Megalit je velik kamen, ki je bil uporabljen za gradnjo strukture ali spomenika, bodisi sam ali skupaj z drugimi kamni. Beseda »megalitsko« opisuje strukture iz takšnih velikih kamnov, ki so sestavljene brez uporabe malte ali betona, kot tudi predstavljajo obdobje prazgodovine, značilno za take konstrukcije. Za kasnejša obdobja je bolj primeren izraz monolit.
Beseda megalit izhaja iz starogrške besede μέγας ali Megas (kar pomeni "velik") in λίθος ali lithos (kar pomeni "kamen"). Megalit označuje tudi elemente, sestavljene iz klesanega kamna v določenih oblikah za posebne namene.Glossary . McGraw-Hill Higher Education.Glossary . labyrinth.net.au.Glossary . wordnet.princeton.edu. Izraz je bil uporabljen za opis zgradbe, ki so jih ljudje zgradili v mnogih delih sveta, v različnih obdobjih. Različno veliki kamni so videti kot megaliti, a najbolj poznani megaliti niso nagrobni.Rochester's history ~ an illustrated timeline. glossary of cemetery terms Izgradnja teh objektov je potekala predvsem v neolitiku (čeprav so znani tudi mezolitski primeri) in se nadaljevala v bakreni in bronasti dobi. Johnson, W. (1908) p.67
Zgodnji kamniti kompleksi v vzhodni Turčiji Na več mestih v vzhodni Turčiji so odkrili velike ceremonialne komplekse iz 9. tisočletja pred našim štetjem. Pripadajo zametkom faze kmetijstva in živinoreje. Velike krožne strukture, ki vsebujejo izrezljane megalitske pokončne kamne, so tipična značilnost; npr na Nevalı Çori in Göbekli Tepe. Čeprav so te strukture najstarejše megalitske strukture znane doslej, ni jasno, ali vsaka od evropskih megalitskih tradicij dejansko izvira iz njih.Mithen, S. (2003), After the Ice - A Global Human History, 20,000-5,000 BC, London, 62-71 Na Göbekli Tepe so izkopali štiri kamnite kroge od ocenjenih 20. Nekateri merijo čez 30 metrov. Kot tudi človeške figure, kamni nosijo različne izrezljane reliefe, ki upodabljajo svinje, lisice, leve, ptice, kače in škorpijone. The Guardian report 23 April 2008
Bližnjevzhodni megaliti
Nagrobnike in stoječe kamne so našli na mnogih območjih na Bližnjem vzhodu, začenši na turški meji na severu Sirije v bližini Alepa, pa proti jugu do Jemna. Najdemo jih v Libanonu, Siriji, Izraelu, Jordaniji in Savdski Arabiji. Največja koncentracija je v južni Siriji in vzdolž doline reke Jordan, kjer pa jim grozi uničenje. Segajo od pozne bakrene / zgodnje bronaste dobe. Megaliti so bili najdeni tudi na otoku Kharg v Iranu in pri Barda Balka v Iraku.
Polkrožna ureditev megalitov je bila znana v Izraelu v Atlit Yam, mestu, ki je sedaj pod morjem. To je zelo zgodnji primer iz sedmega tisočletja pred našim štetjem.New Scientists
Najbolj zgoščen pojav dolmenov je zlasti v velikem območju na obeh straneh doline reke Jordan, več jih je na vzhodni strani. Pojavljajo se predvsem na Golanski planoti, v Hauranu in v Jordaniji, ki ima verjetno največjo koncentracijo dolmenov na Bližnjem vzhodu. V Savdski Arabiji so jih doslej identificirali nekaj v Hejazu. V majhnem številu se ponovno pojavijo v Jemnu, kar bi lahko pomenilo neprekinjeno tradicijo, povezano s tistimi v Somaliji in Etiopiji.
Stoječi kamen ima na Bližnjem vzhodu zelo staro tradicijo in sega iz mezopotamskih časov. Čeprav ni vedno "megalitsko" v pravem pomenu besede, se pojavijo po celotnem Orientu in lahko v nekaterih primerih dosežejo 5 metrov ali več (npr. Ader v Jordaniji). Ta pojav lahko zasledimo tudi skozi številne odlomke iz Stare zaveze, kot so tisti, povezani s Jakobom, Abrahamovim vnukom, ki nalije olje čez kamen, ki ga je zgradil po svojih znamenitih sanjah, v katerih so se angeli povzpeli v nebo (Geneza 28:10 -22). Jakob je opisan tudi kot postavljavec kamnov ob drugih priložnostih, medtem ko je Mojzes postavili dvanajst stebrov, ki simbolizirajo Izraelove rodove. Tradicija čaščenja kamnov se je nadaljevala v Nabatejskih časih in se odraža v, na primer, islamskem ritualu obkrožanja Kabe in bližnjih stebrov.
Evropski megaliti Najpogostejša vrsta megalitskih gradenj v Evropi je portalna grobnica (dolmen) - komora je sestavljena iz pokončnih kamnov (ortostatov - grško: ὐρϑός - pokončen; στατός - postavljen), z enim ali več velikimi ravnimi ploščami, ki tvorijo streho. Mnogi od njih, čeprav ne vsi, vsebujejo človeške ostanke, vendar je vprašljivo ali so bila njihova primarna funkcija grobišče. Čeprav so splošno znani kot nagrobniki, je pravilen izraz, ki ga priznajo arheologi portalna grobnica. Obstaja seveda veliko lokalnih imen, kot anta v Galiciji in na Portugalskem, stazzone na Sardiniji, hunebed na Nizozemskem, Hünengrab v Nemčiji, dysse na Danskem in cromlech v Walesu. Predpostavljajo, da je bila večina portalnih grobnic prvotno pokrita z zemljo kot gomila ali (tumulus (megalit).
Drugi najbolj pogost tip grobnic je prehodni grob. Običajno je sestavljen iz kvadrata, kroga ali križne komore s streho iz kamnitih plošč ali konzolno streho, dostopna z dolgim, ravnim prehodom, s celotno strukturo prekrito s krožnim kupom (gomilo). Včasih je obdan tudi z zunanjim kamnitim robnikom. Odlični primeri so na območju Brú na Bóinne (od leta 1993 na seznamu Unescove svetovne dediščine Unesco http://whc.unesco.org/en/list/659) in Carrowmore na Irskem, Maes Howe na Orkneyu in Gavrinis v Franciji.
Tretja vrsta grobnic je raznolika skupina, znana kot galerijski grobovi. To so po osi razporejene komore v podolgovati gomili. Irske court tombs, britanski long barrows in nemščina Steinkisten spadajo v to skupino.
Naslednja vrsta megalitskih spomenikov je posamezen stoječi kamen ali menhir. Za nekatere od teh so mislili, da imajo astronomsko funkcijo kot označevalci ali napovedovalci. Na nekaterih področjih obstajajo dolge in zapletene vrste takšnih kamnov, na primer Karnag v Bretanji.
V delih Anglije in Irske so najbolj znane vrsta megalitske gradnje kamniti krog (Stonehenge, Avebury, Ring of Brodgar in Beltany). Stonehenge je na primer znan po svoji poravnavi s solsticijem. Primere kamnitih krogov so našli tudi drugje po Evropi.
Grobnice
Megalitske grobnice so nadzemni grobni prostori, zgrajeni iz velikih kamnitih plošč (megalitov), postavljenih na rob in prekritih z zemljo ali drugimi, manjšimi kamni. Tip grobne komore in izraz se uporabljata za opis strukture zgrajene v atlantski Evropi, Sredozemlju in sosednjih regijah, predvsem v času neolitika, ali neolitskih kmetijskih skupnosti. Od sodobnejših dolgih gomil se razlikujejo po strukturni uporabi kamna.
Obstaja veliko različnih megalitskih grobnic. Samostojno stoječe, enosobne grobnice in portalne dolmene najdemo v Bretanji, na Danskem, v Nemčiji, na Irskem, Nizozemskem, Švedskem, v Walesu in drugje. Sestoji iz velikega ravnega kamna s tremi, štirimi ali več stoječimi podpornimi kamni. Pokriti so bili s kamnito ploščo ali gomilo zemlje.
V Italiji lahko dolmene najdemo v Apuliji, na Sardiniji in Siciliji. V slednji so to majhne strukture, ki se nahajajo v Mura Pregne (Palermo), Sciacca (Agrigento), Monte Bubbonia (Caltanissetta), Butera (Caltanissetta), Cava Lazzaro (Sirakuze), Cava dei Servi (Ragusa), Avola (Sirakuze) . Datirajo v zgodnjo bronasto dobo (2200-1800 pr. n. št.), to so prazgodovinske sicilijanske stavbe pokrite s krožno gomilo zemlje. Dolmen v Cava dei Servi so arheologi našli številne fragmente človeških kosti in nekatere drobce castelluccianske keramike (zgodnja bronasta doba), ki so potrdile namen pokopa. Salvatore Piccolo, op. cit., pp. 14-17.
Znani so tudi primeri zunanjih območij, ki se niso uporabljala za zakopavanje. Court Cairns z jugozahodne Škotske in Severne Irske, Severn-Cotswold grobnice na jugozahodu Anglije in Transepted galerijski grobovi v regiji Loire v Franciji, imajo mnogo internih značilnosti, čeprav povezave med njimi še ne razumemo v celoti. Pogosto imajo preddverje ali preddvorišče, za kar mislijo, da pomeni željo na strani graditeljev poudariti poseben ritual ali fizično ločitev mrtvih od živih.
Prehodni grobovi na Orkneyu, Irska dolina Boyne in severni Wales so še bolj zapleteni in impresivni, s križnimi oblikami ureditve sob in prehodov. Izdelava kamnitih blokov na Maeshowe na primer, je znana tudi drugod v severozahodni Evropi v tistem času.
V megalitske grobnice so skupnosti dolgoročno odlagale ostanke svojih mrtvih in za nekatere se zdi, da so jih spremenile in razširile. Organizacija in potreben napor, da so postavili te velike kamne kažejo, da so te družbe dale velik poudarek na pravilnem obravnavanju svojih mrtvih. Ritualni pomen grobnic je podprt s prisotnostjo megalitske umetnosti vklesane v kamne na nekaterih mestih. Ognjišča in ostanki lončenine in kosti živali, ki so jih arheologi našli po nekaterih grobnicah tudi pomenijo, da je obstajala neka oblika pokopa kot praznik ali žrtveni obred.
Nadaljnji primeri megalitskih grobnic so še Midhowe na Orkneyu in prehodbi grob na Bryn Celli Ddu na Angleseyu. Obstajajo tudi obsežna grobišča z do 60 megaliti pri Louisenlundu in Gryetu na danskem otoku Bornholm. "Louisenlund tæt ved Østermarie på Bornholm" , Europage.dk. Retrieved 14 November 2012. Kljub svojemu imenu Kamniti grob v Ukrajini, to ni bil grob, ampak svetišče.
Druge strukture V združbi z megalitskimi konstrukcijami po vsej Evropi pogosto obstajajo velika zemeljska dela različnih modelov - jarki in nasipi (kot je Dorset Cursus), široke terase, krožne ograde znane kot henges in pogosto umetne gomile kot Silbury Hill v Angliji in Monte d "Accoddi na Sardiniji (prazgodovinska stopničasta piramida). Na Sardiniji se nahaja veliko spiral: najbolj znana je Perda Pinta iz Mamoiade, omeniti je treba oltar Santo Stefano na Oschiri, narejen v začetku neolitika.
Zdi se, da so bile spirale pomemben motiv za megalitske gradbenike (megalitski templji na Malti). Našli so rezbarije v megalitskih strukturah po vsej Evropi, s simboli kot so rombi, očesni vzorci, cik-cak v različnih sestavah in čašaste in krožne znake. Čeprav ni napisano v sodobnem pomenu besede velja, da so ti simboli premišljeni posredovati pomen njihovih ustvarjalcev in so izjemno skladni po vsej Evropi.
Širjenje megalitske arhitekture v Evropi
V Evropi so megaliti na splošno konstrukcije, ki so nastale v času neolitika ali pozne kamene dobe in kalkolitika ali bakrene dobe (4500-1500 pr. n. št.). Za megalitske strukture Malte verjamejo, da so najstarejše v Evropi. Morda najbolj znan je Stonehenge v Angliji.
Francoz Anne Claude de Caylus je prvi opisal Carnac kamne. Pierre Jean-Baptiste Legrand d'Aussy je predstavil termin menhir in dolmen, oba vzeta iz bretonščine, v antikvarično terminologijo. Zmotno je razlagati megalite kot galske grobnice. V Veliki Britaniji so starinarja Aubrey in Stukeley izvajala zgodnje raziskave megalitov. Leta 1805 je Jacques Cambry objavil knjigo z naslovom called Monuments celtiques, ou recherches sur le culte des Pierres, précédées d'une notice sur les Celtes et sur les Druides, et suivies d'Etymologie celtiques, kjer je predlagal keltski kamniti kult. To je popolnoma neutemeljena povezava med druidi in megaliti. V Belgiji je megalitsko mesto na Wéris, mestece, ki se nahaja v Ardenih. Na Nizozemskem je megalitskih strukture mogoče najti na severovzhodu države, predvsem v provinci Drenthe. Knowth je prehodna grobnica neolitskega kompleksa Brú na Bóinne na Irskem, ki datira iz okoli 3500-3000 pr. n. št. Vsebuje več kot tretjino skupnega števila primerov megalitskih umetnosti v vsej Evropi, z več kot 200 okrašenimi kamni, najdenimi med izkopavanji.
Časovnica megalitske gradnje Mezolitik Izkop nekaterih megalitskih spomenikov (v Veliki Britaniji, na Irskem, Skandinaviji in Franciji) je razkril dokaze o ritualnem delovanju, včasih vključuje arhitekturo iz mezolitika; tj že stoletja ali tisočletja pred neolitikom. V nekaterih primerih so tako daleč nazaj od njihovih naslednikov, da je malo verjetna kontinuiteta; v drugih primerih so zgodnješih datumi ali natančen značaj dejavnosti, sporni.
Neolitik