thumb|right|200px|Partenon z juga. V ospredju slike je vidna obnova marmornatih imbreksov (robnikov) in tegul (strešnikov), naslonjena na leseno oporo. Pártenon (, ) je glavni tempelj atenske akropole, posvečen boginji Ateni. Zgradili so ga v 5. stoletju pr. n. št. in je najbolj znan ostanek starogrške arhitekture ter njen največji dosežek.
Gradnja se je začela leta 447 pred našim štetjem, ko je bil atenski imperij na vrhuncu svoje moči. Končana je bila leta 438 pred našim štetjem, čeprav se je dekoracija stavbe nadaljevala do 432 pred našim štetjem. Je najpomembnejša ohranjena zgradba klasične Grčije in na splošno velja za vrhunec dorskega sloga. Njegove okrasne skulpture so pojem grške umetnosti. Partenon je trajen simbol antične Grčije, atenske demokracije in zahodne civilizacije ter eden največjih kulturnih spomenikov na svetu. Grško ministrstvo za kulturo zdaj uresničuje program selektivne obnove, da bo zagotovljena stabilnost delno porušene zgradbe.
Današnji Partenon je zamenjal starejši Atenin tempelj, kar zgodovinarji imenujejo prejšnji Partenon ali starejši Partenon, ki je bil uničen ob perzijskem vpadu 480 pred našim štetjem. Tempelj je arheološko-astronomsko usklajen s Hijadami. Partenon je bil svetišče, namenjeno mestni zavetnici, a se je uporabljal predvsem kot zakladnica. Nekaj časa je bil zakladnica Atiško-delske pomorske zveze, ki je pozneje postala atenski imperij. V zadnjem desetletju šestega stoletja je Partenon postal krščanska cerkev, posvečena devici Mariji.
Po osmanski osvojitvi v zgodnjih 1460-tih se je spremenil v mošejo. 26. septembra 1687 je osmansko strelivo, uskladiščeno v notranjosti stavbe, vžgala beneška bomba. Nastala eksplozija je močno poškodovala Partenon in njegove skulpture. Od leta 1800 do leta 1803 https://www.britishmuseum.org/explore/highlights/article_index/l/lord_elgin_and_the_parthenon_s.aspx je Thomas Bruce, 7. grof Elginski, odstranil nekaj ohranjenih skulptur z domnevnim dovoljenjem Osmanskega cesarstva. Te skulpture, znane kot Elginski marmor ali Partenonski marmor, so bile leta 1816 prodane v Britanski muzej v Londonu, kjer so razstavljene. Od leta 1983 (na pobudo ministrice za kulturo Meline Mercouri) se grška vlada trudi, da bi jih vrnili.
Etimologija Izvor imena Partenon je iz grške besede παρθενών (partenon), ki se nanaša na "stanovanje neporočenih žensk" v hiši. Zdi se, da je bila beseda sprva uporabljena samo za posebno sobo templja, a se ne ve, za kateri del. Liddell-Scott-Jonesov grško-angleški leksikon navaja, da je bil ta prostor zahodna cela Partenona. Jamauri D. Green meni, da je bil partenon prostor, v katerem je bil peplos (dolga in široka ženska obleka) predstavljen Ateni na panatenajskem festivalu, ki so ga stkale arefore, skupina štirih mladih deklet, izbranih vsako leto. Christopher Pelling trdi, da je bilo morda nevsiljivo čaščenje Atene Partenos tesno povezano, vendar ne enako, s čaščenjem Atene Palade. Po tej teoriji beseda partenon pomeni "tempelj deviške boginje" in se nanaša na čaščenje Atene Partenos, ki je bila povezana s templjem. Pridevek partenos (παρθένος), katerega izvor je tudi nejasen Parthenon, Online Etymology Dictionary, je pomenil "mladenka, dekle", a tudi "deviška, neporočena ženska" παρθένος, Henry George Liddell, Robert Scott, A Greek-English Lexicon, on Perseus Digital Library in se je še posebej uporabljal za Artemido, boginjo divjih živali, lova in rastlinstva, ter Ateno, boginjo modrosti in pravične vojne, pokroviteljico umetnosti in obrti. Menil je, da ime templja namiguje na dekleta (parthenoi), katerih daritev zagotavlja varnost v mestu. Whitley, The Archaeology of Ancient Greece, 352
Prvi zapis, v katerem se Partenon gotovo nanaša na celotno stavbo, je mogoče najti v spisih iz 4. stoletja pred našim štetjem govornika Demostena. V 5. stoletju se struktura preprosto imenuje ho naos ("tempelj"). Arhitekta Mnezikles in Kalikrat sta v izgubljeni razpravi o atenski arhitekturi zgradbo imenovala Hekatompodos ("stonoga"), v 4. stoletju in pozneje je bila zgradba imenovana Hekatompedos ali Hekatompedon, pa tudi Partenon; v 1. stoletju našega štetja je pisatelj Plutarh zgradbo imenoval Hekatompedon Partenon. Plutarch, Pericles 13.4.
Ker je bil Partenon posvečen grški boginji Ateni, je bila včasih označena kot Minervin tempelj, kar je rimsko ime za Ateno, še posebej v 19. stoletju. Encyclopaedia Britannica, 1878
Vloga Čeprav je Partenon arhitekturno tempelj in se navadno tako tudi imenuje, v klasičnem pomenu besede ni to. Majhno starejše svetišče je bilo izkopano tam, kjer je današnje, verjetno posvečeno Ateni, vendar v Partenonu niso nikoli častili Atene Palade, zaščitnice Aten: kultna podoba, ki se je kopala v morju in ji je bil predstavljen peplos, je bil hoanon iz lesa oljke, ki je bil v starejšem oltarju na severni strani Akropole. Burkert, Greek Religion, Blackwell, 1985, p.143.
Velikanski kip Fidijeve Atene ni bil povezan s čaščenjem in ni znano, da bi bil navdih kakšne verske gorečnosti. Po Tukididu je Perikles nekoč omenil, naj bi bil kip zlata rezerva, saj je "vseboval štirideset talentov (talent je 26,2 kg) čistega zlata in ga je bilo mogoče premikati". Atenski državnik torej nakazuje, da bi bila kovina, pridobljena s sodobnim kovanjem, lahko ponovno uporabljena. Partenon bi morali gledati kot na velik Fidijev votivni kip in ne na kultni prostor. V številnih spisih piše, da je bilo v notranjosti templja shranjenih veliko zakladov, kot so perzijski meči in majhni kipi iz plemenitih kovin. B. Nagy, "Athenian Officials on the Parthenon Frieze", AJA, Vol.96, No.1 (January 1992). Arheologinja Joan Breton Connelly je nedavno zagovarjala usklajenost kiparskega dela Partenona, ki predstavlja nasledstvo rodoslovnih pripovedi o atenski identiteti skozi čas: od rojstva Atene prek kozmičnih in epskih bitk do končnega velikega dogodka atenske bronaste dobe, vojne Erehteja in Evmolpa. Zanjo Partenon s svojim okrasjem vzpostavlja in ohranja atenski temeljni mit, spomin, vrednote in identiteto. Medtem ko nekateri klasicisti, vključno z Mary Beard, Petrom Greenom in Garryjem Willsom, dvomijo ali zavračajo njeno tezo, pa več zgodovinarjev, arheologov in klasičnih znanstvenikov podpira njeno delo. To so: J. J. Pollitt, Brunilde Ridgway, Nigel Spivey, Caroline Alexander, A.E. Kodek, Rebecca Newberger Goldstein, Freeman Dyson, William St. Clair, Donald Kagan, Gregory Nagy in Angelos Haniotis.
Zgodovina Stari Partenon Prva prizadevanja za gradnjo svetišča za Ateno Partenos tam, kjer je sedanji Partenon, so se začela kmalu po bitki pri Maratonu (490-488 pred našim štetjem) na trdnem apnenčastem temelju, ki so ga podaljšali in zravnali južni del vrha Akropole. To zgradbo bo nadomestil hekatompedon (kar pomeni "stonoga") in bo stal zraven arhaičnega templja, posvečenega Ateni Paladi ("mesta"). Starejši ali predhodni Partenon, kot je pogosto navedeno, je bil še vedno v gradnji, ko so Perzijci zavzeli mesto leta 480 pred našim štetjem in porušili Akropolo.
Obstoj obeh prvotnih partenonov in njuno uničenje sta znani po HerodotuHerodotus Histories, 8.53. Deli stebrov so bili jasno vidni, vgrajeni v obzidje severno od Erehtejona. Nadaljnje fizične dokaze te strukture so pokazala izkopavanja Panagiotisa Kavadiasa leta 1885 do 1890. Najdbe Wilhelma Dörpfelda, pozneje direktorja nemškega arheološkega inštituta, so potrdile, da je obstajala ločena podkonstrukcija izvirnega Partenona, ki ga je imenoval Partenon I, in ni pod sedanjo zgradbo, kot so mislili prej. W. Dörpfeld, "Der aeltere Parthenon", Ath. Mitteilungen, XVII, 1892, p. 158-89 and W. Dörpfeld, "Die Zeit des alteren Parthenon", AM 27, 1902, 379–416 Dörpfeld je opazil, da so tri stopnice prvega Partenona sestavljene iz dveh stopnic poroznega apnenca enako kot temelji in zgornja stopnica iz apnenca, ki je bil pokrit v najnižji stopnici Periklesovega Partenona. Ta ploščad je bila manjša in nekoliko severno od končnega Partenona, kar kaže, da je bila zgrajena za drugačno zgradbo, ki je zdaj popolnoma prekrita. Ta nekoliko zapletena slika je z objavo končnega poročila o izkopavanjih 1885 do 1890 pokazala, da je podstruktura podobna kimonskemu zidu, kar kaže na poznejši datum prvega templja. P. Kavvadis, G. Kawerau, Die Ausgabung der Acropolis vom Jahre 1885 bis zum Jahre 1890, 1906
Če je bil prvotni Partenon res uničen leta 480, je vprašanje, zakaj je bil 33 let prepuščen pogubi. Morda je to posledica prisege grških zaveznikov pred bitko pri Platajah leta 479 pred našim štetjem , ki pravi, da svetišč, ki so jih uničili Perzijci, ne bodo obnovili. Prisege so bili Atenci rešeni s Kalijinim mirom leta 450. See Minott Kerr, "The Sole Witness": The Periclean Parthenon Verjetnejši vzrok je pomanjkanje sredstev za obnovo po perzijskem uničenju. Izkopavanja Berta Hodgea Hilla so odkrila drugi Partenon, ki so ga začeli graditi v Kimonovem obdobju po 468 pr. n. št. Hill je trdil, da je bila stopnica iz apnenca, za katero je Dörpfeld mislil, da je najvišja stopnica Partenona I, v resnici najnižja od treh stopnic Partenona II, velikost stilobata naj bi bila po Hillu 23,51 krat 66,888 metra.
Težko je natančno določiti letnico prvotnega Partenona, ker med izkopavanji leta 1885 ni bila v celoti razvita arheološka metoda seriacija; neprevidno kopanje in ponovno zasipanje je povzročilo, da je izginilo veliko dragocenih informacij. Poskus, da bi razpravljali in osmislili najdbe na akropoli pozneje, sta s študijo v dveh zvezkih objavila Graef in Langlotz leta 1925 do 1933. To je navdihnilo ameriškega arheologa Williama Bella Dinsmoora, da je poskušal datirati tempeljsko ploščad in pet skritih zidov pod novimi terasami Akropole. Dinsmoor je sklenil, da je bil zadnji mogoči datum za Partenon I prej kot 495 pred našim štetjem v nasprotju z zgodnjim datumom Dörpfelda. Poleg tega Dinsmoor zanika, da sta bila dva prvotna Partenona, in odločil, da je bil edini Predperiklesov tempelj Partenon II. Dinsmoor in Dörpfeld sta o tem izmenjala poglede v American Journal of Archaeology leta 1935. W. Dörpfeld, "Parthenon I, II, III", AJA, XXXIX, 1935, 497–507, and W. Dinsmoor, AJA, XXXIX, 1935, 508–9
Današnja zgradba
Sredi 5. stoletja pred našim štetjem, ko je atenska Akropola postala sedež Atiško-delske pomorske zveze in so bile Atene največje kulturno središče tistega časa, je Perikles začel velikopotezen gradbeni projekt, ki je trajal celo drugo polovico stoletja. Najpomembnejše zgradbe, vidne na Akropoli še danes, Partenon, Propileje, Erehtejon in tempelj Atene Nike, so postavili v tem obdobju. Partenon je bil zgrajen pod splošnim nadzorom umetnika Fidije, ki je bil prav tako odgovoren za kiparski okras. Arhitekta Iktin in Kalikrat sta začela svoje delo leta 447 pred našim štetjem in ga končala do 432, vendar se je delo, povezano z okrasjem, nadaljevalo vsaj do leta 431 pr. n. št. Nekaj finančnih računov za Partenon je ohranjenih in kažejo, da je bil največji posamičen strošek prevoz kamna z gore Pentelikon, približno 16 kilometrov iz Aten na Akropolo. Perikles je nekaj sredstev vzel iz zakladnice Atiško-delske pomorske zveze Starr, Chester G., A History of the Ancient World, Oxford University Press, 1974, ki je bila leta 454 pred našim štetjem prestavljena iz Panhelenskega svetišča na Delosu na Akropolo.
Arhitektura