. stoletju so nastale fevdalne posesti in so ustanovili majhne samostane v občini, ki so bili podružnice velikega samostana v Coriasu, ki so ga ustanovili grofovski družini Piñolo in Aldonza.

Po legendah je Alfonz II. Asturijski v bližini Cangasa premegal arabsko vojsko.

Cangas je omenjen prvič v 12. stoletju, v uradnih dokumentih oviedskega škofa Pelaya. Čeprav nekateri menijo, da je bila občina omenja že na koncu 9. in začetku 10. stoletja, toda te listine niso overjene. Prednik današnje občine je bilo mesto Cangas de Sierra, ki ga je ustanovil 1255 Alfonz X. Kastiljski.

V poznem srednjem veku so različni veleposestniki posedovali Cangas in je tudi ljudstvo pogosto spreminjalo svoje bivališče, odvisno kdo je bil njihov zemljiški gospod. Alfonz XI. Kastiljski je zagotovil predpravice ljudstvu in samostanu v Coriasu, da zaustavi upadanje prebivalstva.

V 14. in 15. stoletju so se različne plemniške družine bojevale za posesti v Cangasu. Na koncu je družina Quiñones pridobila pravice nad Cangasom. Od 1553 je Cangas postal samostojna kraljevna občina. Pozneje je Filip II. Španski poskusil razlastiti posesti samostana v Coriasu (kar mu je uspelo v drugih občinah), kljub temu si je samostan ohranil večino svojih zemljišč.

V španski vojni za neodvisnost so dvakrat napadli občino ter so zažgali mestno hišo in arhiv. Po vojni so odvzeli zemljišča in druga blaga samostanu, ki je bil zapuščen v naslednjih trideset letih, dokler niso se vselili dominikanci. V tem času je bil Cangas gospodarsko in infrastrukturalno zaostala občina, ker ni bila izgrajena do mesta železniška proga, samo nekaj cest do Oviñane in Puenteja Nueva.

Na koncu 19. stoletja se je začelo veliko izseljevanje predvsem v Argentino, v majhnem številu v Kubo. Izseljenci v Buenos Airesu so ustanovili svoje društvo Središče Cangas del Narcea, ki še danes deluje. Od 60. 20. stoletja se je spremenila smer izseljevanja: takrat so se ljudje izseljevali predvsem v Švico in Francijo.

Španska državljanska vojna se je izognila Cangasu, vendar so se republikanski gverilci ugnezdili v bližnje gore po vojni in so se borili proti Francovi diktaturi.

V 50. 20. stoletja se je razvijalo rudarstvo v občini in so izkopali antracit. Danes je izkop v veliki meri upadel.

Geografija Cangas del Narcea se nahaja na skalnatem, gorskem območju, kjer so doline ob reki Narcea zelo globoke. Reka Narcea ima več pritokov, zato je njen pretok vode 300 km³, kar je idealno za športni ribolov.

Doline so na severovzhodnem in jugozahodnem delu zaprte zaradi gorá, zato je tukaj količina padavin sorazmerno majhna, predvsem v juliju in avgustu, zato so pogoste poletne suše. Območje med Tebongom in Cangasem dobi najmanj padavin.

Na višjih območjih rastejo bukovi in hrastovi gozdovi, hkrati je veliko tis, jesenov in lešnikov ter so obsežna grmišča.

Trije najvišji vrhi občine so Cuetu d'Arbas (2007 m), El Cabril (1925 m) in Caniechas (1924 m).

Podnebje je kontinentalno. Splošna temperatura pozimi je lahko -10 stopinj, poleti je 30 stopinj (razen skrajnih kolebanj).

V vsej Asturiji tukaj živi največ kantabrijski rjavih medvedov. Nekoč so živeli v velikem številu tudi volkovi in je čeprav njihovo stanje upadlo, kljub temu še vedno velikokrat napadejo na domače živali.

Bogato je stanje ujed kot skobcev, kraguljev, malih orlov, kačarjev, planinskih orlov, skobčevk. Včasih so opazili tudi beloglavega jastreba in egiptovskega jastreba.

Nahajata se na območju dve vrsti jerebic: španska kotorna in navadna jerebica.

V grmiščih so pogoste kune kot jazbec, mala podlasica, kuna zlatica, kuna belica, hermelin, dihur, vidra. Posebnost živalstva v Cangasu je ženeta ().

Reke so bogate s postrvmi. Najpomembnejši dvoživki sta močerad in Boscov pupek.

V Muniellosu živi petnajst različnih vrst netopirjev, med njimi je posebnost veliki podkovnjak, ki je dokaj redki na tem območju.

Gospodarstvo Cangas del Narcea in Navia sta najpomembnejši gospodarski središči Zahodne Asturije. Leta 2025 je bilo 703 podjetjij in firm v občini (to je manj kot 2022).

Gospodarsko razvijanje se je začelo v prvi polovici 20. stoletja, ko je bila izgrajena javna razsvetljava in tudi kanalizacijsko omrežje.

Mesto ponuja pomembne storitve na področju pravosodja, zdrastva, izobraževanja, trgovanja ipd., zato njegovo gospodarstvo vpliva tudi na obmejne pokrajine sosednje province Leon. Cangas je križišče, ki povezuje Asturijo, Leon in Galicijo.

Čeprav je rudarstvo (ki je nekoč v veliki meri prispevalo k razvijanju občine) še danes tudi pomembna gospodarska panoga, vendar je bilo gospodarstvo od začetka 21. stoletja razpršeno. Kmetijstvo in živinoreja sta še tudi pomembni panogi, kljub temu propadata. Da bi ohranili ti panogi, so začeli prehajati na organično pridelavo.

Posebnost je vinogradništvo, ki je dokaj redko v Asturiji. Vina, ki so pridelovana v Cangasu, so dobila v zadnjih letih več priznanj.

Intenzivno poteka razvijanje turizma, saj lahko bi bil Cangas primerna tarča turistov zaradi vinogradništva, naravnih lepot in takšnih kulturnih spomenikov kot samostan v Coriasu.

Kultura Baročna cerkev Svete Marije Magdalene je od 1982 sprejeta med narodne zgodovinske umetne spomenike.

Sijajna je stavba samostana v Corasu, ki je tudi narodni zgodovinski spomenik. Bila je zgrajena v 14. stoletju, a svojo končno obliko je pridobila v 17. stoletju.

V občini se nahaja veliko cerkev, ki so bile zgrajene v srednjem veku, v romanskem slogu.

Palača Omaña je bila zgrajena v 16. stoletju. Ostale palače v občini so gradili v 17. stoletju.

Občina ima kar nekaj spomenikov iz modernega obdobja kot viseči most iz 70. stoletja, ki ga je gradil gradbenik José Gómez del Collado, spomenik rudarjev iz 1984 ali kip strelca iz 2002.

V vaseh lahko najdemo veliko starih žitnic (v asturijščini se imenujejo horru), kleti, na pašnikih pa stara pastirska zatočišča, ki se imenujejo braña v asturijskem jeziku.

Ima veliko tradicijo lončarstvo. Značilnost tukajšnjih posod, da so črne zaradi gline, ki jo lončarji izkopajo v okolici. Irrondo de Besullo je znan o obrti pletarstva.

Cangas je znan tudi o različnih športnih prireditvah kot o nogometu in reli tekmovanjih.

Sklici

Zunanje povezave

Kategorija:Občine v Asturiji