Slovenska Bistrica (, nemško Windisch-Feistritz) je mesto v severovzhodni Sloveniji. Je upravno, kulturno in gosodarsko središče Občine Slovenska Bistrica, skupaj s Slovenskimi Konjicami pa tvori središče Dravinjskih goric ter južnega Pohorja. Ima izredno ugodno prometno lego, saj leži ob avtocesti A1 (Maribor - Ljubljana), obenem pa ostaja pomembno izhodišče za Podpohorske gorice, pohorska smučišča in gozdove. Ugodne življenjske pogoje je mesto nudilo prebivalcem že v davnini, danes pa tod živi in ustvarja okoli 8.400 prebivalcev. Z mestom je zraščeno naselje Zgornja Bistrica, ki delno spada pod Slovensko Bistrico in leži nekoliko višje ob potoku Bistrica na pobočju Pohorja. V urbanem območju ima tako mesto okoli 9.000 prebivalcev.
Etimologija Vodno ime Bistrica je slovanskega izvora in izhaja iz občne besede bystrica v pomenu 'hitro tekoča voda', ta pa iz pridevnika bystrъ (hitro tekoč, deroč).
Pridevnik Slovenska () se je začel uporabljati v 16. stoletju, za ločevanje od kraja Deutschfeistritz () na avstrijskem Štajerskem.
Zgodovina Slovenska Bistrica je eno najstarejših mest na Slovenskem, z zgodovino, ki sega v rimsko obdobje. Na območju današnjega mesta je stala rimska naselbina (Civitas Negotiana) ob cesti Celeia-Poetovio (današnja Celje in Ptuj), ki je bila poseljena od 1. do 4. stoletja. Arheološke najdbe razkrivajo stanovanjske stavbe, skladišča, hleve ter žarno grobišče z vsaj 26 grobovi na Brinju, kar potrjuje pomembno prometno in gospodarsko vlogo naselbine v antiki. Pomemben element rimske rabe prostora je bilo pridobivanje pohorskega marmorja, za kar obstajajo neposredni dokazi v obliki rimskega kamnoloma v Bistriškem vintgarju. V pozni antiki se na obronkih Pohorja pojavljajo utrjene višinske naselbine, med katerimi je najbolj raziskano Ančnikovo gradišče. Izkopavanja so razkrila kamnito obzidje, obsežne poznoantične plasti in najdbe vojaške opreme ter uvoženih predmetov, kar kaže na prestrukturiranje poselitve in povečano potrebo po obrambi v času migracij in vojaških pritiskov. Naselbina je bila aktivna predvsem v drugi polovici 4. in v začetku 5. stoletja, nato pa opuščena pred sredino 5. stoletja.
Po razpadu Rimskega cesarstva je območje ostalo poseljeno, v zgodnjem srednjem veku pa se je razvila vaška naselbina Gradišče, ki velja za jedro poznejšega mesta. Naselbina je ležala ob križišču cest proti Ptuju, Mariboru in Celju, kar je omogočilo njen nadaljnji razvoj. Po propadu Rimskega cesarstva je območje prišlo pod oblast slovanskih plemen (6. stoletje), nato pod Karantanijo (7. in 8. stoletje) in Frankovsko cesarstvo (od 8. stoletja dalje). Prva pisna omemba kraja je bila leta 1227. Ime se pojavi v listini oglejskega patriarha Bertolda, ki je del cerkveno-upravnih aktov oglejskega patriarhata, ki je imel obsežne posesti na Štajerskem. V dokumentu iz leta 1239 je omenjen sodnik Becelinus, kar potrjuje obstoj trga z urejeno upravo.
V drugi polovici 13. stoletja se v virih pojavi tudi knežji urad Veustriz (leto 1265), kar kaže na upravno pomembnost kraja. Med letoma 1297 in 1310 je naselje pridobilo mestne pravice, leta 1309 pa je bilo prvič omenjeno kot mesto (oppidum). Okoli leta 1300 je bilo mesto obdano z obzidjem in utrjeno s štirimi vogalnimi stolpi, kar je bilo značilno za pomembnejša štajerska mesta.
Mesto je dobilo dodatne gospodarske pravice: leta 1339 je dobilo enake pravice kot druga mesta v deželi, leta 1342 pa pravico do svobodne prodaje na ptujskem trgu. V tem času se je razvila tudi trgovina z vinom, ki je pomembno vplivala na gospodarsko rast. Leta 1384 sta v celoti pogorela grad in Marijina kapela. Leta 1440 je bil velik mestni požar, leta 1446 pa so mesto ob obleganju požgali Ogri. Leta 1469 se je zgodil še en velik požar.
Prisotnost Judov v Slovenski Bistrici je v pisnih virih prvič izpričana v drugi polovici 14. stoletja. Najstarejše omembe segajo približno v leto 1370, ko se Judje pojavijo kot prebivalci in gospodarski akterji v mestnem okolju. Njihova navzočnost je bila dovolj stalna in organizirana, da se v letih 1374 in 1441 omenja tudi judovsko pokopališče, kar kaže na obstoj urejene skupnosti. Judje v Slovenski Bistrici so bili, podobno kot v drugih štajerskih mestih (npr. Maribor, Ptuj, Celje), vključeni predvsem v trgovanje in finančne dejavnosti, ki so bile v srednjeveški družbi pogosto povezane z judovskimi skupnostmi. Čeprav o posameznih družinah ali imenih bistriških Judov ni ohranjenih podatkov, njihova prisotnost odraža gospodarsko vlogo mesta na pomembnih trgovskih poteh med severno in vzhodno Štajersko. O obsegu skupnosti, njenem notranjem življenju ali morebitnem prenehanju ni ohranjenih neposrednih virov. Kljub temu razpoložljivi podatki potrjujejo, da je Slovenska Bistrica v 14. in 15. stoletju sodila med tista štajerska naselja, kjer je delovala stalna judovska naselbina z lastnim pokopališčem, kar je v srednjeveških razmerah pomenilo relativno stabilen pravni in družbeni položaj.
V 16. stoletju se je prvič pojavilo ime Slovenska Bistrica (leto 1565), ki je ločevalo kraj od krajev s podobnim imenom. Mesto je v tem obdobju utrpelo veliko škode zaradi turških vpadov in treh velikih požarov, ki so ga vsakič skoraj povsem uničili. Zaradi teh katastrof je večina današnjih stavb v mestnem jedru iz 18. stoletja. Leta 1532 so mesto oropali in požgali Turki.
V 17. stoletju je bila Slovenska Bistrica pomembno regionalno središče, kar potrjuje tudi vključitev v znamenito Vischerjevo topografijo (Topographia Ducatus Stiriae) iz leta 1681, kjer je mesto upodobljeno kar na štirih bakrorezih - več kot večina drugih štajerskih krajev. To kaže na njegov takratni gospodarski in upravni pomen. Leta 1635 so uporni kmetje požgali več grajskih in gospodarskih poslopij v širši okolici Slovenske Bistrice.
V 18. in 19. stoletju je razvoj mesta pospešila cesta Dunaj-Trst, ki je okrepila trgovino, obrt in furmanstvo. V tem obdobju je bila zgrajena večina današnjih hiš v mestnem jedru. Pomemben vpliv je imela tudi južna železnica, čeprav je poznejša sprememba trase, ki je obšla mesto, negativno vplivala na gospodarski razvoj. Med letoma 1779 in 1798 je mesto dvakrat pogorelo. 4. oktobra 1872 sta pogoreli dve hiši in gospodarsko poslopje župnišča, kar je bil povod za ustanovitev požarne brambe.
V 20. stoletju se je Slovenska Bistrica razvila v upravno, industrijsko in kulturno središče širše regije med Pohorjem in Dravinjo. Po drugi svetovni vojni je sledila industrializacija, širitev stanovanjskih območij in modernizacija infrastrukture. V zadnjih desetletjih je razvoj pospešila lega ob avtocesti A1, ki povezuje mesto s Celjem, z Mariborom in Ljubljano. Danes je Slovenska Bistrica sodobno mesto z ohranjenim starim mestnim jedrom, grajskim kompleksom, številnimi kulturnimi spomeniki ter pomembno industrijsko cono.
Po napadu sil osi na Jugoslavijo aprila 1941 je območje Spodnje Štajerske, vključno s Slovensko Bistrico, prišlo pod upravo nacistične Nemčije. Cilj okupacijskih oblasti je bil popolna germanizacija regije, kar je vključevalo izgon slovenskega prebivalstva, zaseg njihovega premoženja in naselitev pripadnikov nemške narodne skupnosti (Volksdeutsche). Izseljevanje je bilo del širšega nacističnega načrta, ki je predvideval odstranitev 220.000–260.000 Slovencev s Štajerske in Gorenjske.
Prvi množični izgon Slovencev iz Slovenske Bistrice je bil izveden 7. junija 1941, ko so nemške oblasti organizirano deportirale skupino prebivalcev v Srbijo. Gre za enega najzgodnejših dokumentiranih izgonov na območju Spodnje Štajerske. Izseljeni prebivalci so bili večinoma narodno zavedni Slovenci, izobraženci, uradniki, obrtniki in druge družine, ki so jih okupacijske oblasti označile kot »nezaželene«. Izseljenci so bili zbrani na železniški postaji v Slovenski Bistrici in nato z vlaki odpeljani v zbirna in izgnanska taborišča v Srbiji. Dovoljena jim je bila le minimalna količina osebnih predmetov, njihovo premoženje pa je bilo zaplenjeno.
Izseljevanje iz Slovenske Bistrice se je nadaljevalo v več valovih do leta 1942. Deportirani prebivalci so bili razseljeni po različnih krajih v Srbiji, nekateri pa so bili kasneje poslani v taborišča v Nemčiji. Njihove domove so okupacijske oblasti pogosto dodelile pripadnikom nemške narodne skupnosti ali jih uporabile za vojaške in upravne potrebe.
Grad Slovenska Bistrica
Grad Slovenska Bistrica je mogočen grajski kompleks v severozahodnem delu starega mestnega jedra Slovenske Bistrice. S svojo večstoletno zgodovino, razgibano lastniško strukturo in bogato arhitekturno dediščino predstavlja enega najpomembnejših kulturnih spomenikov na območju med Pohorjem in Halozami. Danes je osrednji kulturni center mesta, v njem pa domujejo muzejske zbirke, galerije, viteška dvorana in številne razstavne ter prireditvene dejavnosti.
Najstarejši znani fevdalni gospodje območja Slovenske Bistrice so bili Spanheimi, ki so v 11. in 12. stoletju obvladovali širše območje Štajerske. Po njihovem izumrtju so jih nasledili Traungavci oziroma Otokarji, ki so vladali v 12. stoletju. Njihova oblast je trajala do izumrtja rodbine sredi 13. stoletja. Po Traungavcih je območje prešlo pod Babenberžane, ki so vladali do leta 1250. Med letoma 1250 in 1278 je Štajersko obvladoval češki kralj Otokar II. Přemysl, po njegovi smrti v bitki na Moravskem polju leta 1278 pa je celotna Štajerska prešla pod Habsburžane, ki so regijo obdržali vse do leta 1918.
Grad se v pisnih virih prvič omenja leta 1265, ko ga je kralj Rudolf Habsburški skupaj z mestom izročil grofu Majnhardu Goriškemu, ki je od leta 1286 nosil tudi naslov koroškega vojvode. Leta 1313 je grad prešel v roke Habsburžanov, ki so ga leta 1355 dali v zastavo gospodom Walsee, od 1368 pa grofom Celjskim. V 14. stoletju so torej bili lastniki gradu grofje Celjski, ki so upravljali velik del Štajerske. Njihova oblast je trajala do leta 1456. Po izumrtju Celjskih leta 1456 je posest ponovno postala deželnoknežja.
Najstarejši del gradu je bil zgrajen na severozahodnem vogalu mestnega obzidja. Že pred letom 1313 so prvotnemu stolpu prizidali današnji severni trakt. V 16. stoletju ali še prej so gradu, ki je imel sprva le en trakt, dodali še tri trakte ter ga obdali z obzidjem z obrambnimi stolpiči. Grad je tako postopoma dobival podobo renesančnega dvorca.
Leta 1587 je grad kupil Hans Vetter, s čimer je grad prešel iz deželnoknežje v zasebno last. Družina Vetter von der Lilie je izvedla dve veliki prenovi:
1590–1623 – temeljita preureditev, ki je gradu dala sedanjo tlorisno zasnovo, 1651 – dodatna obnova. V tem času je grad dobil trapezast tloris, štiri vogalne stolpiče in arkadno notranje dvorišče.
Po letu 1681 so grad prevzeli Wildensteini, ki so ob njem uredili park v francoskem slogu, z geometrijsko razporejenimi drevoredi, vodnimi elementi in kiparskim okrasjem. Med drugim so uredili znameniti 200 metrov dolg gabrov drevored, ki velja za enega najstarejših ohranjenih v Evropi.
Leta 1717 je grad kupil Ignacij Marija Attems, ki ga je do leta 1721 temeljito preuredil. Nastali so: poslikano reprezentančno stopnišče, Marijina kapela, razkošna viteška dvorana, novi portali in kamniti okenski okvirji, zamenjava dvižnega mostu z zidanim mostom na dveh lokih. Južno od dvorca so prizidali tudi nova gospodarska poslopja. Grad je preživel manjši požar. V času Attemsov je v gradu bivala tudi slikarka in zgodovinarka Marija Attems. Rodbina Attems je ostala lastnica gradu do konca 2. svetovne vojne.
Geografija Lega Slovenska Bistrica se je razvila ob reki Bistrici, ki se južno od mesta izliva v levi pritok Dravinje, reko Ložnico. Je se na severozahodnem robu Dravinjskih goric v sorazmerno širokih dolinah rek Bistrice in Ložnice, med osrednjim hrbtom Dravinjskih goric in Savinskim, na katera se mesto tudi naslanja. Zgornji del mesta z Zgornjo Bistrico deloma že spada v Podpohorske gorice, te pa predstavljajo prehod med predalpskim Pohorjem in ob panonskimi Dravinjskimi goricami. Slovenska Bistrica se nahaja na nadmorski višini 274 metrov.
Prebivalstvo